Kdo so teoretiki zarote in v katerih družbah jih je največ?

V zadnjih petnajstih letih se je psihološko raziskovanje napovedovanja naklonjenosti teorijam zarote močno razširilo in s tem dokopalo do vrste robustnih ugotovitev. Nedavna raziskava, ki analizira kar 127 neodvisnih vzorcev, ugotavlja, da so med najmočnejšimi značilnostmi paranoidnost, narcisoidnost, religioznost oziroma spiritualnost in psevdoznanstvenost.

Ljudje s temi psihološkimi lastnostmi so precej bolj nagnjeni k sprejemanju takšnih teorij. Obenem so ugotovili, da nižja kognitivna sposobnost ni tako močno povezana z zarotništvom, kot bi si morda mislili, a povezava vseeno obstaja. Študija potrjuje, da velikih pet osebnostnih lastnosti – ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, nevrotičnost in odprtost – ni med relevantnimi dejavniki.

Včasih je veljalo prepričanje, da politična delitev na levico in desnico razlaga, zakaj so nekateri bolj nagnjeni k zarotništvu. Desničarji naj bi imeli bolj paranoidni stil razmišljanja, bolj nasprotujoč odnos do znanosti in večjo stopnjo odobravanja avtoritarnosti, zaradi česar naj bi jih teorije zarote bolj pritegnile. Študij, ki to potrjujejo, ni malo. Toda podobno število raziskav ne najde nobenih dokazov za omenjeno "politično neravnovesje". Grobi konsenz je, da so izsledki preveč neenotni, da bi lahko iz njih povlekli prepričljive zaključke.

Mešani izsledki so deloma posledica različnih meritev. Nekatere študije raziskujejo predvsem tiste teorije, ki jih zagovarjajo desničarji, zato ni nenavadno, da vsaj včasih najdejo dokaze za večje sprejemanje prav pri njih. Toda če smo natančnejši, hitro ugotovimo, da se določene teorije pojavljajo z enako intenzivnostjo in obsegom tudi na levici.

Na primer: drži, da republikanci mnogo bolj kot demokrati verjamejo, da se je pretiravalo glede nevarnosti koronavirusa, da George Soros nadzoruje svet, da se Barack Obama ni rodil v ZDA ali da so podnebne spremembe potegavščina. Toda demokrati mnogo bolj kot republikanci verjamejo, da je Donald Trump ruski agent ter da je prikrival svoje simptome, ko je zbolel za koronavirusom, da republikanska stranka krade volilne glasove in da brata Charles in David Koch nadzorujeta svet.

Nekoliko manj pa vemo o socioloških ali institucionalnih dejavnikih za zarotništvo. V katerih družbah ga je več in v katerih manj? Trenutno raziskave slikajo precej usklajeno podobo. Ne preseneča, da je zarotništva manj v ekonomsko razvitejših državah s trdnimi demokratičnimi institucijami, kjer je manj koruptivnega delovanja političnih in drugih vplivnih akterjev. Tako kažejo tudi podatki European Social Survey iz leta 2020, ki je med drugim posebej merila stopnjo zarotništva različnih narodov.

Grafikon 1 prikazuje enostavno korelacijo med ekonomsko razvitostjo in zarotniškim mišljenjem. Slednjo merijo prek strinjanja s trditvijo "Majhna, skrivnostna skupina ljudi je odgovorna za vse večje odločitve v svetovni politiki " (na lestvici od 1 do 5, pri čemer 1 predstavlja popolno nestrinjanje, 5 pa popolno strinjanje). Podoba je enaka, če uporabimo nekoliko drugačno mero, to je strinjanje s trditvijo "Skupine znanstvenikov manipulirajo, si izmišljajo in skrivajo dokaze z namenom, da bi zavajale javnost ".

Kulturna delitev na kolektivistične in individualistične narode se prav tako izkaže za precej močan zarotniški napovednik. V bolj individualističnih družbah, kjer je načeloma več posplošenega zaupanja, vsakodnevnega sodelovanja z neznanci ter močnejših norm o pravičnosti in proti goljufanju, je zarotniško mišljenje manj prisotno.

