'Katastrofa': velika zmaga 'pametnih radikalcev' in račun za sredino

V nedeljo so volili v dveh zelo različnih delih države. Mecklenburg-Predpomorjansko je redko poseljena vzhodnonemška dežela z okoli 1,6 milijona prebivalcev, Berlin pa liberalna, mednarodna metropola z več kot 3,5 milijona prebivalcev.

Zmagovalca sta prav tako na nasprotnih straneh političnega spektra.

V Mecklenburg-Predpomorjanskem je po začasnem končnem izidu zmagala desna AfD z 38,2 odstotka glasov. SPD ministrske predsednice Manuele Schwesig je s 35,5 odstotka izgubila prvo mesto, ki ga je v deželi držala desetletja. CDU kanclerja Friedricha Merza pa je doživela zgodovinski poraz: dobila je 4,9 odstotka in prvič v zgodovini Zvezne republike Nemčije ostala zunaj katerega od deželnih parlamentov.

V Berlinu je zmagala Levica. Pod vodstvom Elif Eralp je dobila 25,7 odstotka glasov, medtem ko jih je na prejšnjih volitvah leta 2023 osvojila 12,2 odstotka. Rezultat je več kot podvojila, dosegla najboljši rezultat v svoji berlinski zgodovini in prvič postala najmočnejša stranka v nemški prestolnici.

AfD je tudi v Berlinu močno pridobila in dobila 16,3 odstotka glasov.

Focus je analiziral sedem zveznih in deželnih volitev od leta 2025 ter ugotovil, da se je na vseh skupni delež AfD in Levice povečal glede na predhodne primerljive volitve. Podatki o prehajanju volivcev dobro pokažejo razsežnost premika.

AfD v Mecklenburg-Predpomorjanskem ni pridobivala samo od ene stranke. Po oceni Infratest dimapa je imela v primerjavi z volitvami leta 2021 neto priliv približno 48.000 nekdanjih volivcev SPD, 32.000 CDU in 16.000 FDP. Še več – približno 66.000 glasov je neto pridobila med ljudmi, ki se prejšnjih volitev niso udeležili.

SPD je medtem proti AfD izgubila približno 48.000 glasov, del izgube pa je nadomestila s približno 25.000 glasovi nekdanjih volivcev CDU in 15.000 nekdanjih volivcev Levice.

V Berlinu je dinamika drugačna, rezultat pa podoben.

Levica je po oceni Infratest dimapa neto pridobila približno 75.000 nekdanjih nevolivcev, 51.000 glasov od Zelenih, 36.000 od SPD in 14.000 od CDU. AfD je v prestolnici med drugim pridobila približno 56.000 nekdanjih volivcev CDU in 65.000 nekdanjih nevolivcev. Politična sredina torej izgublja na obe strani.

Ob številkah pa nedeljske volitve odpirajo še eno vprašanje: ali so se spremenile tudi stranke na političnih robovih – ali predvsem način, kako se predstavljajo volivcem?

Ulrich Siegmund v Saški-Anhalt, Leif-Erik Holm in Enrico Schult v Mecklenburg-Predpomorjanskem ter Elif Eralp v Berlinu imajo nekaj skupnega - nastopajo precej drugače od stereotipne predstave radikalnega politika. So komunikacijsko spretni, dostopni in v javnosti pogosto poudarjajo konkretne vsakdanje težave volivcev.

Odgovorni urednik Focus Online Florian Festl je pojav poimenoval kar vzpon "pametnih radikalcev" – kandidatov, ki po njegovih besedah delujejo prijazno, sprejemljivo in meščansko, čeprav so politična stališča njihovih strank lahko bistveno ostrejša. 

Pri AfD je takšno strategijo mogoče opazovati tudi v sami kampanji. Tagesschau ugotavlja, da je stranka v Mecklenburg-Predpomorjanskem vodila razmeroma umirjeno kampanjo, v kateri je obljubljala izboljšave in finančne razbremenitve, koristila pa ji je tudi velika stopnja nezadovoljstva z zvezno vlado.

