'Konec sveta bo nastopil 13. novembra 2026'

Razprave o domnevnem koncu sveta so vse bolj pogoste, predvsem zaradi strahov pred nenadzorovano umetno inteligenco, ki bi se zavedala sama sebe. A von Foerster je imel v mislih povsem drugačno katastrofo.

Več kot stoletje je prevladoval strah, ki je izviral iz teorij angleškega ekonomista Thomasa Malthusa: da bo hitra rast prebivalstva presegla zmogljivosti proizvodnje hrane. Posledično bi nastopila lakota.

Toda von Foerster je temu pogledu nasprotoval. Predpostavljal je – in izkazalo se je, da je imel prav –, da bo človeška iznajdljivost poskrbela, da bo svet večinoma imel dovolj hrane. Težava naj bi bila po njegovem mnenju v tem, da bo prebivalstvo še naprej naraščalo vse hitreje in se približevalo "neskončnosti".

"Naši pra-pra-pra-vnuki ne bodo umrli zaradi lakote," so zapisali von Foerster in njegovi soavtorji v danes že razviti napovedi, ki je postala razvpit citat. "Umrli bodo zaradi stiskanja." Po njihovih napovedih naj bi zadnji izdih vrste Homo sapiens izzvenel jeseni 2026.

Von Foersterjeva napoved se je povsem izjalovila. Svetovno prebivalstvo, ki šteje približno 8,3 milijarde ljudi, ne raste več niti približno tako hitro kot v času, ko je pisal svoj članek. Pravzaprav se pojavljajo celo skrbi, da se trend obrača v nasprotno smer. V več deset državah po svetu, od Južne Koreje in Japonske do večjega dela zahodne Evrope, so se demografski strahovi preusmerili od zaskrbljenosti zaradi prenaseljenosti k upadanju rodnosti.

V ZDA je to vprašanje izpostavil tudi predsednik Donald Trump, ki se je poimenoval "predsednik za spodbujanje rodnosti". Novim družinam ponuja davčne olajšave, njegova administracija pa je celo preučevala možnost podeljevanja medalj ženskam, ki rodijo šest ali več otrok. Podobno zamisel je nekoč zagovarjal tudi Josif Stalin.

A kako je lahko bila napoved tako napačna, a je kljub temu ohranila velik vpliv? Strokovnjaki za človeško populacijo, ki so govorili z revijo Popular Science, pravijo, da so von Foerster in njegovi kolegi svoje napovedi utemeljili na resničnih trendih iz preteklosti, vendar niso zaznali, da se svet tik pred njihovimi očmi spreminja. Čeprav so do tistega trenutka morda pravilno izmerili stopnje rasti prebivalstva, je to razkrivalo le del zgodbe.

"Slika, ki jo je predstavil, je bila pravilna ravno v trenutku, ko je nehala biti pravilna," je za Popular Science povedal matematik in biolog Joel Cohen, profesor na Univerzi Rockefeller in Univerzi Columbia. Cohen že vrsto let preučuje spremembe človeškega prebivalstva in je leta 1995 izdal odmevno knjigo Koliko ljudi lahko Zemlja preživi?

"Von Foerster takrat tega ni vedel, pravzaprav pa tega ni vedel nihče," je dodal Cohen. "Najvišja stopnja rasti prebivalstva vseh časov je bila dosežena že v začetku šestdesetih let."

Von Foerster in njegovi sodelavci so svoj članek z naslovom Sodni dan objavili 4. novembra 1960. Dramatična napoved je temeljila na enačbi, ki je na podlagi preteklih trendov predvidevala prihodnjo rast človeškega prebivalstva.

Raziskovalna skupina je zbrala 24 ocen svetovnega prebivalstva, ki so segale 2000 let v preteklost. Ključna predpostavka, na kateri je temeljila njihova teorija, je bila, da se ljudje od drugih živali razlikujemo po edinstveni sposobnosti sodelovanja in inoviranja.

Število vinskih mušic v kozarcu se sčasoma ustali, saj posledice prenaseljenosti in tekmovanja za vire začnejo omejevati njihovo rast. Pri ljudeh pa je po mnenju avtorjev ravno nasprotno. Več ko nas je, bolje znamo sodelovati. In bolje ko sodelujemo, hitreje raste naše prebivalstvo.

Če to krivuljo podaljšamo v prihodnost, prebivalstvo ne raste zgolj naprej, temveč skokovito narašča proti neskončnosti in 13. novembra 2026 doseže tako imenovani matematični zid, z odstopanjem približno petih let.

Von Foerster ni bil edini, ki je opozarjal na nevarnost. Osem let pozneje je biolog Paul R. Ehrlich objavil knjigo Populacijska bomba (The Population Bomb), ki velja za eno najvplivnejših del, ki so spodbudila strah pred prenaseljenostjo.

"Oba sta imela prav, ko sta gledala v preteklost, vendar sta se motila, ko sta poskušala napovedati prihodnost," pravi Cohen.

