'Tisti z očali - tja': Opazovali so odziv, če ga ni bilo, so šli korak dlje

Nemška diplomatka je v štiridesetih letih službovanja opravljala številne funkcije, med drugim kot kulturna atašejka v tedanji Češkoslovaški, tiskovna predstavnica v Čilu, generalna konzulka v indijskem Čenaju ter pogajalka pri širitvi Evropske unije. Med letoma 2018 in 2022 je bila tudi nemška ambasadorka za spomin na holokavst in boj proti antisemitizmu.

Februarja 2025 je prevzela funkcijo generalne sekretarke IHRA – mednarodne organizacije, ki združuje 35 držav članic in si prizadeva za raziskovanje, izobraževanje ter ohranjanje spomina na holokavst. 

V času, ko število preživelih hitro upada, antisemitizem po svetu narašča, zgodovinska dejstva pa postajajo vse pogosteje predmet političnih sporov in manipulacij, želi po lastnih besedah okrepiti vlogo IHRA.

Z generalno sekretarko IHRA smo se med drugim pogovarjali o tem, kako ohranjati spomin na holokavst v času, ko je živih prič vse manj, zakaj zgodovina ne sme postati talka današnjih političnih sporov - in kako mladim približati eno največjih tragedij 20. stoletja.

Najprej bi rada poudarila, da so preživeli holokavsta še vedno med nami, živi jih nekaj manj kot 200.000, večinoma v Izraelu in Združenih državah Amerike. To je pomembno imeti v mislih.

Seveda pa drži, da čez deset, petnajst ali dvajset let živih prič ne bo več. Tudi tisti, ki so bili med vojno otroci, bodo do takrat že preminili. Zato menim, da je odgovornost vlad, zlasti v Evropi, pa tudi v državah, kjer se holokavst ni dogajal neposredno, da ohranjajo spomin na holokavst in njegove posledice.

Ko prič ne bo več med nami, bo ta odgovornost še večja. Prepričana sem, da bodo spominski kraji, muzeji, videoposnetki, filmi in arhivi postajali vse pomembnejši pri ohranjanju spomina in posredovanju dejstev. Prav to je tudi naloga IHRA – zbirati in ohranjati dejstva. Najpomembneje bo, da bodo drugi prevzeli vlogo, ki jo imajo danes preživeli.

Obstajajo različni pristopi. V Nemčiji, od koder prihajam, je izobraževanje v pristojnosti zveznih dežel. Nekatere menijo, da bi morali biti obiski spominskih krajev obvezni, druge pa odločitev prepuščajo učiteljem.

Po mojem mnenju je najpomembneje, da se o holokavstu govori v šoli in da učbeniki zgodbo predstavljajo na pravilen način. To ni tema, ki bi sodila zgolj v zgodovinski pouk. Lekcije holokavsta so pomembne tudi za verski pouk, etiko in državljansko vzgojo. O holokavstu je mogoče govoriti celo pri matematiki ali glasbi. Veliko skladateljev je namreč umrlo med holokavstom.

Možnosti je veliko. Ne gre zgolj za spominske kraje. Ti so pomembni, vendar niso edini način učenja. Zato smo pripravili priporočila za poučevanje in učenje o holokavstu ter tudi priporočila za poučevanje o genocidu nad Romi v času nacizma.

Holokavst je zgodovinski dogodek. O njem moramo govoriti kot o zgodovinskem dogodku in o zaključkih, ki jih je svet iz njega potegnil po drugi svetovni vojni.

Eden od teh zaključkov je nastanek zelo razvitega mednarodnega sistema varovanja človekovih pravic. To je ena od pomembnih lekcij holokavsta.

Menim pa, da ne smemo začeti uporabljati holokavsta za razlago vseh sodobnih pojavov in konfliktov, ki jih vidimo danes po svetu.

Upam, da jo imata. Dejstvo pa je, da je bil pomen holokavsta pogosto izkrivljen. To je velik problem in prav zato smo vodili kampanje proti izkrivljanju holokavsta.

Gre za eno osrednjih področij delovanja IHRA. Holokavst je bil v preteklosti uporabljen za zelo različne primerjave. Organizacija PETA je na primer govorila o "živalskem holokavstu", podobne primerjave pa so se pojavljale tudi drugje.

Takšne primerjave pomen izkrivljajo in tega ne bi smeli početi. Holokavst lahko primerjamo z drugimi dogodki le, če jasno opredelimo njegove značilnosti, pri tem pa ravnamo v dobri veri in na podlagi dejstev. Nikakor pa ga ne smemo uporabljati kot orodje za doseganje političnih ciljev, za opravičevanje storilcev ali za druge manipulacije.

Mislim, da se je vse začelo z indoktrinacijo. Jude so obtoževali praktično za vse, kar je bilo v družbi narobe. Nato jih niso izključili čez noč, ampak postopoma, korak za korakom.

