Kocka bo padla, izzivi pa ostali – četudi se Trump poslovi

Epilog bo prišel po mesecih kampanje, ki je bila tokrat drugačna, kot smo je vajeni. Zaznamovala jo je pandemija novega koronavirusa, ki je spremenila seznam tem, ki so jo zaznamovale, pa tudi spremenila izhodiščni položaj kandidatov: Trumpu je odnesla glavnega asa, na katerega je bil tako zelo ponosen – dobro stanje gospodarstva. 

Ameriško gospodarstvo je namreč v samo nekaj mesecih doživelo hud pretres. Zaradi zapiranja je toliko ljudi čez noč izgubilo delovno mesto, da so prošnje za pomoč, do katere so upravičeni brezposelni, dosegle rekordno število. Da ljudje ne bi ostali na  cesti, je bilo treba uvajati začasne ukrepe, ki so prepovedovali deložacije. Številna delovna mesta so dokončno izgubljena, saj podjetja vrat ne bodo več odprla, izgubljenih pa je tudi več kot 230.000 življenj, saj so ZDA na seznamu držav, ki jih je virus prizadel najhuje. To so kruta dejstva, s katerimi se soočajo Američani. Številnim je zato prav malo mar, ali gre za načrtovano "kitajsko kugo", kot virus imenuje Trump, ali splet nesrečnih okoliščin, saj se ukvarjajo z lastnim preživetjem, posledično pa potrebujejo vodenje, ki bo prineslo rezultate. 

Številke o okrevanju, ki ga je prineslo odpiranje države, so sicer dobre. Težava pa je, ker virus še ni premagan. Trump je volivcem obljubljal cepivo, ki ga še ni, na državo pa vse bolj pritiska drugi val okužb. 

Čeprav je pošiljal zmedena sporočila o maskah, zdravilih, celo razkužilih, nevarnosti virusa in njegovem obvladovanju, pa vsa krivda ni na Trumpovih ramenih. Sistem zveznih držav daje veliko moči guvernerjem in mnogi med njimi niso skrivali, da virus in njegovo obvladovanje uporabljajo kot politično orožje – za lastno ali strankarsko korist. 

Novi koronavirus je kampanjo zaznamoval tudi neposredno. Predvsem pri demokratih se je velik del kampanje odvijal virtualno, medtem ko se je Trump vseeno srečeval s podporniki. To naj bi bilo sicer po nekaterih podatkih krivo za več tisoč okužb, zbolel pa je tudi sam, kar naj bi bila zanj poučna izkušnja – predvsem o tem, da se bolezen da premagati. 

A ker se preteklosti ne da popraviti, je za volitve najpomembnejše, koga bodo volivci videli kot človeka, ki lahko ZDA popelje iz nastale situacije. 

Biden je Trumpu na soočenjih očital, da mu je administracija Baracka Obame, v kateri je bil Biden podpredsednik, predala "cvetoče gospodarstvo, on pa ga je sesul". Tako preprosto vendarle ni, saj pred koronavirusno krizo ameriškemu gospodarstvu še zdaleč ni šlo slabo. Trump volivcem obljublja, da ga bo spet postavil na noge, če bo izvoljen, Biden pa, da jih čaka "hujša depresija, kot so jo kdaj videli". 

Demokrati Trumpu sicer očitajo, da nima načrta niti za zapiranje ali odpiranje države niti za njeno obnovo. Kakšen je demokratski načrt, pa prav tako ni povsem jasno, tudi zato, ker se celo v lastni stranki hudo krešejo mnenja o sprejemljivih gospodarskih panogah, kritikov, ki menijo, da "zeleni načrt" ni realen – niti v Bidnovi, razvodeneli različici – pa ne manjka. 

Ankete zmago napovedujejo Bidnu. Ne pa tudi tista, ki je leta 2016 pravilno napovedala Trumpovo zmago

Ankete pred volitvami so jasne. Zmagal bo Joe Biden, ki prepričljivo vodi. Da so te ankete dober napovedovalec priljubljenosti kandidata na nacionalni ravni, je jasno in se je potrdilo tudi leta 2016, ko je takratna Trumpova protikandidatka Hillary Clinton dejansko zbrala več glasov od njega. 

Nauk zgodbe pa je torej ta, da se lahko zmotijo, ko gre za napoved, kdo po predsednik, saj imajo ZDA drugačen volilni sistem, pri katerem na koncu štejejo elektorski glasovi. 

A Biden tokrat v anketah vodi veliko bolj prepričljivo. Prav tako avtorji anket pravijo, da se tokrat ne motijo, saj so popravili metodološke napake, ki so jih pred štirimi leti stale pravilne napovedi. 

