Geopolitični deja vu na grško-turški meji

Turška zunanja politika se je v zadnjih desetih letih korenito spremenila, predvsem na račun Erdogana, ki želi ustvariti močnega regionalnega političnega igralca, ki bi lahko vplival na usodo številnih. Dejanja turške zunanje politike so kompleksna, a so precej predvidljiva, predvsem če pogledamo spremembe v notranji politiki. Erdogan na politično prizorišče pride v 90-ih letih, zaradi izjave "Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naša kopja" je tudi odslužil zaporno kazen. V kolikor vas zanima njegova politična pot, ki pomembno oriše današnje politično delovanje Turčije, si več lahko preberete na povezavi. 

Ena največjih napak, ki so jo s pasivnostjo storile evropske države, se je dogajala v zadnjem desetletju v delovanju turške politike. Medtem ko so nemški, francoski in drugi politiki ignorirali politične pritiske, kršitve ustave in spremembe zakonodaje v Ankari, je Erdogan uspešno konsolidiral politično moč. Evropski politiki so kandidatki za pristop Evropski uniji očitali nedemokratičnost, a kaj več niso naredili. Erdogan je to izkoriščal, da je okrcal tujce, ki bi želeli vplivati na usodo Turčije. Praktično je zdesetkal demokratično opozicijo, jih tudi zapiral, kriza v Siriji pa je ponudila orodje, ki ga je lahko samo sanjal.

V državo se je pred grozotami vojne naselilo več kot tri milijone sirskih beguncev, a ne slučajno, Erdogan je že leta 2012 in 2013 dejal, da so dobrodošli. V letu 2014 in predvsem 2015 je začel opozarjati na breme z begunci, ki ga je nosila Turčija – Evropska unija pa ni naredila veliko, saj s(m)o se bolj ukvarjali s prihodnostjo same EU kot z možnimi posledicami v prihodnosti. 

Leta 2015 je imel Erdogan "dovolj" in se je odločil, da želi breme "deliti" z EU, tako približno milijon ljudi odide proti Evropi. A tu ni bilo humanitarnega vzgiba. Pritiski z EU so se namreč povečevali, saj se je Turčija aktivno vključevala v vojno v Siriji, po nekaterih ocenah sodelovala z najmanj desetimi uporniškimi skupinami in se zapletala v besedno vojno z Rusijo in Iranom. Turčija je potrebovala zaveznike, ki jih v tistem trenutku ni imela veliko, tudi pomoč zveze Nato je bila bolj simbolična. 

Erdogan in njegovi svetovalci so uporabili ljudi kot politično orodje – v Turčiji so imeli več kot tri milijone beguncev, ki so bili pripravljeni na pot v Nemčijo. Takšna odločitev ni nič novega, v zgodovini so države, z namenom destabilizacije in političnega pritiska, večkrat izkoriščale begunce za doseganje svojih ciljev. Turška sestrelitev ruskega letala Su-24 novembra 2015 pa je bila kaplja čez rob, saj so se v Ankari bali, da bi se lahko Rusija odločila omejevati in preprečevati turške operacije v Siriji. Erdogan zato ni bil pripravljen popustiti, Evropa pa se je soočala s tisočimi na mejah in v posameznih državah.

EU na dogajanje ni bila pripravljena, Turčija je odigrala gambit, ki je kralja spravil v nemogoč položaj in uspela. Samo tretjina ljudi, ki so bili v begunskih taboriščih, je bila dovolj, da je Turčija leta 2016 dobila, kar je želela: devize, ki bi stabilizirale turško liro, veliko manjši politični pritisk in pogledovanje vstran, ko so delali mimo mednarodnih dogovorov. Ankara je tako dobila šest milijard evrov letne pomoči za sirske begunce in Bruselj, ki dobro premisli, preden politično kaj odloči.

Turčija se leta 2016 odloči, da je čas za operacije v Siriji

Leta 2016 je imel Erdogan proste roke, da je počel, kar je želel, spravil se je na nekdanjega prijatelja Fettulaha Güllena. Ta spor izhaja iz načina predstavljanja vere in vzgoje ter predvsem vpliva države v verskih šolah. Njuno 'prijateljstvo' se je končalo po obsežni korupcijski preiskavi v Turčiji pred štirimi leti, v kateri so bili pod drobnogledom številni predstavniki vladajoče AKP stranke. Poskus državnega udara 15. julija 2016 je bil povod za največjo čistko v turški politiki v zadnjih 30 letih. Erdogan je izšel kot največji zmagovalec, EU je bila predvidljivo tiho, saj so dobili opomnik, da je še vedno več kot tri milijone beguncev v Turčiji. 