Leif-Erik Holm ima za takšno komunikacijo skoraj idealno politično biografijo. Dolgoletni politik AfD je bil pred vstopom v politiko radijski voditelj. Poznavalci ga opišejo kot prijaznega in stvarnega nekdanjega radijca, ki v javnem nastopu deluje bolj meščansko od nekaterih drugih vidnih predstavnikov stranke.

Podoben pojav je bilo mogoče opazovati pri Ulrichu Siegmundu, ki je AfD pred dvema tednoma pripeljal do velike zmage v Saški-Anhalt. Prav njegov javni nastop je prepričal številne volivce, čeprav ostajajo vprašanja o njegovem odnosu do radikalnejših delov stranke.

To ne pomeni, da so izginile politične vsebine, zaradi katerih je AfD predmet ostrih polemik. Siegmund je denimo po volitvah sprožil kritike z izjavo, v kateri je proizvodnjo vojaške opreme povezal z načrtovano "remigracijsko in deportacijsko ofenzivo".

V Berlinu je politična vsebina povsem drugačna, komunikacijski učinek pa ima nekaj podobnosti. 45-letna pravnica Elif Eralp, hči turških priseljencev, je kampanjo Levice osredotočila predvsem na stanovanjsko krizo in dostopnost življenja v mestu. 

Posebej uspešna je bila pri mladih. Po podatkih Infratest dimapa je Levico izbralo 43 odstotkov volivcev, mlajših od 25 let, in kar 48 odstotkov starih med 25 in 34 let. Med mladimi ženskami do 25. leta je zanjo glasovala približno polovica.

Volivci torej ne izbirajo nujno med glasnim radikalizmom in umirjeno sredino. Izbirajo lahko tudi kandidata z zelo umirjenim javnim nastopom, ki zastopa stranko z bistveno bolj ideološko profiliranim programom.

Za CDU, SPD in Zelene je iz teh rezultatov mogoče izpeljati še eno politično opozorilo. Strategija, pri kateri tekmeca predvsem označiš za nesprejemljivega ali radikalnega, sama po sebi očitno ne preprečuje njegove rasti. 

In tu postane problem za politično sredino precej zahtevnejši.

Če volivec AfD ali Levice ne dojema več kot protestne ali obrobne izbire, ampak kot povsem legitimno možnost za reševanje konkretnega problema – migracij, stanovanj, življenjskih stroškov ali socialne neenakosti –, opozorilo, da gre za stranko na političnem robu, izgubi del svoje mobilizacijske moči.

Najlažja razlaga nemških volitev bi bila, da so se volivci radikalizirali. Veliko neprijetnejše vprašanje pa je, zakaj jih je politična sredina tako dolgo izgubljala in se kljub opozorilom oklepala politike, ki ji je odnašala podporo.

Za rezultati so leta gospodarskega nezadovoljstva, občutka politične odtujenosti, sporov glede energije, vojne, življenjskih stroškov in – predvsem na desnici – migracij. Prav pri zadnjih je evropska politična sredina dolgo delala napako, katere posledice zdaj težko popravi: Razpravo je prepogosto vodila tako, kot da je že problematiziranje množičnih migracij predvsem moralno vprašanje odnosa do tujcev, ne pa legitimno vprašanje zmogljivosti države, integracije in nadzora meja.

Toda volivci živijo v konkretnih krajih, ne v bruseljskih strategijah. Vidijo svoje šole, stanovanjski trg, čakalnice, soseske, javni prostor in lokalno kriminaliteto. Njihove izkušnje so lahko med kraji zelo različne in iz njih ni mogoče pošteno sklepati, da so priseljenci kot skupina vzrok vseh problemov. Toda če ljudje zaznavajo problem, politika ne more doseči njegovega izginotja tako, da spremeni besedišče, s katerim se o njem govori.

Problem, ki ga politika noče poimenovati, ne preneha obstajati. Prenese se k stranki, ki ga je pripravljena poimenovati. AfD je ta prostor zasedala leta.

