Trump Kubo stisnil v kot: so kubanskemu režimu šteti dnevi?

Kubanci so v začetku januarja, le nekaj dni po ameriški operaciji v Venezueli, praznovali 67. obletnico t. i. karavane svobode, dneva, ko je Fidel Castro s svojimi somišljeniki po begu diktatorja Fulgencia Batiste zmagoslavno zakorakal v Havano. Takrat je množica njegovih podpornikov slavila zmago socializma, danes, po več kot šest desetletjih izolacije, pa država preživlja eno najzahtevnejših obdobij svoje zgodovine.

Izpadi električne energije so na otoku stalnica. Domačin, ki je spregovoril za španski El Pais, je več kot 50 let vzdrževal ruske, češke in madžarske elektrarne, zgrajene na Kubi med hladno vojno. S padcem Sovjetske zveze, ki je otoku dobavljala lahko kurilno olje, so bili Kubanci prisiljeni v rabo lastne težke surove nafte. Ker ta ni primerna za napajanje elektrarn, so številne zaradi okvar prenehale delovati. Vzdrževanje električne infrastrukture je drago, država pa nima denarja za investicije.

Upokojeni Kubanec ima doma 24-urni dostop do elektrike s pomočjo naprave, ki jo je dobil od hčerke iz Španije. Stane 400 evrov, če bi jo želel kupiti s svojo pokojnino, pa bi moral varčevati vsaj tri leta, ne da bi si privoščil karkoli drugega. Na mesec namreč prejme 10 dolarjev, kar je dovolj za ducat jajc.

Zdaj, ko ZDA nadzorujejo izvoz venezuelske nafte, se Kubi obetajo še pogostejši električni mrki. Olja na ogenj je pred dnevi prilila še Mehika, ki je prav tako ustavila pošiljke nafte. Mehiška predsednica Claudia Sheinbaum je novinarjem zatrjevala, da gre za 'suvereno odločitev', ki ni bila sprejeta pod pritiskom ZDA, čeprav je ameriški predsednik Donald Trump le dva dni zatem napovedal uvedbo carin za države, ki dobavljajo nafto Kubi.

"Pemex (mehiško državno naftno podjetje op. 24ur.com) sprejema odločitve v okviru svojega pogodbenega odnosa s Kubo. Začasna zaustavitev je suverena odločitev, ki se sprejme, kadar je to potrebno," je diplomatsko odgovorila Sheinbaumova. Napovedala je, da bo Mehika Kubi poslala humanitarno pomoč v obliki hrane in osnovnih potrebščin.

Do začetka januarja so naftni tankerji redno pluli od obale Mehiškega zaliva do otoka, Pemex pa je nato nenadoma pritisnil na zavoro. Po izračunih Financial Times ima Kuba zalog nafte še za manj kot mesec dni. Venezuela je otoku pred posredovanjem ZDA v povprečju dobavljala 46.500 sodčkov na dan, Mehika pa 17.200. Med drugimi večjimi dobavitelji surove nafte sta Rusija in Alžirija. Prva je svoj zadnji tanker poslala oktobra lani, Alžirija pa naj ne bi pošiljala svoje nafte že od lanskega februarja.

Predsednik kubanske državne tiskovne agencije Prensa Latina Jorge Legañoa je Washington obtožil, da si z novimi carinskimi grožnjami državam, ki želijo pomagati Kubi, prizadeva za "genocid nad kubanskim ljudstvom". "Če se to s carinami uresniči, bi bil učinek ohromitev proizvodnje električne energije, prometa, industrije, kmetijstva, dostopa do zdravstvenih storitev, oskrbe z vodo, skratka, vseh sfer življenja," je opozoril v televizijskem nagovoru.

Kubanska vlada je v tem tednu naznanila, da pripravlja načrt, kako se spopasti s pomanjkanjem goriva, podrobnosti naj bi predstavili v naslednjih dneh. Predsednik Miguel Diaz-Canel je trenutno situacijo označil za zapleteno, ravnanje ZDA pa je opisal kot "agresivno" in "kriminalno".

Na vprašanje, ali skuša s svojimi ukrepi 'zadušiti' Kubo, je Trump na nedavni premieri dokumentarnega filma o njegovi soprogi Melanii odgovoril, da je ta beseda 'precej ostra', ocenil pa je, da je Kuba država v zatonu. "Zdi se, da ne bo mogla preživeti," je poudaril.

Trump si, tako kot že mnogi ameriški predsedniki pred njim, prizadeva doseči padec kubanskega režima, ki ga Američani v več kot šestih desetletjih niso uspeli streti. Trump, ki v fokus svojega drugega mandata postavlja predvsem zunanjepolitične ambicije, upa, da bo on tisti, ki mu bo to uspelo.

V tem tednu je zatrdil, da se s Kubanci že pogovarja, izrazil pa je prepričanje, da bodo kmalu dosegli sporazum. Kakšnega, ni razkril, je pa izpostavil, da bodo kubanske oblasti zaradi pomanjkanja nafte prisiljene v dogovor. "Mislim, da bodo prišli k nam in želeli skleniti dogovor. Njihov položaj je zelo resen. Nimajo denarja, nimajo nafte. Živeli so od venezuelskega denarja in nafte in nič od tega zdaj nimajo več," je komentiral.

