'Lahko sem ga držal. Lahko sem ležal poleg njega. In umrl je v mojem naročju'

Sojenje se je končalo brez sodbe, zgodba pa še zdaleč ne. Ko se porota v primeru Lindsay Clancy po sedmih dneh odločanja ni mogla poenotiti o tem, ali je bila mati, ki je ubila svoje tri majhne otroke, zaradi duševne bolezni kazensko odgovorna, se je del bitke preselil na družbena omrežja. Enajst od 12 porotnikov naj bi bilo naklonjenih oprostitvi kazenske odgovornosti, eden je vztrajal pri nasprotnem stališču. Sodnik je razglasil neuspešno sojenje, splet pa je eksplodiral.

V središču teorij zarote se je znašel človek, ki sploh ni bil obtožen ničesar – oče umorjenih otrok Patrick Clancy. Po TikToku, Instagramu in drugih omrežjih so se širile neutemeljene trditve, da je bil nekako vpleten v smrt petletne Core, triletnega Dawsona in osemmesečnega Callana, čeprav takšna teorija med sojenjem sploh ni bila predstavljena. Napadi so šli tako daleč, da je njegov odvetnik zagrozil s tožbami in sporočil, da je bila obveščena tudi policija. "Dovolj je. Širjenje očitnih in neutemeljenih laži se mora končati," je sporočil.

Zdaj je Patrick Clancy prvič sedel pred televizijske kamere in povedal svojo zgodbo. Ne samo o spletni gonji, zaradi katere se je umaknil iz Duxburyja in novo življenje začel v New Yorku, ampak predvsem o noči, ko je izgubil vse tri otroke, štirih dneh, ko je še upal, da bo vsaj osemmesečni Callan preživel, lastnih samomorilnih mislih in odločitvi, ki jo številni težko razumejo: Lindsay je odpustil.

Njegova nekdanja žena, danes 36-letna Lindsay Clancy, ne zanika, da je 24. januarja 2023 na njihovem domu v Duxburyju zadavila petletno Coro, triletnega Dawsona in osemmesečnega Callana. Po dejanju je skočila skozi okno v drugem nadstropju in zaradi poškodb ostala paralizirana.

Obramba je na letošnjem sojenju trdila, da je Lindsay trpela za hudo poporodno psihozo in zato v času dejanja ni bila kazensko odgovorna. Tožilstvo je nasprotno vztrajalo, da je vedela, kaj počne.

Po sedmih tednih sojenja in sedmih dneh odločanja porotniki niso dosegli soglasja. In nato se je začel pogrom nad edinim porotnikom, ki ni popustil. Postal je tarča spletnega besa, razkrivanja osebnih podatkov in brskanja po njegovi preteklosti. V javnost so prišli podatki o nekdanji obtožbi zaradi nasilja v družini – izrekel se je za nedolžnega, primer pa je bil pozneje zavržen – ter o drugih osebnih in pravnih težavah. Poročali so tudi o nadlegovanju in grožnjah s smrtjo. Njegov odvetnik Edward Paltzik je sporočil, da se je zaradi varnosti preselili. Porotnik pa vztraja, da pri svoji odločitvi ni imel dvomov. 

Način, kako je Lindsay Clancy ubila svoje tri otroke, je eden od razlogov, da je primer tako močno razdelil ameriško javnost in na koncu tudi poroto. Usodnega dne je Lindsay Patricka poslala od doma po zdravilo za Coro in po večerjo. Ko je ostala sama z otroki, je vse tri zadavila z vadbenimi trakovi. 

Prav tu je tožilstvo gradilo enega svojih najmočnejših argumentov. Ni šlo za eno samo hipno dejanje. Lindsay je morala dejanje izvesti pri vsakem otroku posebej – trikrat. Pri tem je uporabila vadbene trakove, otroke pa je morala ločeno obvladati. Tožilstvo je poudarjalo, da je imela med zaporednimi dejanji možnost, da se ustavi, a se ni.

Pomembna je bila tudi sama narava davljenja. Človeka tako ni mogoče ubiti z enim samim trenutnim gibom. Pritisk oziroma zategovanje okoli vratu mora trajati dovolj dolgo, da prekinitev dihanja oziroma dotoka krvi v možgane povzroči izgubo zavesti in lahko nazadnje privede do smrti ali nepopravljive poškodbe možganov. V tem primeru se je takšno ravnanje ponovilo pri treh otrocih. 