Ob vsakem koraku so opazovali odziv družbe. Če odziva ni bilo, so šli korak dlje. Potem še korak dlje. In nato še dlje. Resnih odzivov skoraj ni bilo.

Zato menim, da je naša odgovornost, da se ob takšnih izključevanjih odzovemo. Da rečemo: "Ne, to je moj sosed. To je človek, ki ga poznam. Ni prav, da ljudi na tak način izključujemo iz družbe."

Mislim, da potrebujemo oboje. Potrebujemo uradno obeleževanje spomina, ki ga vodijo države, vlade ali parlamenti. S tem družba prevzame odgovornost za zavezo nikoli več. To je pomembno tudi zato, ker država daje zgled in jasno sporoča: zavedamo se, kaj se lahko zgodi, in ne želimo, da bi se to ponovilo.

Toda hkrati potrebujemo tudi osebni pristop. Pogovore med prijatelji, v družinah, v lokalnih skupnostih. Pomembne so tudi manjše pobude. Na primer tlakovci spomina, ki nas opozarjajo, da je na nekem naslovu živela judovska družina, ki je bila deportirana in se nikoli ni vrnila. Takšne majhne stvari nas opominjajo na zgodovino, za katero si želimo, da se ne bi nikoli ponovila.

Pomembno je tudi razumeti vzorce. Kako je mogoče nekoga indoktrinirati do te mere, da stori zločine, kakršni so bili storjeni med holokavstom? Veliko ljudi ni bilo ubitih v plinskih celicah, ampak s streli. To pomeni, da je nekdo moral stati pred neoboroženim človekom in ga ubiti. Kako je mogoče, da človek to stori drugemu človeku?

To vprašanje je bilo dobro raziskano, med drugim na primeru hamburškega policijskega bataljona. Mislim, da bi morali takšne procese razumeti veliko bolje.

Seveda ni imel prav. Ljudi lahko presojamo kot posameznike na podlagi njihovega ravnanja. Če želimo nekoga obsoditi, moramo to storiti na podlagi zakonov, sprejetih v demokratičnem procesu, in ne na podlagi njegove pripadnosti določeni skupini.

Izrael je lani predsedoval Mednarodni zvezi za spomin na holokavst (IHRA) in to je bilo zelo dejavno predsedovanje. Njihov slogan je bil Križišče generacij, saj jih zelo skrbi dejstvo, da bodo preživeli holokavsta kmalu odšli.

Zato so začeli organizirati spletne in osebne seminarje za mlade raziskovalce holokavsta ter jih spodbujali k nadaljnjemu raziskovanju te tematike. Menim, da je bilo to zelo angažirano predsedovanje.

Poleg tega imajo ustanove, kot sta Yad Vashem in Muzej borcev iz geta (Ghetto Fighters' House), ki ga je ustanovila skupina preživelih iz varšavskega geta. Opravljajo izjemno delo. Med drugim sodelujejo tudi z arabskimi in judovskimi Izraelci ter jih skušajo povezovati. Njihovo sporočilo je, da skupno življenje ne pomeni zgolj živeti drug ob drugem, ampak dejansko živeti skupaj.

IHRA je organizacija, ki se ukvarja s spominom na holokavst in genocid nad Romi. Toda Auschwitz je primer kraja, kjer so bile preganjane številne skupine.

V Auschwitzu niso bili umorjeni samo Judje in Romi. Med žrtvami so bili tudi politični zaporniki, intelektualci iz vse Evrope, tudi Slovenije, in številni drugi. Pravzaprav so bili prvi zaporniki v Auschwitzu poljski intelektualci.

Ko se spominjamo krajev, kot je Auschwitz, se spominjamo vseh skupin, ki so jih nacisti preganjali. Mislim, da je pomembno, da se spominjamo vseh teh žrtev.

Hkrati pa številke same povedo veliko. Šest milijonov umorjenih Judov, med njimi več kot milijon otrok, kaže, da so bili Judje ena osrednjih tarč nacističnega režima.

Sem pa prepričana, da si vsaka žrtev zasluži spoštljiv spomin in da mora biti kot žrtev tudi prepoznana.

Veliko ljudi poskuša pojasniti, zakaj so stranke, kot je AfD v Nemčiji, tako privlačne za mlade.

Prvi razlog je, da svoje ideje predstavljajo na zelo sodoben način. Vsaj AfD je izjemno prisotna na družbenih omrežjih, zato ji algoritmi pogosto delajo v prid.

Poleg tega imajo nekateri mladi občutek, da imajo manj priložnosti in slabše možnosti za prihodnost. Takšni občutki jih lahko pritegnejo k tem strankam.