Ironija je, da današnja nemška in evropska migracijska politika ni več politika iz leta 2015. Novi migracijski in azilni pakt se uporablja od junija letos. Predvideva obvezno registracijo nedovoljenih prihodov, preverjanje identitete in varnosti na zunanjih mejah ter hitrejše azilne postopke in vračanja. EU pripravlja tudi nov skupni sistem vračanja ljudi, ki nimajo pravice ostati.

Toda nova uredba, sprejeta po letih opozoril, ne spremeni njegove soseske nazaj v stanje iz leta 2010. Ne spremeni sestave šolskega razreda. Ne odpravi prostorske segregacije, kjer ta obstaja. Ne nauči jezika ljudi, ki se niso uspešno integrirali. Ne odpravi že nastalih pritiskov na stanovanja ali javne storitve. In seveda ne pomeni niti, da bodo ljudje, ki bi morali oditi, takoj odšli.

Nemčija je imela konec junija letos v centralnem registru tujcev 199.271 ljudi, katerih odhod je začasno odložen. Številka pokaže razkorak med odločitvijo, da nekdo nima trajne pravice ostati, in dejansko sposobnostjo države, da izvede njegov odhod. Za deportacijo ni dovolj napisati strožjega zakona. Oblasti morajo vedeti, kdo je človek in kje je. Ugotoviti morajo njegovo državljanstvo, pridobiti potrebne dokumente, premagati morebitne pravne ovire in zagotoviti, da ga bo država izvora sprejela.

Evropska komisija sama priznava, da je bila leta 2025 stopnja dejanskih vrnitev ljudi brez pravice do bivanja le 28-odstotna. To je politično eksplozivna številka. Če država ne more izvršiti lastne odločitve, problem ni več samo migracijski. Postane vprašanje avtoritete države.

In tu je politična sredina ujeta v past, ki jo je deloma ustvarila sama. Če je leta govorila, da so pomisleki pretirani, nato pa sprejme strožji nadzor meja, sama potrdi, da je problem obstajal. Če ukrepa, vendar volivec spremembe ne občuti, dobi odgovor: prepozno in premalo. Če začne uporabljati retoriko AfD, lahko volivec vpraša: zakaj bi izbral kopijo, če lahko izbere original? In če še naprej predvsem razlaga, zakaj je volivčeva percepcija napačna, tvega, da dokončno izgubi njegovo zaupanje.

Berlin je zrcalna slika. Tudi tam je del volivcev presodil, da tradicionalne stranke njihovega osrednjega problema ne rešujejo. Le da problem niso predvsem migracije, temveč stanovanja, najemnine in življenjski stroški. Mehanizem je podoben- ko politična sredina dolgo upravlja problem, ne da bi ga rešila, začne volivec iskati nekoga, ki obljublja prelom namesto upravljanja.

Na vzhodu ga najde pri AfD. V Berlinu pri Levici.

Na vse to se je nato nalepila še digitalna revolucija. Ljudje že več kot desetletje živimo z algoritmi, katerih osnovna funkcija je personalizacija. Sistem opazuje, kaj kliknemo, kaj gledamo, ob čem se ustavimo, kaj nas razjezi in s čim se strinjamo, nato pa nam ponuja več vsebin, za katere predvideva, da nas bodo zadržale.

Rezultat so lahko informacijski mehurčki in odmevne komore.

Toda dolgoročna politična posledica utegne biti še globlja: navadili smo se, da se svet prilagaja nam. Če nam nekdo na družbenem omrežju ni všeč, ga blokiramo. Če nas vsebina ne zanima, izgine. Če dovolj dolgo gledamo eno interpretacijo sveta, nam algoritem ponudi še deset podobnih.

Demokracija je zgrajena na nasprotnem načelu. V njej moraš živeti z ljudmi, ki jih nisi izbral. Poslušati moraš argument, ki ti ni všeč. Tvoja stranka mora sklepati kompromise. Včasih izgubiš volitve. Včasih dobiš samo polovico tistega, kar želiš.