Za tožilstvo pa ni bilo pomembno samo, kaj se je zgodilo v kleti, ampak tudi dogajanje pred tem. Njihova teza je bila, da je Lindsay ustvarila okoliščine, v katerih bo z otroki sama, ter da zaporedje njenih dejanj kaže na načrtovanje. 

Patrick je med sojenjem pričal o ženinem slabšanju duševnega zdravja. V intervjuju je povedal, da je prve izrazitejše težave opazil jeseni 2022, nekaj mesecev po rojstvu Callana. "Mislim, da ima duševna bolezen sposobnost, da je tragično zavajajoča. Zato sem prepričan, da so bile stvari, ki jih nisem videl," je povedal.

Njeno stanje se je decembra poslabšalo. Na silvestrovo je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico McLean, 17 dni po odpustu pa je ubila otroke.Patrick se je zato po tragediji večkrat spraševal, ali bi lahko storil več.

"Mislim, da sem naredil najboljše, kar sem lahko, s tem, kar sem takrat imel," je povedal. "In živim s posledicami. Z njimi živim vsak dan."

Ko se je Patrick vrnil, je najprej našel hudo poškodovano Lindsay, nato pa v kleti nezavestne otroke. Coro in Dawsona so odpeljali v bolnišnico, vendar sta umrla še tisto noč. Pri Callanu so reševalci ponovno vzpostavili srčni utrip in ga s helikopterjem prepeljali v bostonsko otroško bolnišnico.

Patrick takrat še ni poznal resnosti njegovih poškodb. "Vedel sem samo, da so mu ponovno vzpostavili srčni utrip," se spominja. In oklenil se je upanja, da bo vsaj eden od njegovih treh otrok preživel. "Spomnim se, da sem tisto noč res mislil, da obstaja možnost, da bo Callan živel. Spomnim se, da sem samo razmišljal, samo enega mi pustite. Samo enega otroka."

Predstavljal si je življenje, ki bi ga lahko imel s sinom. "Vzgojil bi ga najbolje, kot bi ga lahko. Dal bi mu najboljše možno življenje. Pripovedoval bi mu o njegovem bratu in sestri. Oklenil sem se tega upanja."

Toda zdravniki so ugotovili hude poškodbe možganov zaradi pomanjkanja kisika. Callan se ni odzival na dotik ali svetlobo in ugotovili so možgansko smrt. Patrick je ob njem ostal štiri dni. "Tako hvaležen sem za tiste štiri dni, ki sem jih imel z njim. In tako hvaležen sem, da je zdržal," je dejal.

Sinu se je tudi opravičeval. "Rekel sem: 'Tako mi je žal.' Lahko sem ga držal. Lahko sem ležal poleg njega. In umrl je v mojem naročju."

Callana so po pogovorih z zdravniki odklopili z naprav za ohranjanje življenjskih funkcij. Umrl je 27. januarja 2023.

Morda najbolj presenetljiv del Patrickove zgodbe je njegov odnos do Lindsay. Že nekaj dni po smrti otrok je javnost pozval, naj ji odpusti tako kot on. Pri tem vztraja tudi danes. V intervjuju je povedal, da je po tragediji spremljal naslove, v katerih so Lindsay označevali za "morilsko mamo", "morilko otrok" in "pošast". Sam meni, da takšne oznake ne opisujejo tega, kar se je zgodilo. "Verjamem, da je to povzročila njena duševna bolezen," je povedal.

Patrick je Lindsay pozneje vprašal tudi, ali se spominja, da je ubila otroke. "Rekla je, da je bilo kot v sanjah," je povedal. Po njegovih besedah se je dogodka spominjala tako, "kot se spominjaš sanj, ko se zbudiš".

Voditelj Ross Douthat ga je nato vprašal, ali ga je Lindsay kdaj prosila za odpuščanje. "Ne," je odgovoril Patrick. In nato dodal: "Ampak jaz sem ji odpustil." Zakaj? "Ko gre za odpuščanje, sem čutil tudi, da bi me, če ne bi prišel do tega, to razjedalo do konca življenja."