Na prvi pogled se zdi povsem razumno domnevati, da bo prihodnost podobna preteklosti. Večji del približno 300.000-letne zgodovine človeštva je prebivalstvo raslo počasi, a vztrajno. Toda to se je korenito spremenilo z začetkom globalizacije, kolonizacije in industrijske revolucije.

Kot v knjigi Empty Planet: The Shock of Global Population Decline (Prazen planet: šok ob upadanju svetovnega prebivalstva) iz leta 2020 ugotavljata Darrell Bricker in John Ibbitson, je število prebivalcev sveta okoli leta 1800 prvič preseglo milijardo. Do leta 1927 se je podvojilo na dve milijardi. Manj kot 50 let pozneje, leta 1974, se je znova podvojilo. Nato je trajalo le še 13 let, da je svetovno prebivalstvo preseglo pet milijard. Leta 2022 pa smo presegli mejo osmih milijard prebivalcev.

Ta izjemna rast prebivalstva je imela številne vzroke, pravi Cohen, med najpomembnejšimi pa je bilo širjenje poceni poljščin z visoko energijsko vrednostjo, kot sta krompir in koruza, ki izvirata iz Amerike.

Ključno pa je, da ljudje niso nujno imeli bistveno več otrok. Le precej uspešnejši so postali pri zagotavljanju, da so otroci preživeli.

"Človeštvo je postalo uspešnejše pri ohranjanju življenja rojenih otrok, in sicer po zaslugi preprostih, a pomembnih inovacij, kot so teorija o mikrobih kot povzročiteljih bolezni, izboljšane sanitarne razmere in boljša prehrana," je za revijo Popular Science povedal Dean Spears, izredni profesor na Univerzi v Teksasu in strokovnjak za ekonomsko demografijo.

Napredek na področju prehrane in medicine je "povzročil upad umrljivosti v zgodnjem življenjskem obdobju, zato je preživelo več rojenih otrok, kar je povzročilo rast prebivalstva".

Če upoštevamo daljšo pričakovano življenjsko dobo in zmanjšanje umrljivosti otrok po vsem svetu, se izkaže, da so izračuni von Foersterja precej pomanjkljivi. Stopnja umrljivosti se namreč lahko zmanjša le do določene meje, ko pa večina otrok preživi, imajo družine praviloma manj otrok.

Eksplozivna rast prebivalstva je bila torej enkraten pojav, ne pa neskončno pospešujoč se krog.

V drugi polovici 20. stoletja se je rast prebivalstva začela precej hitro upočasnjevati zaradi sovpadanja različnih dejavnikov.

Tako imenovana zelena revolucija v kmetijstvu je omogočila pridelavo več hrane na enaki površini zemlje, s čimer so se razblinili strahovi, da bi človeštvo zaradi pomanjkanja hrane nenadoma začelo stradati. Prva kontracepcijska tabletka, ki jo je ameriška Uprava za hrano in zdravila (FDA) odobrila leta 1957, je ženskam prav tako omogočila večjo svobodo pri odločanju o tem, kdaj in koliko otrok bodo imele.

Ti trendi so skupaj s selitvami prebivalstva s podeželja v mesta postopoma preusmerili pozornost s strahu pred prenaseljenostjo na skrb zaradi upadanja rodnosti.

Čeprav demografi in strokovnjaki za javne politike razpravljajo o tem, kako zaskrbljujoč je upad rodnosti, se na splošno strinjajo, da lahko staranje prebivalstva, pri katerem je starejših bistveno več kot mlajših, dolgoročno močno obremeni gospodarstvo države in njene socialne storitve.

Ker je bilo za delo na poljih potrebnih vse manj delavcev, se je vse več ljudi preseljevalo v mesta. Družine, ki živijo na kmetijah ali v kmetijskih skupnostih, imajo tradicionalno več otrok kot družine v mestih. Otroci so namreč lahko pomagali pri delu na zemlji in tako z gospodarskega vidika pomenili dodatno delovno silo, ki je družini lahko prinesla več prihodkov. V mestih pa je nov otrok pomenil predvsem še ena usta, ki jih je bilo treba nahraniti, in ne dodatnega para rok.

V drugi polovici 20. stoletja so ženske v številnih delih sveta pridobile precej več samostojnosti zaradi dostopa do izobraževanja, zaposlitve in kontracepcije. Demografi se strinjajo, da je bila prav večja avtonomija žensk eden najpomembnejših dejavnikov demografskih sprememb v zadnjih petih desetletjih.

Nekatere vlade so šle še dlje. Kitajska politika enega otroka, uvedena leta 1979, in kampanje prisilne sterilizacije v Indiji med letoma 1975 in 1977 so bile ostre in prisilne poteze, ki jih je spodbudil strah pred prenaseljenostjo.

Kot opozarja Spears, je pri teh prisilnih ukrepih še posebej tragično to, da bi se rodnost verjetno zmanjšala tudi brez njih.