In prav kompromis je bil nekoč temelj velikih ljudskih strank. 

CDU in SPD sta bili desetletja uspešni prav zato, ker nista bili popolnoma prilagojeni enemu tipu volivca. Pod isto streho sta združevali delavca in uradnika, mesto in podeželje, konservativnejše in liberalnejše volivce. To zahteva kompromis.

Toda v fragmentirani in algoritmično personalizirani družbi je politična ponudba vse bolj podobna digitalni: če ti široki paket ni všeč, obstaja nekdo, ki ti ponuja precej natančneje tisto, kar želiš.

AfD pri migracijah in varnosti. Levica v Berlinu pri najemninah in socialni neenakosti. BSW pri odnosu do Rusije in delu socialno-ekonomskih vprašanj.

Politika se namreč ne meri samo po sprejetem zakonu. Meri se po tem, ali državljan verjame, da država nadzoruje razmere. In ko se to zaupanje enkrat izgubi, ga bistveno težje povrneš, kot ga je bilo izgubiti.

Morda je zato največja nevarnost za politično sredino prav napačna diagnoza lastnega poraza. 

Friedrich Merz je volilni rezultat CDU v Mecklenburg-Predpomorjanskem sam označil za "katastrofo". Beseda ni pretirana. 

Toda Merz ne odstopa. Nasprotno: napovedal je, da ostaja kancler in predsednik CDU ter da bo nadaljeval začrtane reforme. "Reforme morajo priti," je dejal po volitvah.

Formalno mu seveda ni treba nikamor. CDU ga za zdaj ni odstavila. Politično pa postaja vprašanje precej bolj neprijetno - koliko porazov mora predsednik stranke še doživeti, preden "katastrofa" preneha biti nekaj, kar se je zgodilo CDU, in postane nekaj, za kar mora odgovarjati njen predsednik?

Podatki Infratest dimapa kažejo, da težave ni mogoče preprosto pripisati lokalni CDU. Kar 81 odstotkov vprašanih v Mecklenburg-Predpomorjanskem pravi, da so v Merza polagali veliko upanja, a so nad njim zelo razočarani. Med ljudmi, ki CDU niso volili, jih 28 odstotkov pravi, da bi si lahko predstavljali glas zanjo, če Merz ne bi bil kancler. 

Merz torej vztraja pri svojem položaju. Še bolj trmasto pa vztraja pri "požarnem zidu do AfD". CDU je formalno politiko nesodelovanja z AfD sprejela že leta 2018. Eden od namenov strogega distanciranja je bil omejiti njeno politično moč in preprečiti njen prihod na oblast.

Osem let pozneje je rezultat težko predstaviti kot uspeh te strategije. To danes priznavajo tudi nekateri najvidnejši politiki konservativnega tabora. Predsednik CSU Markus Söder je že dejal, da je "koncept požarnega zidu propadel", čeprav tudi sam še vedno zavrača koalicijo z AfD. Saški ministrski predsednik in podpredsednik CDU Michael Kretschmer pa opozarja, da tisti, ki še vedno govorijo o požarnih zidovih, niso razumeli znamenj časa, in zahteva pogovor z vsemi parlamentarnimi strankami.

CDU ima vso pravico odločiti, s kom želi v koalicijo. AfD ima politična stališča in dele stranke, zaradi katerih druge stranke sodelovanje z njo zavračajo. Požarni zid zato lahko razumemo kot koalicijsko mejo, Toda iz tega je nastala bistveno širša politična strategija – prepričanje, da bo izolacija AfD hkrati omejila njeno rast. To se očitno ni zgodilo.

V Nemčiji deželne volitve ne zamenjajo zveznega kanclerja. Lahko pa mu vzamejo politično avtoriteto. In prav to se dogaja Merzu. Vsake naslednje deželne volitve zato postajajo referendum o Merzu, četudi njegovega imena ni na glasovnici. In četudi težave sredine z njegovim odhodom ne bodo izginile. 

Medtem AfD in Levica kujeta načrte, kako lokalni uspeh ponoviti na državni ravni.