Morda pa preprosto preslišijo tiste dele programa, s katerimi se ne strinjajo. Ne želijo slišati, da gre pogosto za skrajno problematične politične projekte, ki imajo zapleten odnos do holokavsta, judovskega življenja in same ideje pluralne družbe.

Pri strankah, kot je AfD, je v ospredju etnična pripadnost kot pogoj za polnopravno pripadnost narodu. To pa ni v skladu z našo ustavo in temeljnimi demokratičnimi vrednotami.

Da, mislim, da je v tem pomembna lekcija. Kajti v nekem trenutku mora človek reči: "Ne, tega ne morem storiti. Tukaj se moram ustaviti. Temu ne bom sledil."

Pomembno pa je tudi, da ukrepamo zgodaj. Če ne ukrepamo zgodaj, lahko pozneje pridemo v položaj, ko je nasprotovanje povezano z veliko večjim tveganjem, celo z ogrožanjem lastnega življenja. Zato je treba diskriminaciji nasprotovati že v začetnih fazah.

Mislim, da moramo izobraževati učitelje in vzgojitelje. Ampak vse odgovornosti ne moremo prenesti na šole. Svojo odgovornost imajo tudi starši.

Običajno bi jim odgovorila z vprašanjem: Ali ste brali Asterixa? Vas zanima rimska zgodovina? Zgodovina nas zanima tudi takrat, ko ni neposredno povezana z našim življenjem.

Toda holokavst ima še danes zelo konkretne posledice. Preživeli so še vedno med nami. Tudi druga in tretja generacija pogosto nosita posledice travme, ki se prenaša skozi družine.

Je zgodba o tem, česa je človek sposoben storiti drugemu človeku. In tega ne smemo nikoli pozabiti. To je lekcija, ki nas opozarja na dejanja, ki smo jih kot družba sposobni storiti. Nacisti so v praksi pokazali, kako daleč lahko seže človekova sposobnost za nasilje in izključevanje.

Da. Zelo zanimiva izkušnja je bila leta 2015, ko je v Nemčijo prišlo veliko beguncev iz Sirije in drugih držav. Takrat se je oblikovalo močno gibanje civilne družbe, ki je ljudem pomagalo pri vključevanju v novo okolje.

Tudi sama sem kot Nemka sodelovala pri tem. Poučevala sem nemščino. Bili smo skupina približno desetih prostovoljcev, ki smo pomagali, dokler država ni mogla organizirati uradnih tečajev.

Zanimivo je bilo, da se je skoraj vsem prostovoljcem zdelo pomembno, da se z begunci pogovarjamo tudi o holokavstu. Njim se je to zdelo nekoliko presenetljivo, za nas pa je bilo nekaj povsem naravnega.

V Nemčiji je holokavst del kolektivnega spomina in identitete. Nemčija je sprožila ta proces, ga ideološko podpirala in zanj nosi zgodovinsko odgovornost. Zato je tema še vedno zelo prisotna.

Ločiti moramo med zanikanjem holokavsta in izkrivljanjem holokavsta. Zanikanje pomeni trditi, da se holokavst sploh ni zgodil. Mi pa menimo, da je danes še večji problem izkrivljanje holokavsta – njegovo zmanjševanje, relativiziranje ali uporaba za povsem druge politične in ideološke namene.

Leta 2020 smo zato začeli kampanjo proti izkrivljanju holokavsta. V sodelovanju z Združenimi narodi smo zagnali pobudo Protect the Facts oziroma Zaščitimo dejstva. Kampanja je dosegla približno 60 milijonov ljudi po svetu, kar je za našo organizacijo izjemen doseg.

Zdaj želimo to pobudo ponovno okrepiti.

Problem zanikanja in izkrivljanja holokavsta ni zgolj vprašanje zgodovine. Na koncu spodkopava demokratične družbe in demokratična načela. Holokavst je verjetno najbolje dokumentiran dogodek v zgodovini človeštva. Imamo ogromno pričevanj, dokumentov in dokazov. Če ljudje začnejo dvomiti o tako dobro dokumentiranem zgodovinskem dejstvu, začnejo izgubljati zaupanje v javne institucije.

Ko izgine zaupanje v institucije, je ogrožena tudi demokracija. Zato je boj proti izkrivljanju holokavsta tako pomemben.

Poleg kampanj izvajamo tudi izobraževanja za učitelje. Ta so brezplačno dostopna na spletu, pomagamo pa tudi državam in organizacijam, ki želijo pripraviti dodatna usposabljanja. Prav področje izkrivljanja holokavsta želimo v prihodnjih letih ponovno postaviti med svoje ključne prioritete.

To je zelo zanimivo vprašanje.

Tisk je bil izumljen v 16. stoletju, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja pa smo bili priča velikemu porastu antisemitizma in sovraštva do Judov. Nato so prišli radio in prvi televizijski mediji in znova smo videli porast propagande in sovraštva.

