Konec poti za Starmerja? Njegov odstop napoveduje tudi Trump

Čeprav uradna potrditev še ni prišla, so izjave članov vlade prvič nakazale, da vprašanje ni več, ali bo do menjave prišlo, temveč kdaj. 

Še pred nekaj tedni so iz Downing Streeta zagotavljali, da se bo Starmer boril za svoj položaj in da ne namerava popustiti morebitnim izzivalcem. Toda razmere so se po dopolnilnih volitvah v volilnem okrožju Makerfield, kjer se je v britanski parlament vrnil vplivni župan Manchestra Andy Burnham, močno spremenile.

Burnham je v zadnjih mesecih postal osrednja figura nezadovoljnega dela laburistične stranke, ki meni, da je vlada izgubila stik z volivci in da potrebuje novo politično energijo.

Po poročanju Guardiana se je med poslanci razširilo prepričanje, da Starmer ne more več učinkovito voditi stranke do naslednjih volitev.

Pomemben signal je prišel tudi iz same vlade. Minister za gospodarstvo Peter Kyle sicer ni želel neposredno potrditi, da bo premier odstopil, je pa priznal, da obstajajo "politične sile", ki izpodbijajo Starmerjevo vodstvo. "Ne želim se pretvarjati, da se nič ne dogaja. Jasno je, da obstaja proces, ki predstavlja izziv za premierjevo vodstvo," je dejal za BBC.

Po njegovih besedah se Starmer zaveda politične realnosti in razmišlja predvsem o tem, kaj je najbolje za državo. Kyle je razkril, da sta s premierjem o razmerah govorila več ur in da je bil Starmer osredotočen predvsem na vprašanje, kako preprečiti dodatno politično nestabilnost.

Če bo Starmer res odstopil, se kot najverjetnejši naslednik omenja Andy Burnham. Nekdanji minister in dolgoletni župan širšega območja Manchestra velja za enega najbolj priljubljenih politikov znotraj laburistične stranke. Podporniki ga predstavljajo kot politika, ki bi lahko ponovno povezal različna krila stranke in izboljšal njene možnosti na prihodnjih volitvah.

V stranki se že pojavljajo razprave, ali bi Burnham postal voditelj brez resnega tekmeca ali pa bi sledilo odprto tekmovanje za vodstvo. Najresnejši možni izzivalec ostaja Wes Streeting. Nekdanji zdravstveni minister, ki je prejšnji mesec odstopil iz vlade, je že napovedal, da ga položaj premierja zanima in da ima dovolj podpore za kandidaturo. Toda številni poslanci dvomijo, da bi lahko premagal Burnhama.

Nekateri ocenjujejo, da bi dolgotrajna bitka za vodstvo lahko škodila vladi in ustvarila vtis politične paralize, zato bi lahko večina poslancev podprla kandidata, ki ima največ možnosti za zmago.

Čeprav noben član vlade še ni javno pozval Starmerja k odstopu, številni viri znotraj stranke priznavajo, da je pričakovanje njegovega odhoda postalo skoraj splošno. Po poročanju britanskih medijev naj bi premier razmišljal o urejenem odhodu, ki bi omogočil nadzorovan prenos oblasti in zmanjšal politično škodo. Gre pa vseeno za velik udarec za politika, ki je po prevzemu oblasti veljal za človeka, ki bo po letih političnih pretresov vrnil stabilnost v britansko politiko. Namesto tega se zdaj sooča z možnostjo, da bo njegova politična zgodba končana precej prej, kot je pričakoval.

Nezadovoljstvo s Keirom Starmerjem se je začelo kopičiti kmalu po prihodu laburistov na oblast. Čeprav je stranka na volitvah zmagala prepričljivo, številni Britanci danes menijo, da se njihove vsakodnevne težave niso bistveno rešile. Visoki življenjski stroški, težave z dostopnostjo stanovanj, dolge čakalne dobe v javnem zdravstvu in počasna gospodarska rast ostajajo med glavnimi skrbmi volivcev. Mnogi zato menijo, da vlada ni izpolnila pričakovanj, ki so spremljala njeno izvolitev.

Starmerju kritiki očitajo tudi pomanjkanje jasne politične vizije. Nekdanji državni tožilec velja za discipliniranega in umirjenega politika, vendar mu številni očitajo, da deluje predvsem kot administrator in ne kot voditelj, ki bi znal navdušiti javnost. Pogosto ga opisujejo kot previdnega, tehničnega in premalo karizmatičnega politika, ki težko mobilizira podporo zunaj tradicionalnega volilnega telesa laburistov.

Nezadovoljstvo je prisotno tudi znotraj same stranke. Levi del laburistov mu že od prevzema vodenja očita, da se je preveč oddaljil od politike Jeremyja Corbyna in da je stranko pomaknil preveč proti politični sredini. Po njihovem mnenju vlada ni dovolj ambiciozna pri socialnih reformah, javnih storitvah in zmanjševanju družbenih neenakosti.

Dodatne težave so se pojavile pri vprašanju migracij. Del volivcev meni, da vlada ni uspela zmanjšati migracijskih pritiskov, drugi pa ji očitajo preveč restriktiven pristop. 

Velik izziv je predstavljala tudi vojna v Gazi. Starmerjeva stališča so povzročila precejšnje razkole znotraj stranke in med volivci. Del muslimanske skupnosti in levičarskih podpornikov mu je očital preveliko naklonjenost Izraelu, medtem ko so ga politični nasprotniki obtoževali, da je pozneje postal preveč kritičen do izraelske vlade.

Potem pa je tu še njegova prtljaga iz časov, ko še ni bil politik. V času, ko je vodil britansko državno tožilstvo, mu kritiki že leta očitajo preveč pasiven pristop do tako imenovanih grooming gangs – organiziranih združb, ki so v več britanskih mestih sistematično spolno zlorabljale mladoletna dekleta. Čeprav neposredne odgovornosti za posamezne preiskave ni imel, mu politični nasprotniki, predvsem na desnici, očitajo, da institucije pod njegovim vodstvom niso dovolj odločno ukrepale in da so se oblasti predolgo izogibale občutljivim vprašanjem zaradi strahu pred obtožbami rasizma.

To vprašanje se je vrnilo v ospredje tudi letos, ko je Elon Musk večkrat javno napadel Starmerja in ga označil za enega od simbolov institucionalnega prikrivanja škandalov z zlorabami otrok.