Ladja duhov: kaj se je zgodilo na Mary Celeste?

Britanska trgovska jadrnica Dei Gratia je bila 5. decembra 1872 približno 640 kilometrov vzhodno od Azorov, ko so člani posadke na razburkanem morju opazili ladjo, ki je brez nadzora plula po morju. Kapitan David Morehouse je bil presenečen, ko je ugotovil, da je to zapuščena ladja Mary Celeste, ki je iz New Yorka izplula osem dni pred njegovo ladjo in bi morala do takrat že prispeti v Genovo v Italiji. Spremenil je smer plovbe, da bi ji ponudil pomoč.

Na ladjo je poslal skupino mož, da jo pregledajo in najdejo posadko. Ko pa so prišli na ladjo, tam ni bilo žive duše. Pod palubo so bili razmetani zemljevidi, osebne stvari članov pa so še vedno bile v kabinah. Edini rešilni čoln na ladji je manjkal.

Na dnu ladje je bila voda, 1701 sodov industrijskega alkohola pa nedotaknjenega. Na ladji je bilo tudi dovolj hrane in vode za šest mesecev, a tudi ta nedotaknjena.

Tako se je razvila ena najbolj skrivnostnih zgodb v zgodovini pomorstva: kaj se je zgodilo z desetimi ljudmi, ki so pluli na krovu ladje Mary Celeste? Desetletja in desetletja so ljudje ugibali, raziskovali, iskali dokaze, a brez uspeha. Teorije so segale od upora in piratov do morskih pošasti in smrtonosnih vodnih tromb, piše revija Smithsonian.

Kratka zgodba Arthurja Conana Doyla iz leta 1884, ki je temeljila na tem primeru, je denimo predpostavila, da je ladjo zajel maščevanja željan nekdanji suženj, v filmu iz leta 1935 pa je Bela Lugosi upodobil morilskega mornarja. Zdaj je nova preiskava, ki temelji na sodobni pomorski tehnologiji in na novo odkritih dokumentih, sestavila scenarij, ki je najverjetneje pojasnil, kaj se je zgodilo.

"Všeč mi je zamisel o skrivnostih, vendar bi morali takšne primere vedno znova preučiti ob upoštevanju spoznanj, ki so prišla na dan pozneje," pravi Anne MacGregor, dokumentaristka, ki je sprožila preiskavo ter napisala, režirala in producirala film The True Story of the Mary Celeste, delno financiran s strani Smithsonian Networks.

Ladja je svojo usodno plovbo začela 7. novembra 1872. Na krovu je bilo sedem članov posadke ter kapitan Benjamin Spooner Briggs, njegova žena Sarah in njuna dveletna hči Sophia. 282-tonski jadrnici je uspelo po dveh tednih plovbe v težkih vremenskih razmerah doseči Azore, kjer je bil zadnji vpis v ladijski dnevnik zabeležen 25. novembra ob petih zjutraj.

Ko je prazno ladjo odkrila britanska jadrnica, so jo odpeljali do Gibraltarja, kjer je britansko viceadmiralitetno sodišče (pomorsko sodišče brez porotnikov, ki je delovalo v britanskih kolonijah) sklicalo obravnavo o reševanju ladje. Ugotavljali so namreč, ali so imeli reševalci - v tem primeru člani posadke Dei Gratia - pravico do plačila s strani zavarovalnice ladje.

Toda generalni državni tožilec, ki je vodil preiskavo, je posumil, da se je zgodilo nekaj nenavadnega, zato se je odločil primer raziskati. A po več kot treh mesecih ni našel nobenih dokazov o nečastnem ravnanju. Posadka Dei Gratia je na koncu prejela plačilo, vendar le šestino zneska. To je pokazatelj, da oblasti niso bile povsem prepričane o nedolžnosti posadke.

In zgodba o Mary Celeste bi morda celo utonila v pozabo, če Conan Doyle leta 1884 ne bi objavil zgodbe, ki je sprožila val ugibanj o usodi posadke. MacGregorjeva je nato ponovno začela slediti zgodbi leta 2002. "O tej legendi je bilo napisanih toliko nesmislov," je dejala. "Čutila sem, da moram odkriti resnico."

Teorijo o morskih pošastih je bilo najlažje zavreči. Stanje ladje, ki je bila nepoškodovana, tovor pa nedotaknjen, je kazalo na to, da pirati niso bili odgovorni. Ena teorija, ki je krožila v 19. stoletju, je trdila, da so člani posadke pili alkohol, ki je bil na krovu, in se uprli. Tudi ta scenarij je malo verjeten, je zaključila MacGregorjeva po pogovoru s potomci članov posadke.

Druga teorija je predpostavljala, da so se alkoholni hlapi zaradi vročine na Azorih razširili in odtrgali glavni pokrov tovornega prostora, zaradi česar so se ljudje na krovu zbali, da bo vsak hip prišlo do eksplozije. Toda MacGregorjeva opozarja, da je skupina, ki se je vkrcala na ladjo, našla glavni pokrov trdno zaprt in ni poročala o kakršnem koli vonju po hlapih.

