Klaus Schwab med idejami in teorijami zarote: velik vizionar ali glavni zlobec?

Šef Davosa Klaus Schwab je že desetletja v središču združevanja najbogatejših in najmočnejših na svetu v gospodarstvu in politiki. Kako premožen je sam, ni povsem jasno. Odvisno od tega, kateremu viru zaupamo, naj bi pa imel pol palcem od 25 do 100 milijonov evrov. 

Schwab se je rodil 30. marca 1938 v nemškem Ravensburgu. Svojo kariero je začel kot profesor v Švici. Proslavil se je s tem, da je bil eden najmlajših profesorjev v državi. Od leta 1972 pa vse do 2003 je študente poučeval poslovno in ekonomsko politiko.

Seveda pa s poučevanjem niti v Švici ni zaslužil toliko, da bi zelo obogatel. Poučevanje naj bi mu na leto prineslo okoli 65.000 evrov, veliko bolj dobičkonosno je bilo sedenje v upravnih odborih podjetij in pisanje knjig. 

Milijoni, vstopnine, sponzorji in donatorji

Svet ga pozna kot ustanovitelja Svetovnega gospodarskega foruma. WEF je Schwab ustanovil leta 1971 kot Evropski menedžmentski forum, kmalu pa se je njegov obseg povečal in nastal je Svetovni gospodarski forum. Težko rečemo, da so si postavili skromne cilje. Cilj je namreč "izboljšati svet". Sebe vidijo kot povezovalno silo, ki združuje ljudi, moč in ideje. Zato na forum seveda prihajajo svetovni voditelji, vodstva EU in ZN, pa poslovneži, podjetniki, ugledni misleci, akademiki, vodje nevladnih organizacij in dobrodelnega sektorja, inovatorji, civilna družba, aktivisti vseh veroizpovedi, občasno zvezdniki ... 

"Navadnim smrtnikom" se je vsakoletno srečanje svetovne elite v Davosu dolgo zdelo povsem neškodljivo. Pač mreženje sredi zasneženih švicarskih gora, ob najboljši hrani in pijači. A kasneje je postalo vse bolj jasno, da ima WEF precejšnjo neformalno moč, saj sooblikuje daljnosežne politike glede podnebja, gospodarstva, politike in zdravstvenega varstva. Gre za organizacijo, ki je v petih desetletjih delovanja postala globalni igralec. 

V osnovi je WEF neprofitna organizacija, ki služi denar z zaračunavanjem članarine in udeležbe na dogodkih. Toda 2019 je WEF po podatkih, ki so se pojavili v medijih, zaposloval več kot 800 ljudi, ustvaril 344 milijonov evrov prihodkov. Prav tako je imela organizacija v bilanci stanja 596 evrov dolarjev sredstev, še 345 milijonov pa v temeljnem kapitalu in rezervah ter  skladih, navajajo tuji mediji. Vse se seveda ni nabralo od članarin in vstopnin. Pa čeprav vstopnice za obisk letne konference v Davosu stanejo okoli 19.000 evrov na osebo.

Večja svetovna podjetja namreč vsako leto plačajo milijone, da so lahko "strateški partnerji". In potem so tu še donatorji, med njimi Fundacija Bill & Melinda Gates in Wellcome Trust, tudi vlade Švice, Nemčije, Japonske in Norveške so med tistimi, ki so primaknile nekaj milijonov. Pomaga pa tudi, da je WEF v Švici oproščen davka.

Vse to tudi Schwabu omogoča lagodno življenje, vrednost njegove družinske hiše ocenjujejo na okoli 11 milijonov evrov. Kakšen je obseg njegovih naložb – bil naj bi velik – pa ni povsem jasno. 

Avtomobilski proizvajalec Audi, partner foruma, naj bi Schwabu in družini prodajal avtomobile z velikim popustom, proračun Foruma pa pokriva njegova potovanja po svetu ter gostinske in varnostne storitve v njegovem razkošnem domu, kjer Schwab pogosto gosti ekstravagantne večerje.