S konsolidacijo v Turčiji je Erdogan začel aktivno gledati na Sirijo. Do leta 2016 so bile turške vojaške aktivnosti omejene, tu pa tam je prišlo do spopadov na meji in nekaj akcij proti Kurdom, a kot je bilo videti v poskusu puča leta 2016, vsi v vojski niso bili za ukrepanje. Bombardiranje kurdskih položajev in mest je v EU sprožilo nelagodje, a konkretnih ukrepov ni bilo. Erdogan je večkrat dejal, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da kurdske države ne bo, Bruselj je bil pri tem prav tako zadržan. Po poskusu puča in čistki v vojski so ovire za širšo operacijo izginile čez noč. 

24. avgusta 2016 je turška vojska, ob podpri Washingtona, začela večje operacije v Siriji, želeli so nadzor nad severnim delom države. 29. novembra je Erdogan turškim medijem razlagal, da želijo zamenjati sirskega predsednika Bašarja al Asada, a je samo nekaj dni kasneje to izjavo "vzel nazaj", saj turška vojska ni bila preveč uspešna na bojiščih. Ruska podpora Asadu je razmerje sil tako spremenila, da zmaga ne bi bila tako lahka. Erdogan se je nato začel zelo odkrito spogledovati z Rusi, podpisali so gospodarske dogovore, Rusi so dobili zeleno luč za izgradnjo prve jedrske elektrarne, ZDA in Japonci pa so ta posel izgubili.  

Zavezniki, ki to niso 

7. oktobra 2017 Turčija, tokrat s podporo Kremlja, začne vojaške operacije v Idlibu, regiji, ki je danes glavna tema medijev, tako v Turčiji kot drugje. Uradno so želeli onesposobiti ostanke Islamske države in drugih islamističnih frakcij, a če berete turške medije in izjave njihovih politikov, je Turčija želela imeti dolgoročni nadzor nad strateško pomembnim delom Sirije. Turčija je bila uspešna in je zasedla večino severnega dela pokrajine ter postavila številne opazovalnice in utrjene položaje. Pred ofenzivo je bila razdalja med turško vojsko in Allepom, nekdaj največjim mestom Sirije, najmanj 100 kilometrov, po ofenzivi pa so bili turški vojaki in njihovi zavezniki postavljeni v predmestje. Recept za katastrofo je bil popoln, saj je bilo pričakovati, da bo Sirija in predvsem Asad na to odgovoril. 

Turčija je med letoma 2017 in koncem 2019 poskušala dodatno konsolidirati položaje, sprožila več manjših operacij v Idlibu in na severu Sirije, a večjih uspehov ni bilo. Čeprav so trdili, da je namen operacij uničenje upornikov, je bilo jasno, da želijo povečati nadzor. V turškem parlamentu je bilo možno večkrat slišati, da "je namen napadov čiščenje in nadzor nad ozemljem, ki nikoli ni bilo kurdsko." 3. februarja 2020 je bil Asad pripravljen in s podporo Rusije, Irana in Hezbolaha začne ofenzivo na Idlib, ki so jo imenovali Zora v Idlibu. 

Turki so bolj ali manj uspešno zadržali sirske napade, februarja začeli tudi ofenzivo, a žrtev je bilo veliko. Erdogan je večkrat dejal, naj Rusija stopi na stran, a Putin tega ne želi storiti, saj je zanj Asad bolj stabilen zaveznik kot Turčija, ki je redno menjala politične strani med EU, ZDA in Rusijo. Ker je Erdogan izgubil zaveznika v Kremlju, je znova pogledal proti EU, podpore ni dobil. Tudi ZDA niso več odkrito podpirale turških želja, naslednji korak je bil deja vu leta 2015 – Erdogan sporoči, da so vrata proti Evropi odprta. 

Ko zmanjka prijateljev, se poslužujejo preverjenih orodij

Evropska unija pričakuje, da bo Turčija dogovor spoštovala, Turki trdijo, da ga bodo, a dejstva na terenu kažejo nasprotno. Erdogan je za geopolitične namene znova  aktiviral eno najmočnejših orožij, ki jih ima – grožnjo s 3,6 milijona ljudi, ki so v begunskih taboriščih v Turčiji. Grčija je prva žrtev te igre, razmere za meji so napete, na desettisoče migrantov želi v Evropsko unijo, predvsem Nemčijo. "Hej, Grčija! Pozivam te (...), da odpreš vrata in se osvobodiš tega bremena," je v govoru v Istanbulu, ki ga je predvajala turška televizija, dejal Erdogan. "Spusti jih v druge evropske države," je še pozval.

Turčija tokrat ne želi zgolj denarja, saj zaveznike potrebuje bolj kot devize za nestabilno turško gospodarstvo. Erdogan se te dni mudi v Bruslju, uradno išče "več razumevanja za begunsko breme, s katerim se sooča Turčija." Razlika z letom 2015 je ta, da so tokrat evropske države bolj pripravljene za nadzorovanje migrantskega pritiska, sistemi so bili ustvarjeni, Grčija ni več obubožana država. V naslednjih dnevih in tednih bo postalo jasno, kako močno Turčija potrebuje zaveznike, da bi si zagotovila strateško stabilen položaj in koliko nedolžnih migrantov je pripravljena za to geopolitično igro izrabiti.