Dogajanja v Siriji že od samega začetka državljanske vojne ni lahko razumeti. Na njenem ozemlju se križajo interesi številnih lokalnih akterjev ter tudi regionalnih in globalnih sil. Državljanska vojna se je začela leta 2011 in tako traja že 13 let. Upor proti oblasti Bašarja al Asada je bil posledica oz. eno od dejanj t. i. arabske pomladi, ki je zajela 'polmesec' od severne Afrike do Bližnjega vzhoda in odnesla številne voditelje, med njimi tudi libijskega Moamerja Gadafija. Pri strmoglavljenju slednjega so neposredno pomagale tudi članice zveze Nato.

Asada so zaradi ravnanja s protestniki k odstopu pozvali voditelji ZDA, EU in večine držav članic Arabske lige. Oboroženemu odporu proti Asadu se je pridružila pisana druščina različnih plemenskih voditeljev, lokalnih milic, oboroženih opozicionarjev, ekstremistov, tujih plačancev in "proxy" akterjev drugih držav. Tu je bila tudi Islamska država (IS), ki je po svoji radikalnosti prekašala vse ostale in v določenem trenutku celo postala najmočnejša sila v državi. Neobstoječemu ugledu Asada nista pomagala niti dogodka v Kan Šajkunu in Gouti (leta 2017 in 2018), ko je v napadu s kemičnim orožjem umrlo več sto ljudi (nekateri viri navajajo več kot 2000). Asad še danes zavrača odgovornost za napad in jo pripisuje sirski opoziciji oz. islamistom.

Po napadu se je zdelo, da je vojaška intervencija zahoda tik pred vrati, uporniki so bili na vratih Damaska, Asadove sile pa so nadzirale le dobrih 20 odstotkov ozemlja. Nato pa je vstopil Vladimir Putin. 4. septembra 2015 je sporočil, da je Rusija na prošnjo sirske vlade priskočila na pomoč z namenom "stabilizacije legitimne oblasti v Siriji in ustvarjanja pogojev za politični kompromis". "Lev iz Damaska" (al-Asad v arabščini pomeni lev) se je tako rešil v zadnjem trenutku in s pomočjo ruskega vojnega letalstva, inštruktorjev, paravojaške skupine Wagner in pomoči v orožju obstal na oblasti. Sirsko-ruske enote so tako dosegle več zmag proti nasprotnikom in ponovno prevzele nadzor nad večino ozemlja. Asadu je pomagal tudi Iran in njemu zavezniške iraške milice ter libanonski Hezbolah. 

Razmeroma enostavno? Niti ne. V celotno zgodbo je vključenih veliko zunanjih akterjev. Turčija, članica Nata, na severu Sirije izvaja svoje vojaške operacije. Tam so večinsko prebivalstvo Kurdi, trn v peti Istanbula in vseh drugih držav v regiji, saj si želijo združitve in samostojnosti. Kurdski zavezniki so Američani, čeprav so Kurdi večinsko usmerjeni močno na levo in jih vodijo komunistične, anarhistične in socialistične frakcije. Turčija, ki je sicer po 'Natovi liniji' ameriški zaveznik, vodi večdesetletno vojno proti Kurdom. Islamistične milice, ki jih podpira – prav te stojijo za najnovejšo ofenzivo – bijejo boj proti vladi v Damasku. 

Rusija podpira Asada, sicer na več področjih sodeluje s Turčijo, vendar, kot že rečeno, Recep Erdogan poskuša strmoglaviti Asadovo oblast. Rusija in ZDA sta zaradi Ukrajine v najslabših odnosih po koncu hladne vojne, vendar je Asad sklenil dogovor s Kurdi in jim prepustil upravljanje ozemelj na severu države, ruske in ameriške sile pa so med vojno tudi izvedle nekaj skupnih operacij proti Islamski državi. Pa vendar sta se tudi ti dve strani vsaj enkrat "po nesreči" spopadli, ko je v bitki pri Kašamu v bombardiranju ameriškega letalstva padlo več kot 100 pripadnikov sirske vojske in enote Wagner, od katerega so se v Moskvi takoj javno distancirali.

ZDA so vodile dolgoletno vojno proti terorizmu in bin Ladnovi Al Kaidi, vendar so kasneje objavljena elektronska sporočila Hillary Clinton razkrila, da ji je aktualni ameriški sekretar za nacionalno varnost Jake Sullivan leta 2011 sporočil, da je "Al Kaida na naši strani v Siriji". Ta sicer vodi vojno proti Islamski državi in jo ima za preveč radikalno.

Islamske države tako uradno ne mara nihče, vendar obstajajo indici o njenem sodelovanju tako s sirsko opozicijo kot z Izraelom, katerega interes je prav tako znebiti se iranskega zaveznika v regiji. Izrael je v zadnjih mesecih večkrat napadel Sirijo, prav danes pa je granatiral obmejno območje z Libanonom. Kot trdijo v Tel Avivu, gre za kanale, po katerih se steka iranska pomoč za Hezbolah. Ta je sicer sporočil, da prihaja Damasku na pomoč. 

Zadnja islamistična ofenziva je tako aktivirala nenavadno zavezništvo v Siriji, kar znova razkriva "čudna pota" geopolitike in pragmatično naravo vojne. Ker bi zlom vladnih sil v Alepu pomenil veliko nevarnost tudi za Kurde in Sirsko demokratično opozicijo (SDF), sta njihovi vojski sedaj priskočili na pomoč Asadu. S padcem Alepa je namreč tudi močno ogrožena vsaj politična prihodnost Kurdov na severu Sirije. 

Islamisti so po zadnjih informacijah že v središču Alepa, kjer so naredili več posnetkov, ki dokazujejo njihovo prisotnost. Eden od teh je tudi teptanje palestinske zastave.