Kontroverzna oseba in ideje, ki dvigujejo prah

Mnenja o Schwabu so deljena. Za ene je junak, vizionar, za druge zlobni mojster, ki vodi svet v smeri distopične prihodnosti. Torej v smeri, ko "ne bomo imeli ničesar v lasti, bomo pa srečni". 

Čeprav se okoli njega spletajo številne zgodbe, Klaus Schwab ne skriva svojih misli. WEF vsako leto objavi letno poročilo, kjer analizira svet, Schwab je avtor več knjig, vključno s knjigo "Četrta industrijska revolucija" (2016) in še bolj razvpito "Covid-19: Velika ponastavitev" (2020).

Znan je med drugim po tem, da zagovarja vzpon deležniškega kapitalizma, kjer naj bi se koval dobiček z namenom – pristop, ki gre z roko v roki z merili ESG Združenih narodov, kar bi bil odmik od trenutnega kapitalizma, kjer v uspehu uživa le peščica.

Kritiki sicer ESG, kar označuje ključne okoljske, družbene in korporativne kriterije, označujejo za "levičarsko agendo". Med takšnimi kritiki je Elon Musk. 

Deležniški kapitalizem je pred časom pod drobnogled vzel Financial Post. Gre za koncept, ki je blizu tudi ameriškemu predsedniku. Joe Biden meni, da je "že davno prišel čas, da naredimo konec dobi delničarskega kapitalizma". Schwab sicer trdi, da je izumil koncept deležnikov kot zamenjavo za delničarsko različico, toda koncept – tako FP – ima dolgo in grdo zgodovino. V preteklem stoletju se je večkrat dvignil in propadel, pri čemer na splošno ni uspel premagati do sedaj prevladujoče ideje – da je "najpomembnejša dolžnost direktorjev služiti interesom delničarjev".

Neoliberalno delničarstvo je bilo sicer finančno uspešno, vendar kritika pravi, da si korporacije ne prizadevajo dovolj za reševanje socialnih in drugih problemov: podnebnih sprememb, neenakosti, revščine, raznolikosti, debelosti, kulturnih vrzeli itd.

Ideja je torej prevzeti nadzor nad korporacijami in postaviti svetovna podjetja pod zunanji nadzor, vključno z večjo vključenostjo vlad in nevladnih organizacij. Tako bi se zasebni interes vse bolj spreminjal v javnega. Gre za idejo, ki ji je nekoč uspešno ostro nasprotoval ekonomist Milton Friedman. Nalaganje družbenih in drugih odgovornosti vodstvenim delavcem podjetij, je dejal Friedman, bi spodkopavalo temelje samega tržnega gospodarstva, ki je zagotovilo blaginjo in dvig življenjskega standarda. Ko izvršni direktor podjetja začne nalagati davke delničarjem in potrošnikom, da bi jih porabili za socialne namene, "v bistvu postane javni uslužbenec, zaposlen v zasebnem podjetju". 

Zadnja leta pa torej ideja doživlja preporod, tudi po zaslugi Schwaba, veliko podpornikov pa ima v ZDA. 

To je sicer le ena od stvari, ki jih zagovarja Schwab, ki mu kritiki očitajo, da skuša preveč vsiljevati koncept "globalnega vodenja". A Schwab vztraja, da kritiki spregledajo bistvo WEF. Moč foruma, ki omogoča srečanje delegatov iz javnega, zasebnega in nevladnega sveta, je danes potrebna bolj kot kadar koli prej, je leta 2020 dejal za Financial Times. 

Poudarja, da v svetu, ko se številne druge geopolitične strukture 20. stoletja rušijo, WEF ostaja stalnica. "Poslovna skupnost živi v razdrobljenem svetu. Zato je zanje še toliko bolj pomembno, da imajo platformo za interakcijo," poudarja Schwab, in ugotavlja, da je Davos eno redkih mest, kjer lahko javne, zasebne in nevladne skupine hitro in učinkovito sodelujejo.