Res je, pravi, da je bilo od 1701 sodov v skladišču devet praznih, vendar je bilo zabeleženo, da je bilo teh devet sodov izdelanih iz rdečega hrasta, medtem ko so bili drugi iz belega hrasta. Znano je, da je rdeči hrast bolj porozen les in zato bolj dovzeten za puščanje.

Kar zadeva morilskega mornarja, ki ga je Lugosi upodobil v filmu The Mystery of the Mary Celeste, bi ta lik morda lahko temeljil na dveh nemških članih posadke, bratih Volkertu in Boyeju Lorenzenu. Postala sta sumljiva, ker na zapuščeni ladji niso našli nobene njune osebne lastnine. Toda eden od potomcev družine Lorenzen je MacGregorjevi povedal, da sta brata svojo opremo izgubila v brodolomu že prej leta 1872. Torej, je dejala MacGregorjeva, brata nista imela motiva.

Zapustiti ladjo na odprtem morju je zadnja stvar, ki bi jo kapitan ukazal in mornar storil. Toda ali je prav to ukazal kapitan Briggs? In če je, zakaj?

Njegova ladja je bila sposobna za plovbo. "Ni bila poplavljena ali hudo poškodovana," pravi Phil Richardson, fizični oceanograf na inštitutu Woods Hole Oceanographic v Massachusettsu in strokovnjak za zapuščene ladje, ki ga je MacGregorjeva vključila v svojo preiskavo. "Posadka, ki jo je našla, je z njo plula naprej, tako da je bila v zelo dobrem stanju."

Kapitanovo življenje, preden se je odločil z družino izpluti, ni ponudilo odgovorov. MacGregorjeva je obiskala njegov domači kraj Marion in se pogovarjala s potomci. Kot so povedali, je bil kapitan izkušen in cenjen v pomorskih krogih, zato ni bilo dvoma, da bi storil kaj nerazumnega.

Je imel torej Briggs razumen razlog, da je zapustil ladjo? MacGregorjeva je sklepala, da bi lahko ugotovila, zakaj, če bi določila natančno mesto, s katerega so Briggs, njegova družina in posadka zapustili ladjo. Iz prepisov zapisa z ladijske tablice Mary Celeste – na kateri so bile beležke zapisane, preden so jih prepisali v ladijski dnevnik – je vedela, da je bila ladja 25. novembra nekaj več kot devet kilometrov od otoka Santa Maria na Azorih in da je bil otok viden z ladje.

Tako je prišla do zaključka, da je bila ladja zapuščena 25. novembra zjutraj, potem ko je bil zapisan zadnji vpis v ladijski dnevnik.

A zakaj je izkušeni kapitan zapustil ladjo? MacGregorjeva se je poglobila v zapiske generalnega državnega tožilca, ki je zapisal, da do zadnjih petih dni plovbe ni opazil nič nenavadnega, zato je prepisal ladijski dnevnik, začenši pet dni pred koncem.

Domneva se, da je bil ladijski dnevnik leta 1885 izgubljen, zato so ti prepisi MacGregorjevi in Richardsonu predstavljali edini način, da sta lahko določila plovilo, njegovo smer plovbe in zabeležene položaje. Nato sta te položaje ponovno preučila v luči podatkov ICOADS in drugih informacij o takratnih razmerah na morju. Njun sklep: Briggs je bil v resnici 193 kilometrov zahodneje, kot je mislil, najverjetneje zaradi nenatančnega kronometra. Po kapitanovih izračunih bi moral kopno zagledati tri dni prej, kot ga je dejansko.

Solly-Floodovi zapiski so razkrili še eno informacijo, ki jo MacGregorjeva in Richardson štejeta za pomembno: dan pred prihodom do Azorov je Briggs spremenil smer in se odpravil severno od otoka Santa Maria, morda zato, da bi poiskal zavetje.

Še en ključen podatek je, da je Mary Celeste na prejšnji plovbi prevažala premog in da je bila ladja pred kratkim temeljito obnovljena. Premogov prah in gradbeni odpadki bi lahko zamašili ladijske črpalke, kar bi pojasnilo, zakaj je bila ena od črpalk na ladji razstavljena. Ker črpalka ni delovala, Briggs ni mogel vedeti, koliko morske vode je v ladijskem trupu, ki je bil preveč natovorjen, da bi lahko količino vode ocenil z vizualnim pregledom.

Napačno odčitavanje merilne palice za merjenje globine in nedelujoča črpalka bi lahko kapitana Briggsa napeljala k prepričanju, da se ladja potaplja, zato bi ukazal, naj jo zapustijo. V majhnem rešilnem čolnu in v razburkanem morju pa bi lahko prišlo do nesreče, v kateri so vsi umrli.