Koraki do spremembe režima: načrt izgnanega princa

Pahlavi trdi, da morajo spremembe izhajati iz Irana samega. V treh lanskih intervjujih za Politico je jasno povedal, da si želi, da se tuje sile osredotočijo na podporo Irancem pri notranjem ukrepanju proti svojim vladarjem, namesto da bi vojaško posredovale od zunaj.

Vztrajal je, da ne želi, da bi se Združene države Amerike ali Izrael neposredno vmešali in izgnali vrhovnega voditelja ajatolo Hameneja in njegove namestnike. Vedno je trdil, da bi režim uničila kombinacija notranjega razkola in pritiska, ustvarjenega zaradi nemira ljudstva.

Pahlavi je v tesnem stiku s člani Trumpove administracije, večkrat se je srečal z ameriškim državnim sekretarjem Marcom Rubiom. Dobre odnose ima tudi z drugimi vladami, vključno z Nemčijo, Francijo in Združenim kraljestvom, želel pa si je glasnejših obsodb iz Evrope.

Lani je gostoval po zahodnih prestolnicah, kjer se je srečeval s politiki, pa tudi s pomembnimi poslovneži in vlagatelji iz sveta bančništva in financ. Iran je pomemben proizvajalec nafte in ima drugo največjo zalogo zemeljskega plina na svetu, "ki bi lahko Evropo oskrboval še dolgo časa", kot je dejal. "Iran je najbolj neizkoriščena rezerva za tuje naložbe," je prepričan.

Prizadeval si je za finančno podporo iz tujine za delavce, ki bodo državo rušili s stavko, pozval je k pošiljanju satelitskih komunikacijskih sistemov Starlink, da bi režimu otežili preprečevanje komuniciranja med opozicijskimi gibanji in disidenti.

Ko so protesti prejšnji teden pridobivali zalet, je Pahlavi povečal število objav in videoposnetkov na družbenih omrežjih, ki so dosegli več milijonov ogledov in ljudi spodbudili na ulice. Najprej je pozval k začetku demonstracij ob 20. uri po lokalnem času, nato pa je protestnike nagovoril, naj začnejo prej in se v mestnih središčih zadržijo dlje časa. Njegovi podporniki pravijo, da ti pozivi pomagajo usmerjati protestno gibanje.

Zaradi komunikacijskih blokad je skoraj nemogoče vedeti, kako široko se Pahlavijevo sporočilo širi po državi, vendar posnetki iz Irana kažejo, da besede izgnanega princa pridobivajo na veljavi med protestniki, saj se na protestih pojavlja vse več slik predrevolucionarne zastave z levom in soncem, množice pa skandirajo "džavid šah" – večni šah.

Vseeno pa mnogi Iranci režim njegovega očeta Mohammada Reze Pahlavija, ki je leta 1953 prišel na oblast s podporo Združenega kraljestva in z državnim udarom, ki ga je podprla Cia, še vedno povezujejo z odtujenimi elitami in zloglasno tajno službo Savak, katere brutalnost je pripomogla k islamski revoluciji leta 1979.

Reza Pahlavi mlajši je preučeval revolucije in se pri razumevanju, kako je mogoče strmoglaviti Islamsko republiko, opira na razpad Sovjetske zveze, trdi Politico. V Romuniji in na Češkoslovaškem je bilo po njegovih besedah za padec komunizma potrebno "maksimalno število prebegov" med ljudmi znotraj vladajočih elit, vojske in varnostnih služb, ki niso želeli "potoniti s potapljajočo se ladjo". V lanskem intervjuju je izpostavil, da civilna neposlušnost nikoli ne bo uspela brez tihega sodelovanja vojske oziroma tega, da vojska ne bo posredovala.

Iranski represivni aparat ima več plasti, vključno s paravojaško milico Basidž, vendar je najmočnejši in najstrašnejši del njegovega varnostnega aparata iranska revolucionarna garda. Pahlavi trdi, da najvišji poveljniki garde "s polnimi žepi", ki bodo ostali zvesti Hameneju, ne predstavljajo večine pripadnikov garde, od katerih mnogi "ne morejo plačevati računov" in potrebujejo še drugo službo.

Pahlavijeva ponudba prebežnikom je, da jim bo po padcu režima podeljena amnestija. Trdi, da bo morala večina ljudi, ki trenutno delajo v vladi in vojski, ostati na svojih položajih, da bi zagotovili stabilnost, ko bo ajatola Hamenej odstavljen, da se ne bi ponovil iraški scenarij po invaziji pod vodstvom ZDA leta 2003. Junija lani je napovedal, da s svojimi sodelavci vzpostavlja varen portal, kjer lahko prebežniki registrirajo svojo podporo strmoglavljenju režima, ter ponudil amnestijo tistim, ki se bodo prijavili in pomagali podpreti ljudsko vstajo. Do julija je, kot je zatrdil za Politico, sistem uporabilo 50.000 domnevnih prebežnikov Hamenejevega režima. V zadnjih dneh naj bi se številka še povečala.

Junija lani je Pahlavi napovedal, da je pripravljen zamenjati Hamenejevo administracijo in voditi prehod iz avtoritarnosti v demokracijo. "Ko bo režim padel, moramo čim prej imeti prehodno vlado," je izjavil za Politico. Predlagal je, da se med iranskimi predstavniki skliče ustanovna konferenca, na kateri bi oblikovali novo ureditev, ki bi jo ljudstvo ratificiralo na referendumu.

Na vprašanje, ali si želi obnove monarhije, je odgovoril: "Demokratične možnosti bi morale biti na mizi. O tem ne bom odločal jaz. Moja vloga pa je zagotoviti, da noben glas ne bo prezrt. Da bi morala imeti vsa mnenja možnost, da se izrazijo – ni pomembno, ali so republikanci ali monarhisti, ni pomembno, ali so levo ali desno od sredine."

Ena od možnosti, ki je očitno ni izključil, dodaja Politico, bi torej lahko bila ponovna vzpostavitev trajne monarhije z demokratično izvoljeno vlado, ki bi delovala v njegovem imenu.

Pahlavi zatrjuje, da ima tri jasna načela za vzpostavitev nove demokracije: zaščito iranske ozemeljske celovitosti, sekularni demokratični sistem, ki ločuje religijo od vlade, in "vsako načelo človekovih pravic, vključeno v naše zakone". Za Politico je zatrdil, da bo to vključevalo enakost in zaščito pred diskriminacijo za vse državljane, ne glede na njihovo spolno ali versko usmerjenost.

Medtem pa Sanam Vakil, strokovnjakinja za Iran pri londonskem možganskem trustu Chatham House, meni, da bi moral Iran storiti več kot le oživiti "propadlo" monarhijo. Sama ni prepričana, kako široka je znotraj države Pahlavijeva podpora v resnici: "Nima političnih izkušenj in ni zgradil vključujoče opozicije," je dejala po poročanju Politica. Ni neodvisnih in zanesljivih raziskav javnega mnenja, spomini na temnejšo plat šahovega obdobja pa so še vedno globoko zakoreninjeni.

Toda prednost izgnanega princa je zdaj morda v tem, da ni boljše možnosti za nadzor nad propadom klerikov in načrtovanje, kaj sledi. "Pahlavijevo ime je znano in ni na vidiku druge osebe, na katero bi se lahko obrnili," meni Vakilova. "Ljudje so pripravljeni prisluhniti njegovim pozivom, naj gredo na ulice," zaključuje.