Razprave (na štiri oči) in bučne zabave

Schwab naj bi si želel nekoč prejeti Nobelovo nagrado za mir. Najbolj neusmiljeni kritiki pa trdijo, da je med tistimi, ki le še povečujejo neenakost. Vanity Fair povzema navedbe knjige Davos Man: How the Billionaires Devoured the World. Ta ga obtožuje, da je pripomogel k ropanju gospodarstva in kratenju pravic, posledica ustvarjene neenakosti pa predstavlja močno grožnjo miru, vir množičnega nezadovoljstva je namreč pomagal protidemokratičnim populistom. 

Izpostavlja tudi vpliv, ki ga ima WEF na Davos, kraj je namreč ob vsakem dogodku ohromljen, okoljski vpliv ni zanemarljiv. "Kljub zunanjemu videzu glamurja je udeležba na WEF postala neskončna muka zaradi logističnih težav in osupljivih stroškov." Ter Schwabu očita "umetnost zasedanja dveh nezdružljivih položajev hkrati", saj da brezbrižno zanemarja očitna protislovja med vrednotami, ki jih javno zagovarja – vključenostjo, pravičnostjo, preglednostjo – ter neprijetnimi kompromisi, ki jih sklepa pri pridobivanju ljudi z denarjem in vplivom.

Schwab menda tudi ni skromen mož. Na svojih potovanjih zahteva privilegije, ki bi pripadali kakšnemu voditelju države, še piše Vanity Fair.  

A po drugi strani mu tudi kritiki priznavajo ogromno sposobnost, da pred drugimi zazna "naslednjo veliko stvar". To mu je tudi pomagalo, da je WEF ločil od običajnih poslovnih konferenc, kjer ljudje sedijo in se pogovarjajo o denarju. Dodal mu je "visoko poslanstvo" – izboljšanje stanja v svetu – in ga povzdignil višje. 

Schwab tako danes menda koreografira bilateralna srečanja, na katerih lahko voditelji bank in energetskih podjetij osebno prosijo predsednike držav za preferencialno davčno obravnavo in dostop do obetavnih naftnih polj. Svetovalni velikani in podjetja, ki se ukvarjajo s programsko opremo, govorijo neposredno z odločevalci. Najvišji menedžerji lahko priletijo in se srečajo z ducatom voditeljev držav v štirih ali petih dneh, sedijo za mizami v zvočno izoliranih prostorih, daleč stran od ušes  regulatorjev, novinarjev in drugih "ovir".

Osrednje dejavnosti foruma – govore in panelne razprave – je že zdavnaj zasenčil neformalni del Davosa, koktajl zabave in banketi, ki jih gostijo svetovne banke in tehnološka podjetja. Nekateri udeleženci foruma se hvalijo, da niso bili na nobenem panelu in da nikoli niso stopili v glavno dvorano – kar je ciničen znak prefinjenosti – medtem ko proslavljajo svoja povabila na razvpite večere, polne privilegiranega razvrata, še slikovito piše Vanity Fair.

Forum se sicer lahko pohvali tudi z dosežki, pa je pred letošnjim dogodkom poudaril Euronews. Leta 1988 je bil na srečanju podpisan sporazum, ki je pomagal Turčiji in Grčiji, da sta se umaknili z roba oboroženega spopada. Leta 1992 sta se Nelson Mandela in takratni južnoafriški predsednik FW de Klerk prvič skupaj pojavila na mednarodnem prizorišču prav v Davosu, kar je bil pomemben korak proti odpravi apartheida. Par je naslednje leto prejel Nobelovo nagrado za mir. Leta 2000 pa je bila v Davosu ustanovljena Globalna zveza za cepiva in imunizacijo (Gavi), ki je od takrat izboljšala dostop do cepiv za milijone. Od svojega nastanka naj bi prispevala k cepljenju 760 milijonov otrok po vsem svetu.