Skoraj sočasno z napovedjo novih carin pa je Bela hiša napovedala odpravo nekaterih sankcij proti venezuelskemu energetskemu sektorju, s čimer je ameriškim naftnim velikanom odprla vrata v državo. Vsa plačila, povezana z venezuelsko nafto, morajo biti izvedena prek bančnega računa, ki ga nadzoruje Washington. Vsak morebiten spor se bo reševal na ameriških in ne venezuelskih sodiščih. Plačilni pogoji, ki jih bodo ZDA ocenile kot nerazumne, ne bodo dovoljeni, prav tako so prepovedane vse transakcije s posamezniki ali podjetji s sedežem v Rusiji, Iranu, Severni Koreji ali na Kubi.

Venezuela je po odstavitvi Nicolasa Madura tako odprla pot privatizaciji naftnega sektorja, do zdaj pa so, kot kaže, izpolnili vse zahteve ZDA.

Za rahljanje prijateljstva med Caracasom in Havano si sicer že dolgo prizadeva sedanji ameriški zunanji minister Marco Rubio, sin kubanskih priseljencev. Rubio sicer trdi, da Washington ne pritiska na spremembo režima na Kubi oziroma vsaj ne neposredno. "To bi si želeli, vendar to ne pomeni, da bomo dosegli spremembe, čeprav bi jih radi videli. Ni dvoma, da bi bilo za ZDA koristno, če Kubi ne bi več vladal avtokratski režim," je nedavno izpostavil med govorom pred senatnim odborom za zunanje zadeve.

Po pisanju Guardiana neodvisne demografske študije kažejo, da Kuba doživlja najhitrejši upad prebivalstva na svetu in je verjetno že pod osmimi milijoni. V povprečju naj bi se prebivalstvo države letno skrčilo za 820.000 ljudi.

Za ta eksodus obstaja več vzrokov, vendar pa je večina posledica ekonomske blokade, desetletja gospodarske krize, razpadajočega sistema javnih storitev, politične represije in vsesplošnega razočaranja.

Vsak četrti Kubanec je po izračunih raziskovalcev že starejši od 60 let, mladi pa pospešeno zapuščajo otok. Večina tistih, ki odhajajo, je starih med 15 in 59 let.

Država se sooča z najhujšo gospodarsko krizo od kubanske revolucije leta 1959 in je že hujša od tiste med letoma 1991 in 1995, ko so Kubanci čutili posledice padca Sovjetske zveze.

Kuba je skupaj s Haitijem med državami Latinske Amerike z najslabšo gospodarsko sliko, v upadu je 11 od 15 glavnih kubanskih gospodarskih sektorjev. V Havani je revščina vse bolj opazna, na ulicah se kopičijo smeti. Prebivalci vsakodnevno stojijo v vrstah pred bencinskimi črpalkami, poleg hrane kritično primanjkuje zdravil.

V središču prestolnice propadajo arhitekturni kolonialni biseri, kar je v ostrem nasprotju z luksuznimi hoteli, ki jih je režim zgradil za turiste. Tudi teh je od pandemije covida-19 vse manj.

68 let ameriških sankcij, kar je najdaljši trgovinski embargo v sodobni zgodovini, skupaj z neučinkovitim upravljanjem vlade, je Kubo pahnilo v preteklost, zdi se, da se je na otoku že zdavnaj ustavil čas.

Analitiki opozarjajo, da bi lahko pomanjkanje nafte državo pripeljalo čez rob.

"To bo že tako grozno situacijo pripeljalo do novih skrajnosti. Tako je videti propadajoče gospodarstvo," je za ABC News ocenil raziskovalec centra za ekonomske in politične raziskave v Washingtonu Michael Galant. Ta verjame, da je cilj Trumpove administracije povzročiti tako hudo trpljenje civilnega prebivalstva, da bi sprožilo nekakšno vstajo.

"Obleganje Kube je zelo namerno. Bo delovalo z njihovega vidika? Mislim, da Kubanci trpijo že dolgo in kubanska vlada dobro ve, kako ravnati v teh situacijah," je dodal.

Andy S. Gomez z Univerze Miami poudarja, da si ne predstavlja propada Kube, dokler bo Raul Castro še živ in vodil vojsko. Četudi je morda Kubanska komunistična partija zaskrbljena, pa opozarja, da je malo verjetno, da bi se vojaki uprli vladajoči eliti.

Gomez še ocenjuje, da četudi bi poslabšanje krize povzročilo nemire in odstavitev visokega vladnega uradnika, bi to osebo verjetno nadomestila znana osebnost, kar pa bi pomenilo le nadaljevanje režima.

Kubanski narod bolj kot podatek, kdo vodi državo, trenutno zanima le eno: kako dobiti hrano in elektriko, kako preživeti. Šele nato bo na vrsto prišla politika.