Za druge lastnosti, na katere bi utegnili pomisliti, kot so neenakost, brezposelnost, izobraženost, kriminaliteta, raba interneta in socialnih omrežij, se pogosto izkaže, da nimajo razlagalne moči ali pa je ta precej skromna.

Grafikon 2 prikazuje nekatere od omenjenih lastnosti, ki so in niso statistično značilne v evropskem kontekstu. Poleg teh smo testirali še brezposelnost in neenakost, ki prav tako nista bili značilni.

Vsi prikazani napovedniki so naenkrat vključeni v isti statistični model, kar pomeni, da vsak predstavlja neposredni statistični "učinek" na zarotništvo. Tako je recimo ekonomska razvitost povezana z manj zarotništva; neodvisno od morebitnega hkratnega vpliva individualizma, rabe socialnih omrežij ali korupcije in izobraženosti, ki se sicer pojavljajo skupaj z razvitostjo.

Enostavno rečeno: v bolj razvitih državah – tudi če te niso obenem bolj individualistične ali manj nagnjene k rabi socialnih omrežij – je zarotništva manj. Presenetljivo celotni statistični model razlaga skoraj 90 odstotkov razlik v zarotništvu med državami. Enake rezultate dobimo, ko z različnimi tehnikami zaradi majhnosti vzorca dodatno popravljamo modele.

Večji svetovni nacionalni vzorci o razširjenosti zarotniškega mišljenja so redki. V raziskavah se običajno zanašamo na evropske podatke. Tudi če uspemo dobiti večji globalni vzorec, so podatki za mnoge države nezanesljivi oziroma nereprezentativni.

V okviru projekta COVIDiSTRESS so leta 2021 med drugim merili intenzivnost zarotništva v 113 državah. Podatki so javno dostopni, zato jih lahko analiziramo. Žal je njihova kakovost v marsikaterem primeru izrazito nizka – v skoraj polovici držav je bilo anketiranih manj kot deset ljudi.

Grafikon 3 kaže rezultate statističnega modela, v katerem smo odstranili države z zelo nizkim številom anketirancev.

Rezultati so podobni, kot so bili v evropskem kontekstu in kot jih običajno povzemajo raziskave. Ekonomska razvitost in demokratičnost statistično zmanjšujeta zarotništvo, medtem ko neenakost in brezposelnost – vključno z raznimi institucionalnimi merami prostega trga – niso relevantne.

Mogoče imate občutek, da se zarotništvo v zadnjem času povečuje. To najverjetneje ni res.

Pred nekaj leti so raziskovalci z vrsto študij poskušali izmeriti, kako se razširjenost različnih teorij spreminja skozi čas. Najprej so v ameriškem kontekstu ugotovili, da se v prvih dveh letih od začetka pandemije neutemeljena prepričanja o koronavirusu niso ne povečala ne zmanjšala. Enako velja za teorijo QAnon, ki se navezuje na domnevne satanistične kulte in spolne zlorabe, za katere bremenijo demokratsko stranko: nobene statistične razlike v razširjenosti ni med letoma 2019 in 2021.

Podobno so dognali v daljšem časovnem obdobju (1966–2020) in za desetine drugih priljubljenih teorij. Med 36 teorijami zarote jih je le šest postalo bolj priljubljenih skozi čas: delež podpornikov je narastel za od štiri do deset odstotnih točk. Podpora več kot polovici teorij je ostala nespremenjena, petnajstim pa je (močno) padla.

Enako so odkrili v evropskem kontekstu. V Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji, ter na Švedskem, Portugalskem in Poljskem se med letoma 2016 in 2018 podpora različnim teorijam zarote ni povečala; v nekaterih primerih je celo padla. Te vključujejo ideje, da so podnebne spremembe potegavščina, da se holokavst ni zgodil, ter različne trditve o nadzorovanju sveta, migrantih in boleznih.