Robert Cahaly iz družbe Trafalgar Group sicer meni nekoliko drugače. Gre za družbo, ki je pred štirimi leti kot ena redkih prav napovedala zmagovalca. Tudi tokrat stavi na Trumpa. Več drugih družb mu sicer očita nedodelane metode, sam pa pravi, da njegova metoda računa na to, da ljudje tistim, ki izvajajo ankete, lažejo. Ocenjuje, da veliko ljudi ne bo nikoli priznalo, da podpira Trumpa, ker to v več pogledih ni družbeno sprejemljivo.

Ko gre za pravilnost te ankete, je sicer ključno vprašanje, ali je teh "tihih" volivcev res še toliko, kot jih je bilo leta 2016. Trump je namreč med tem uresničil kar nekaj svojih obljub, a uspel z neizprosno retoriko od sebe odvrniti marsikoga, ki njegovo rohnenje vidi kot škodljivo za prihodnost ZDA. 

Vse oči bodo uprte v peščico zveznih držav

Bitko leta 2020 bo po mnenju poznavalcev na koncu odločila le peščica zveznih držav:  Arizona, Florida, Georgia, Michigan, Minnesota, Severna Karolina, Pensilvanija, Ohio, Iowa, Virginija, Teksas in Wisconsin. 

Ko bodo preštevali, koliko elektorskih glasov je zbral posamezni kandidat, bodo tako oči uprte v zvezne države, ki niso tradicionalno rdeče ali modre. Za zmago je potrebnih vsaj 270 elektorskih glasov. Donald Trump je pred štirimi leti zbral 304. 

"Cirkuška" soočenja in odločeni volivci

Ameriškim volivcem naj bi bila pred volitvami v pomoč tudi predvolilna soočenja. Napovedana so bila tri soočenja predsedniških kandidatov in eno soočenje podpredsedniških. Na koncu smo videli dve predsedniški soočenji, saj je enega odnesla Trumpova okužba z novim koronavirusom, virtualno soočenje pa je odklonil. 

V povezavi s soočenji je tokrat zanimivo to, da so na mnenje volivcev vplivala le malo. Američani so v te volitve šli odločeni in razdeljeni – vsak trdno za svojim kandidatom na svojem bregu. Veliko ljudi je volilo predčasno, za glasovanje je bilo veliko zanimanja. Ljudje torej želijo, da se sliši njihov glas. 

Soočenja niso prinesla veliko vsebine, za kar je bila delno kriva tudi struktura soočenj in izbor tem, ki se je ponavljal, ni pa drezal veliko globlje od samega površja. Teme so tako obsegale okrevanje po pandemiji, zdravstvo, rasne napetosti, migracije, okolje, zunanjo politiko in podobno. 

Zlasti zadnji temi ni bilo namenjene veliko konkretne pozornosti – vse se je vrtelo okoli Kitajske in Rusije, medtem ko ameriška zavezništva z drugimi ključnimi igralci, vključno z Evropo, nekoliko slabijo. Od prihodnje administracije svetovni politični parket tako pričakuje več. 

Na soočenjih smo tako dobili vpogled predvsem v karakter obeh kandidatov – enega, ki je pred štirimi leti obljubil, da "bo izsušil politično močvirje", in drugega, ki je del tega "močvirja" že 50 let in ki mu Trump ob nobeni priložnosti ni pozabil poočitati, da se po tako dolgi karieri nima s čim pohvaliti. 

Nagovarjala sta predvsem vsak svoje. Prvo soočenje je bilo sicer zaradi številnih prekinjanj in skakanj v besedo tarča ogromno kritik, da "ni bilo predsedniško". Trump je napadal, Biden je vračal. Pravzaprav se je na soočenjih držal veliko bolje, kot so mnogi pričakovali po kar nekaj spodrsljajih v predhodni demokratski bitki, ki so sprožili val vprašanj o njegovi "splošni kondiciji" in postali vir ugibanj, ali ni za predsedniško funkcijo morda prestar – kar sicer očitajo tudi Trumpu. 

Prav zaradi starosti obeh predsedniških kandidatov je bilo zato letos ogromno zanimanja tudi za podpredsedniško debato, ko sta se srečala Mike Pence in Kamala Harris. Veliko je bilo ocen, da sta pokazala "bolj predsedniško držo od predsedniških kandidatov". 

Po burnem prvem soočenju Trumpa in Bidna so ju na drugem utišali z gumbom za ugašanje mikrofona in spretnejšo voditeljico. Dobili smo nekaj več vsebine, a izvedeli predvsem eno: prostora za dialog je v ameriški politiki nevarno malo, pa čeprav zna Biden izbrati veliko lepše besede od Trumpa. 