Danes imamo družbena omrežja in ponovno opažamo podobne pojave.

Mediji imajo pri tem ključno vlogo. Posebnost družbenih omrežij pa je, da lahko danes vsak posameznik postane nekakšen medij in svetu posreduje karkoli želi.

Zato menim, da imajo ponudniki družbenih omrežij veliko odgovornost. Odgovornost pa imajo tudi vlade, tudi v državah Evropske unije, da se s temi platformami pogovarjajo o njihovih dolžnostih in odgovornosti.

Pomembno je, da ukrepajo proti lažnim informacijam in vsebinam, ki škodujejo drugim ljudem.

Verjetno gre za kombinacijo več dejavnikov.

Zelo pogosto ljudje iščejo grešnega kozla. Ko se dogajajo stvari, ki jih družba težko razume ali obvladuje, se prst pogosto usmeri proti Judom.

Gre za zelo star in globoko zakoreninjen predsodek, ki obstaja že stoletja. Skozi zgodovino se je pojavljal v različnih oblikah. V srednjem veku so Jude obtoževali zastrupljanja vodnjakov. Med epidemijami so jih obtoževali, da so povzročili bolezni. Tudi v sodobnem času smo med pandemijo covida-19 videli podobne teorije zarote – od trditev, da so Judje povzročili pandemijo, do trditev, da stojijo za cepljenjem ali drugimi domnevnimi zarotami.

Gre za isti star stereotip, ki zgolj spreminja svojo podobo. Prav zato se je proti antisemitizmu tako težko boriti. Njegova vsebina ostaja podobna, spreminjajo pa se načini, na katere se izraža.

Ne moremo zanikati, da je razprava postala bolj polarizirana in bolj čustvena. Še posebej po letu 2023 opažamo veliko zaskrbljenost judovskih skupnosti zaradi porasta antisemitizma in vprašanj varnosti.

Hkrati pa spremljamo zelo intenzivne razprave o tem, kje je meja med legitimno kritiko politik izraelske vlade in antisemitizmom. Te razprave potekajo tako na spletu kot zunaj njega in so pogosto zelo polarizirane.

To vpliva tudi na način, kako ljudje dojemajo spomin na holokavst. Zaradi tega je delo na področju ohranjanja spomina hkrati težje in pomembnejše.

Namen spominjanja na holokavst je ohranjanje spomina na njegove žrtve. Namen je zagotoviti zgodovinsko pravilno razumevanje tega, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kaj nam to pove o antisemitizmu, predsodkih, izključevanju in krhkosti demokratičnih družb.

V tako polariziranem okolju obstaja skušnjava, da bi spomin na holokavst uporabljali kot orodje v današnjih političnih sporih ali pa ga povsem odrinili na stran kot nekaj nepomembnega. Oboje je problematično.

Holokavsta ne smemo uporabljati kot politično orožje v sodobnih razpravah, prav tako pa ga ne smemo potiskati v pozabo. Naša odgovornost je, da ohranjamo zgodovinsko razumevanje in ustvarjamo prostor za dialog, še posebej v času vse večje polarizacije.

Dialog pa pomeni, da lahko imamo različna mnenja. Ne pomeni, da se moram strinjati z vsem, kar pravi moj sogovornik.

V svoji pisarni imam misel francoskega filozofa Josepha Jouberta. Pravi, da namen razprave ni zmaga, ampak napredek.

Mislim, da je to zelo pomembna misel. Smisel dialoga ni premagati drugega, ampak skupaj napredovati.

Pravzaprav raziskave med mladimi Nemci kažejo prav to. Velik delež vprašanih meni, da bi bili oni ali njihove družine del odpora. Po podatkih ankete, ki jo je izvedla organizacija Conference on Jewish Material Claims Against Germany (JCC), 12 % oseb, mlajših od 29 let, ni vedelo, kaj je holokavst; 40 % pa se ni zavedalo, da je bilo med holokavstom ubitih 6 milijonov Judov.

Kot sem že rekla, mislim, da se je treba upreti zelo zgodaj. To je nekaj, kar se moramo učiti že v šoli. Gre za dolgotrajen proces vzgoje in izobraževanja.

Spomnim se izkušnje iz svojega šolanja, ki je name naredila velik vtis. Mislim, da sem bila v desetem razredu. Nekega dne je učitelj vse učence, ki smo nosili očala, poslal na eno stran učilnice. Preostali razred je nadaljeval s poukom, mi pa smo bili izključeni.

Namen ni bil kaznovanje. Namen je bil vprašanje: "Kako se počutite?"

Tega nisem nikoli pozabila. Takrat sem zares občutila, kako je biti izključen. Morda bi danes kakšen pedagog rekel, da tega ne bi smeli početi.

Mogoče. Lahko pa povem, da je name delovalo. In tega občutka nisem nikoli pozabila.