Jalovost argumentov, jalovi argumenti
Pred dnevi smo se z ekipo še drugič vrnili iz Ukrajine, države v vojni. Želeli smo videti, slišati, čutiti in izvohati, kaj se dogaja na terenu. Kam padajo granate, kakšne so posledice okupacije, kako gledajo na vojno prebivalci, ki so živeli pod rusko upravo, in kako gledajo sedaj, v kolikšni meri jih skrbi, da bi jih fronta še tretjič prešla. O vsem smo na široko poročali in bili presenečeni samo, ko smo se vrnili pod Alpe. Najbolj očitno je, da se je ruska informacijska vojna v Sloveniji še okrepila, ne le po številu "nezadovoljnih" z našim poročanjem, predvsem po intenzivnosti groženj, psovk in očitkov. Le najbolj "prijazna" je prišla v naslov tega komentarja. Vajen sem psovk in groženj, že desetletja so spremljevalke večine novinarjev, večine niti ne slišimo več. Ponosen sem, da dobivam uravnoteženo porcijo tako z ekstremne desnice kot levice, jasno je, da sta le ogledalo druga druge. Za ene sem plačanec Nata, za druge kulturni vodja ekstremne levice. Presenečen pa sem nad šibkostjo njihovih tez in gluhosti argumentov. Za oboje je Trumpova administracija izumila ustrezen termin: "alternativa dejstva".
Črno-belo
Ker je eden od postulatov novinarstva, da nismo mi zgodba, ni moj namen, da bi osvetljeval agresivne odzive na naše poročanje. Dejstvo je, da je vedno manj tistih, ki so pripravljeni poslušati brez predsodkov in brez ideoloških plašnic. Čeprav je eden od "komentatorjev" napisal, da je naloga poročevalca iz vojne slikati "pejsaže" s čim več barve in jo oddaljiti od monokromatskega pogleda, je naloga poročevalca točno nasprotna. Treba je prepoznati in opisati zlo ter ga poimenovati s pravo besedo. Naloga je prepoznati žrtev in ji priznati, da je žrtev. Žrtev seveda ni ena sama, na obeh straneh so nedolžne žrtve, to je narava vojne. Je pa samo ena vojska na ozemlju druge in to naredi ta konflikt po začetku lanske invazije črno-bel.
V oddaji Preverjeno boste videli zgodbo treh Ukrajincev, ki jih je vojna zaznamovala za vse življenje, zgodbo vojaka, policista in zdravnika. Kaj so dejali o mirovnih pobudah, raje ne zapišem. Prvemu so Rusi ubili dva prijatelja, drugemu mamo, mina mu je odtrgala pol stopala. Tretjega so v ujetništvu tako mučili, da nas prosi, naj ga o tem ne sprašujemo. Poškodbe so ustrezno dokumentirane.
Brez opravičila
Pot v ukrajinsko vojno seveda ni bila premočrtna in je prepletena s političnimi in diplomatskimi napakami. Ukrajina ima zagotovo težave z radikalnim nacionalizmom, korupcijo in še čim. Ekstremna desnica je v Ukrajini na predsedniških volitvah dobila 1,6 odstotka glasov, na parlamentarnih je dobila 2,15 odstotka in en sedež v Vrhovni radi. V eni od trgovin na zahodu Ukrajine najdemo ob Stepanu Banderi tudi kakšno svastiko. Radikalna desnica v Rusiji ima zelo podobno, če ne za odtenek bolj uspešno zgodbo. Pokojni Vladimir Žirinovski je na zadnjih volitvah dobil dobrih pet odstotkov, njegova LDPR pa 7,55 odstotka na parlamentarnih volitvah 2021. Medtem ko je Ramzan Kadirov častni član, Vladimir Putin pa velik podpornik kriminalne skupine Črnih volkov, lahko Ukrajina in Rusija kažeta s prstom druga na drugo. Pa še marsikatero državo v jedru Evrope bi našli s še večjim problemom. Toda nič, prav nič ne opravičuje napada na sosednjo državo.
Ena od mirovniških zimzelenih je tudi očitek, da se je Nato nevarno približal Rusiji in da se je Putin moral odzvati. Gre sicer za neposreden prepis političnih izhodišč Kremlja. Toda nič, prav nič ne opravičuje napada na sosednjo državo.
Vojaška zveza Nato se je od združitve Nemčije povečala za 14 držav, kmalu se bo zaradi posledic ruske agresije povečala še za dve državi. Dejstvo je, da se brez ruske agresije Finska in Švedska zavezništvu ne bi pridružili. Putin lahko vsaj širitev na ti državi pripiše sebi. Neprestano ponavljano laž, da je Nato obljubil, da se ne bo širil na Vzhod, je zavrnil Gorbačov. Večkrat je potrdil, da tema ob združitvi Nemčije sploh ni bila obravnavana. Zavezništvu se je vmes pridružila tudi Slovenija in ne spomnim se, da bi takrat prišel nekdo iz Nata, verjetno si ga predstavljajo v kavbojkah z rdeče modro srajco z zvezdicami, in dejal: "Slovenija, zdaj ste del Nata, zdaj smo vas zavzeli in prevzeli."
Pri širitvi Nata gre venomer za prošnjo države in velikokrat zelo širok nacionalni konsenz ter željo po vključitvi. Slovenija je imela referendum in pred vključitvijo je morala izpolniti vrsto pogojev, preden jo je Nato sprejel medse. Nato ni deux ex machina, ki bi imel edino nalogo prevzemati šibke države na ruskem pragu. Rusija ima z ZDA mejo od leta 1867, torej ima Nato na svoji meji od same ustanovitve pakta. Zvezi Nato lahko očitamo marsikaj, denimo nediskriminatorno bombardiranje nedolžnih zaradi Miloševića ali Gadafija. A sprejem v zvezo narodov, ki si želijo biti del zavezništva zaradi slabih izkušenj z Moskvo, je zagotovo zadnji na seznamu očitkov. In nič, prav nič ne opravičuje napada na sosednjo državo.
Ameriški "imperializem" izpostavljajo predvsem tisti, ki ne bi prej živeli v Teksasu kot za Uralom, večina otrok in/ali ljubic ruskih politikov in oligarhov živi na dekadentnem Zahodu. Putina in "uski mir" pa najbolj zagovarjajo ljubitelji dela in lika Josipa Broza Tita. Ironično bi takšne Tito zelo hitro poslal na Goli otok. Še celo Broz je jasno prepoznal nevarnost Stalina, Putinovega vzornika. Še bolj ironično je, da je eden glavnih propagandistov "gnilosti" Amerike Jeffry Sacks, danes heroj ruskih apologetov, sicer pa ekonomist, ki je najbolj zaslužen za šok terapijo postkomunističnega razmaha divjega liberalizma. Novodobnega guruja za vse teoretike zarote smo ravno toplo pozdravili v Sloveniji kmalu po tem, ko nas je obiskal drug ekstrem: Tony Blair.
Vsak, ki je videl vojno od blizu, je v svojem bistvu mirovnik. To vojno Slovenci povečini komentirajo s toplega kavča doma in bodisi navijajo za eno ali drugo stran ali pa silijo žrtev, naj se spravi z agresorjem, češ, res je nedopustna agresija Rusije, ampak zdaj je čas, da se odločite, ali ji boste dali levo ali desno roko, nogo, vse za mir. Koliko je vreden ta mir, bi veljalo vprašati Nevilla Chamberlaina. Ali kogar koli v Evropi leta 1938.
Se res ni spremenilo prav nič?
