Približno 24 ur po napadu na Teheran se je Laridžani oglasil na nacionalni televiziji in družbenih omrežjih ter obsodil ZDA in Izrael, ker naj bi "zažgala srce iranskega naroda".
"Zažgali bomo njihova srca," je dejal. "Poskrbeli bomo, da bodo cionistični zločinci in brezsramni Američani obžalovali svoja dejanja." In čeprav takšni težki komentarji za Laridžanija niso nič nenavadnega, pa si je v mednarodnem prostoru prislužil sloves pragmatika. V svoji več desetletni politični karieri se je uveljavil tako kot neusmiljen posrednik moči znotraj iranskega režima kot tudi uspešen pogajalec v odnosih z Rusijo, Kitajsko in celo ZDA.
Laridžani ni imel nobene možnosti, da uradno prevzame položaj Hameneja. Tako Hamenej kot njegov predhodnik Ruholah Homeini sta bila namreč visoka šiitska duhovnika, imenovana za vrhovna voditelja teokratske države, vzpostavljene po islamski revoluciji leta 1979. V Iraku rojeni Laridžani pa ni duhovnik. Prihaja sicer iz družine z globokimi verskimi in političnimi povezavami znotraj režima, v ZDA so jih celo poimenovali "iranski Kennedyji".
Laridžanijev oče je bil ajatola, njegov brat prav tako, drugi brat pa je bil svetovalec pokojnega Hameneja. Laridžanijeve povezave z iransko revolucionarno elito po letu 1979 so tudi osebne. Pri 20 letih se je poročil s Farideh Motahari, hčerko Morteze Motahharija, tesnega zaupnika ustanovitelja Islamske republike Iran Homeinija, poroča Deutsche Welle.
Kljub konservativnim verskim koreninam njegove družine so njegovi otroci ubrali raznolike poti. Njegova hči Fatemeh, diplomantka medicine na Univerzi v Teheranu, je specializacijo zaključila na univerzi v Ohiu v ZDA.
Od vojaka v IRGC do desne roke Hameneja
Laridžani, rojen leta 1958, se je leta 1981 pridružil Islamski revolucionarni gardi (IRGC) in v prvih letih iransko-iraške vojne deloval kot poveljnik. Obiskoval je versko semenišče, nato pa pridobil diplomo iz računalništva in matematike ter zatem še magisterij in doktorat iz zahodne filozofije na Univerzi v Teheranu. Njegovo akademsko delo, vključno z doktorsko disertacijo iz leta 1995, je bilo osredotočeno na nemškega filozofa Immanuela Kanta.
Med študijem filozofije je Laridžani svojo vojaško preteklost in družinske povezave izkoristil za gradnjo politične kariere ter kmalu postal iranski minister za kulturo.
Leta 1994 ga je ajatola Hamenej imenoval za novega vodjo iranske državne radiotelevizije, kjer je ostal naslednje desetletje. Laridžani je to ustanovo izrazito uporabljal kot prorežimsko propagandno orodje ter nadzoroval oddaje, kot je Hoviat (Identiteta), ki so iranske protirežimske intelektualce javno označevale za izdajalce, financirane z Zahoda.
Laridžani se je prvič potegoval za predsednika leta 2005, vendar je v prvem krogu prejel manj kot 6 odstotkov glasov in se nikoli ni uvrstil v drugi krog, kjer je zmago odnesel Mahmoud Ahmadinejad. Namesto tega je postal generalni sekretar Iranskega vrhovnega sveta za nacionalno varnost (SNSC) in glavni iranski pogajalec za jedrsko vprašanje. S tega položaja je odstopil leta 2007 zaradi nesoglasij z Ahmadinejadom.
Kljub temu mu je uspelo leta 2008 pridobiti položaj predsednika parlamenta, ki ga je zasedal naslednjih 12 let. Med svojim časom v parlamentu je Laridžani odigral ključno vlogo pri pridobivanju zakonodajne podpore za jedrski sporazum JCPOA iz leta 2015 med Iranom in šestimi svetovnimi silami, vključno z ZDA, Kitajsko, Rusijo, Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo, ki je bil namenjen omejitvi iranskega jedrskega programa v zameno za odpravo sankcij.
Laridžani je prevzel nadzor tudi nad strateškim 25-letnim sporazumom o sodelovanju s Kitajsko, kjer je bil podpisan tudi dogovor o 345 milijard evrov težki naložbi v iranski energetski sektor.
Zaradi tega uspeha je ponovno kandidiral za predsednika, a mu je to preprečil Iranski svet varuhov, telo, ki vključuje šest islamskih duhovnikov, imenovanih s strani ajatole, in šest odvetnikov, odobrenih s strani parlamenta. Razlogi za prepoved so bili neznani, nekateri so špekulirali, da je bil izključen, ker njegova hči živi v ZDA in ima britanski potni list, medtem ko drugi menijo, da je bila odločitev sprejeta, da bi bil izbran bolj priljubljen kandidat, Ebrahim Raisi.
Prejšnje poletje pa je iranski predsednik Masud Pezeškijan ponovno imenoval Laridžanija na njegov stari položaj vodje Vrhovnega sveta za nacionalno varnost, s čimer je postal najvišji iranski varnostni uradnik. V mesecih, ki so sledili, je bilo videti, da je njegov vpliv in dostop do Hameneja celo močnejši od Pezeškijanovega.
Laridžani je postal mož v ozadju, nadziral je jedrska pogajanja, večkrat pa je potoval tudi v Moskvo, kjer je nastopal kot Hamenejev odposlanec pri Vladimirju Putinu.