ZDA čakajo turbulentna leta

Ne glede na to, kdo bo zmagal, je pred ZDA turbulentno obdobje. Za zelo razdeljeno državo bi bilo seveda bolje, če bi se volitve razpletle dovolj jasno, da o zmagovalcu ne bi odločala ponovna preštevanja ali celo sodišče, kajti potem se strasti še dolgo ne bodo pomirile, med kampanjo pa je bilo zbujenih ravno dovolj pomislekov, da bi lahko nad takšnim rezultatom visela senca dvoma. 

Če bo zmagovalec jasen takoj, pa ga takoj čaka veliko dela. Predvsem v smislu dobrega vodenja na vseh področjih, predvsem pa z zgledom. 

ZDA so danes globoko družbeno razdeljene. V zadnjem času je ena glavnih tem rasizem, pri čemer ni dvoma o tem, da se temnopolta skupnost čuti zatirano, napadeno, in prikrajšano za možnosti za uspeh v življenju. Prav tako pa ni dvoma o tem, da gre za temo, ki so jo nekateri podžigali tudi zavoljo pridobivanja političnega vpliva, kar je nevarno početje, ki prinaša nerealne obljube in samo skupnost s slikanjem zunanjega sovražnika po eni strani oddaljuje od preostanka družbe, po drugi pa odvrača od samostojnega reševanja lastnih težav. Dolgoročno konstantno utrjevanje mnenja ljudi, da so nemočne žrtve sistemskega rasizma, pripadnikov skupnosti ne opolnomoči, ampak jih oslabi. In s tem se bo moral prihodnji voditelj spoprijeti hitro, preden se stvari še bolj zapletejo. 

Skupin, ki se v ZDA vidijo kot žrtev, ne manjka. Dela na področju družbenih nasprotij bo zato veliko in bo ključno. Vprašanje pa je, kdo mu je dorasel. Politična kampanja je običajno priložnost za nekoliko ostrejšo retoriko in božanje ušes podpornikov. Slediti bi ji morala vključujoča realnost. Če smo se v zadnjih desetletjih česa naučili, smo se tega, da to pogosto ne drži. V ZDA politična pola glasno kričita. Eden po tradicionalnih medijih, drugi po družbenih omrežjih. Težava je, ker se ne poslušata. In zato ni rešitev, ampak le še več težav. 

Trump ni glavna težava ZDA

Povsem mogoče je, da bo Donald Trump kmalu zapustil Belo hišo. Nemogoče je, da bi z njim odšle tudi težave ZDA. Donald Trump je namreč samo rezultat vsega, kar je šlo v ameriški politiki leta in leta narobe. 

Misliti, da bodo z njim izginile napetosti in nasprotja, da se bodo čez noč pojavile rešitve, je utopično in celo nevarno. 

Biden – če bo prišel na oblast – namreč nima čarovniške palice. Na veliko področjih nima niti dobrega načrta, vključno z gospodarstvom, ki je Trumpova močnejša stran. Poleg tega ima – tako kot Trump – težave z lastno stranko. Če veliko republikancev Trumpa vidi kot škodljivega despota, veliko demokratov Bidna vidi kot premalo odločnega. Skrajnejši demokratski del, ki mu kritiki očitajo spogledovanje s socializmom, ga niti ne vidi kot "svojega". Zanje je premalo radikalen, ni jim bilo všeč, da je med soočenji razvodenel nekatere koncepte o pristopih k reševanju zdravstva ali okolja. 

Biden je pač zmeren politik, medtem ko bi del demokratske stranke rad zavil ekstremno levo. Ta del je tudi upal, da demokratski kandidat tokrat ne bo "bel moški", ker to ni v skladu z njegovo trenutno prevladujočo ideologijo. A se je razpletlo natančno tako, ker je bil od ponujenih kandidatov Biden za splošno ameriško javnost najbolj sprejemljiv. 

In tudi tukaj se skriva del širšega političnega problema. Premalo je govora o najboljših kandidatih, preveč o najbolj prikladnih kandidatih. Veliko Američanov je zato ob volilnem lističu najbrž razmišljajo o tem, kdo bo naredil manj škode, in ne o tem, od koga bo več koristi. 

Ob zmagovalcu, ki ga torej čaka veliko dela, bodo imele volitve tudi poraženca in njegove nezadovoljne podpornike. Zdi se, kot da skušajo nekateri z napovedmi o tem, kako se Trump ne bo hotel izseliti iz Bele hiše, že vnaprej podžgati situacijo, ki lahko hitro eksplodira. 

Nezadovoljne protestnike smo na ameriških ulicah videli tudi, ko je izgubila Clintonova, najbrž jih bomo – ne glede na zmagovalca – tudi zdaj. Poraženec bo imel nalogo, da pomiri slabo voljo, zmagovalec pa, da stopi čez črto svojega pola in postane del rešitve. Tega nismo videli že nekaj časa.