Človek, o katerem krožijo številne teorije zarote

Ko gre za svetovno elito, teorije zarote niso prav daleč. In s Schwabom jih je povezanih kar nekaj. Od njegovega porekla do tega, koga bi se domnevno najraje znebil. 

Pred časom se je pojavila objava na Instagramu, ki je trdila, da je povezan z zloglasno družino Rothschild, ki še bolj kot Schwab zaposluje ljubitelje teorij zarote. Preko Marianne Schwab, rojene Rothschild. 

Informacije o Marianne Schwab izhajajo iz članka o holokavstu. Marianne Schwab, rojena leta 1919 v Frankfurtu, je pobegnila iz Nemčije leta 1939, bila je hči Louisa Rothschilda. Čeprav je bil njen oče bankir, njegova družina ni bila neposredno povezana z družino Rothschild. Marianne je leta 1940 prispela v ZDA, kjer je spoznala svojega bodočega moža Freda Schwaba, s katerim je imela dva otroka, Leslieja in Madeleine.

Toda to ni družina Klausa Schwaba. Ta je knjigo, izdano leta 2021, posvetil tudi svojima staršema – Eugenu Wilhelmu Schwabu in Eriki Epprecht. Nekoč pa je tudi dejal: "Ne poznam Marianne Schwab. Ne pripada naši družini."

Še več prahu pa je dvignila domnevna izjava Schwaba, ki naj bi jo uporabil v knjigi, češ da bo vsaj štiri milijarde "nekoristnih jedcev" do leta 2050 uničenih z omejenimi vojnami, organiziranimi epidemijami smrtonosnih hitro delujočih bolezni in stradanjem". Te izjave so bile Schwabu napačno pripisane. 

"V polarizirani družbi je veliko težje sprejemati odločitve"

V lanskem pogovoru z glavnim urednikom revije Time, Edwardom Felsenthalom, je Schwab, zagovornik globalnih rešitev,  z zaskrbljenostjo ugotovil, da se je v času pandemije globalno sodelovanje močno upočasnilo: "Za to vidim dva razloga. Prva je, da je pandemija polarizirala družbe. In v polarizirani družbi je veliko težje sprejemati odločitve, ker odločitve običajno, zlasti politične, temeljijo na kompromisu. Drugi dejavnik je, da so vlade zelo osredotočene na krizno upravljanje. Z manevriranjem iz dneva v dan pa ne vidiš več dolgoročnih perspektiv."

Je pa pandemija po njegovem dala pospešek četrti industrijski revoluciji: "Vidimo ga seveda na področju umetne inteligence, na medicinskem področju, genetskem področju. Mislim, da je eno od področij, ki me še posebej zanima, kvantno računalništvo; vidimo kar nekaj napredka. Prva skrb je, ker se te tehnologije razvijajo tako hitro, da zagotovite, da tehnologija služi ljudem in družbi. In celotna razprava, ki jo imamo zdaj o družbenih medijih in tako naprej, nam kaže, da moramo urediti ta tehnološki napredek." Izrazil je skrb, da smo v letih pandemije spregledali določene teme, ki potrebujejo pozornost.

Tokratni forum se bo osredotočal prav na sodelovanje v razdrobljenem svetu. Toda v Davosu letos številnih pomembnih deležnikov ni – še posebej politikov. Ti naj bi med drugim ugotovili, da jim bo javnost zamerila druženje z elito sredi bogastva in to v času hude inflacije. 

Pri Guardianu pa menijo, da Davos počasi enostavno izgublja čar: "V obdobju globalne polikrize mnogi trdijo, da Davos ne ustreza več svojemu namenu in namesto tega deluje kot opomnik, kako slabo je opremljena kapitalistična ortodoksija, da bi ustvarila boljšo prihodnost." 

A po drugi strani, če že ne bo veliko politikov, bo tam več kot 100 milijarderjev. In naprej se bo vrtelo vprašanje, kdo vrti svet in s kakšnimi nameni.