Bliža se osmi teden vojne, konca pa še ni na vidiku. Iran neizogibno povečuje globalne posledice z zaprtjem Hormuške ožine, Trump pa poskuša zadušiti iransko gospodarstvo s pomorsko blokado, piše CNN.
In katera stran ima sploh dovolj politične motivacije in volje, da vztraja dlje od druge? Trump je seveda prepričan, da drži vajeti vojne v svojih rokah. Ostro je napadel medije, ki namigujejo, da si obupno želi končati vojno. "Ne priganjajte me, ne priganjajte me," je dejal novinarjem. "V vsakem prispevku, ki ga vidim, pišete, da sem pod časovnim pritiskom. Nisem, veste, kdo je pod časovnim pritiskom? Oni."
A ameriška javnost je skeptična. Za Trumpove upe, da zmaga v vojni in si zopet pridobi podporo javnosti, je ključno, da ljudje verjamejo njegovim besedam. Vendar si nič ne pomaga s tem, da daje povsem nasprotujoče si izjave o strategiji, ki se pogosto ne ujema z realnostjo. Njegova vzkipljivost, ko ga sprašujejo o koncu vojne, pa ne kaže, da ga časovni roki ne skrbijo, ampak ravno nasprotno. Kot poroča CNN, to pravzaprav kaže, da obstaja naraščajoč pritisk zaradi konflikta, ki mu ni videti konca.
Tudi Irana ne gre zanemarjati. Vedno več je dokazov, da Iran ne le verjame, da ima v vojni, v kateri uporablja geografski položaj kot asimetrično prednost proti velesili, premoč, temveč je tudi pripravljen plačati kakršno koli ceno za zmago. Kljub vsemu gre namreč za državo, ki nasprotuje ZDA že 47 let in ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vodila skoraj osem let trajajočo vojno proti Iraku, ki je terjala približno milijon žrtev. Podcenjevati jih torej nikakor ne smemo.
Lep primer lahko vidimo v Hormuški ožini. Trump je zatrdil, da imajo ZDA popoln nadzor nad ožino, ključno pomorsko potjo, po kateri poteka približno 20 odstotkov svetovne oskrbe z nafto. Toda to ne drži. Iranski manjši čolni so napadli več ladij, namenjenih proti ožini, da bi okrepili njen nadzor, Teheran že pobira prve pristojbine od plovil, da bi pa odstranili vse mine, ki jih je Iran odvrgel v ožini, bi pa lahko trajalo še šest mesecev, so dejali v Pentagonu.
Mednarodni diplomatski urednik CNN Nic Robertson je zaključil, da se Iran kaže kot nepričakovani vodilni v igri z ZDA.
Iranska mornarica je morda res opustošena, njeni arzenali raket in brezpilotnih letal so močno prizadeti, vodstvo pa raztreseno zaradi ponavljajočih se atentatov. A kljub temu kaže, da jim ne manjka vzdržljivosti.
"Vse, kar morajo storiti, je pokazati, da nasprotnika ni treba premagati, niti ni treba izenačiti njegove moči. Dovolj je, da vojno naredijo predrago za vzdrževanje. Iranci v resnici nikamor ne gredo in preživljajo," je situacijo komentirala Monica Toft, sodelavka Inštituta Quincy za odgovorno državno politiko. "Iran bi lahko presegel ameriško politično voljo in vojaško moč."
Druga ciljna publika: ameriški državljani
Bela hiša je sprva sporočila, da bo vojna trajala od štiri do šest tednov, vendar zdaj vse kaže, da se bo konflikt in njegove gospodarske posledice vlekel precej dlje. To predsednika postavlja v težak položaj. Vojna že v samem začetku ni bila preveč priljubljena, iz zgodovine pa smo se lahko naučili, da te tuje "vojaške avanture" postajajo vse manj priljubljene, dlje kot trajajo.
In javnomnenjske raziskave so za Trumpa precej porazne. Raziskava CBS News/YouGov v začetku tega meseca je pokazala, da le 36 odstotkov prebivalcev meni, da so bile vojaške operacije uspešne, zgolj 25 odstotkov pa jih verjame, da je vojna strateški uspeh.
V zdajšnji konflikt sicer niso vključene kopenske enote, kot so bile v drugih zgodovinskih vojaških intervencijah, zato je precej zanimivo, da je javno mnenje tako negativno.
Trump ob tem tudi rad primerja dolžino preteklih ameriških konfliktov, da bi pokazal, da je njegova "iranska intervencija" zelo kratka. "V Vietnamu smo bili, recimo, 18 let. V Iraku smo bili zelo, zelo dolgo," je dejal. "Ne maram omenjati druge svetovne vojne, ker je bila to velika stvar. A v drugi svetovni vojni smo bili štiri leta in pol, skoraj pet let. V korejski vojni smo bili sedem let. Jaz to počnem šest tednov."
A slabi rezultati javnomnenjskih raziskav se zagotovo nanašajo tudi na gospodarske posledice. Nakazujejo namreč, da dolgotrajna vojna ni vzdržna. Iranski voditelji pa se precej dobro zavedajo, da so Američani utrujeni od plačevanja povprečno štirih dolarjev za galono goriva.
Trump vztraja, da je vojna pod nadzorom
Predsednik trdi, da bi ameriška blokada iranskih ladij in pristanišč spravila njegovo gospodarstvo na kolena. "Nimajo nobenega posla," je vztrajal Trump in dodal, da bi morala, če Teheran kmalu ne bo mogel izvažati nafte, celotna naftna industrijska infrastruktura prenehati delovati. Prav tako je trdil, da je iransko vodstvo zaradi vojne tako razklano, da "sploh ne vedo več, kdo vodi državo".
Nemogoče je presoditi, kako se bo vojna končala. Če pa bi bil Iran na koncu prisiljen sprejeti Trumpove zahteve, bi se vse izplačalo.
Vendar pa predsednik tvega, da ponovi samouničujoč vzorec nedavne ameriške zunanje politike. Ameriške oblasti namreč pogosto oblikujejo scenarije, ki predpostavljajo neke logične odzive nasprotnika, piše CNN. Toda medtem ko Trump vidi uspeh v svetu predvsem skozi gospodarsko blaginjo, je manj verjetno, da bi iranski voditelji delili tak pogled. In če to drži, ni skoraj nobene ravni gospodarskega pritiska, ki bi mu Iranci podlegli.
Trump je nedavno celo deloval, kot da poskuša prepričati Američane ali morda celo samega sebe, da so višje cene goriva poštena cena za vojno in morda celo koristne. "Veste, kaj dobijo v zameno za visoke cene goriva? Iran brez jedrskega orožja, ki bi lahko poskušal razstreliti naša mesta ali celoten Bližnji vzhod," je poudaril.
Pred vstopom v vojno Trump sicer ni predstavil nobenih dokazov, da bi bil Iran na pragu izdelave jedrskega orožja, tako da javnost spet ni prepričana. Vendar so ameriški predsedniki včasih podaljševali vojne, ki jih niso mogli dobiti, da ne bi bili označeni kot poraženci; vprašanje je, ali je tako tudi v tem primeru.