Odpuščanje pa ni pomenilo, da se je Patrick znal spopasti z izgubo. Po smrti otrok se je njegovo življenje, kot pravi, "nenadoma ustavilo". V intervjuju je prvič odkrito povedal tudi, da je razmišljal o samomoru. "Bilo je obdobje, ko nisem mislil, da bom dočakal svoj 35. rojstni dan. In s tem sem bil popolnoma sprijaznjen."

Sčasoma je ugotovil, da ne more več živeti v Duxburyju, kjer se je zgodila tragedija. Preselil se je v New York, kjer je iskal predvsem anonimnost. Ko bi Callan praznoval prvi rojstni dan, je v katedrali prižgal svečo in nato hodil po Peti aveniji. "Začel sem neutolažljivo jokati. In nikomur ni bilo mar," se spominja. Prav to mu je ustrezalo – lahko je žaloval sredi množice, ne da bi ga kdo prepoznal.

V novem domu še vedno hrani igrače, fotografije in druge predmete svojih otrok. Z njimi se, pravi, še vedno "pogovarja".

V New Yorku je Patrick spoznal zdravnico Rachel Danis. Letos sta se poročila in si želita ustvariti družino.

Danisova je v intervjuju povedala, da se zaveda, da izgube njegovih otrok ne more spremeniti. "Vem, da tega ne morem popraviti, njegovih otrok ne morem vrniti," je povedala. Lahko pa, kot pravi, spoštuje njihov spomin in Patricku omogoči, da še naprej žaluje.

Patrick se veseli možnosti, da bo prihodnjim otrokom nekoč pripovedoval o Cori, Dawsonu in Callanu. "Mislim, da se vsak starš lahko strinja, da imaš z vsakim otrokom drugačen odnos, ampak vsi so tvoji otroci," je dejal. "Komaj čakam, da jim bom pripovedoval o njihovem bratu in sestri."

Med sojenjem se je del spletne javnosti obrnil tudi proti Patricku. Po družbenih omrežjih so se širile teorije, da naj bi bil sam vpleten v smrt otrok, da naj bi Lindsay napeljeval oziroma prepričal, da jih je ubila ona, ali da naj bi bil vsaj posredno odgovoren, ker ji v času duševnih težav ni zagotovil dovolj pomoči. Za trditve o njegovi vpletenosti med sojenjem niso bili predstavljeni dokazi in Patrick ni bil osumljen ali obtožen smrti otrok.

Nasprotno, na sodišču je pričal o tem, kako je Lindsay v mesecih pred tragedijo vozil k zdravnikom in v bolnišnice ter ji skušal pomagati pri zdravljenju. Po sojenju ga je javno branil celo Lindsayjin odvetnik Kevin Reddington: "Ta človek je šel skozi pekel in nazaj." Poudaril je, da je Patrick ženi stal ob strani med obiski zdravnikov, težavami z zdravili, neprespanimi nočmi in hospitalizacijami.

Patrick zdaj pravi, da so teorije zarote "globoko škodljive za zapuščino mojih otrok" in da odvračajo pozornost od vprašanja perinatalnega duševnega zdravja. "Možno je, da nekateri ljudje, potem ko vidijo laž za lažjo za lažjo, začnejo vanje verjeti," je dejal. Napadi so postali tako intenzivni, da je njegov odvetnik Howard Cooper zagrozil s pravnimi ukrepi zaradi po njegovih besedah "neusmiljene, stopnjujoče se in uničujoče kampanje obrekovanja". O dogajanju so obvestili tudi policijo.

Pravno se zgodba Lindsay Clancy medtem še ni končala. Tožilstvo okrožja Plymouth še ni sporočilo, ali bo zahtevalo novo sojenje. Naslednja sodna obravnava je predvidena za 29. september. Lindsay ostaja v državnem priporu v bolnišnici Tewksbury v Massachusettsu.

Patrick bi lahko moral v primeru novega sojenja ponovno pričati. Prav zato je njegov televizijski intervju pritegnil tudi pozornost pravnikov. Kot ključna priča je namreč na prvem sojenju podrobno opisoval ženino duševno stanje in dogodke pred smrtjo otrok, morebitne razlike med njegovim pričanjem in javnimi izjavami pa bi lahko postale predmet novega postopka.

Patrick medtem vztraja, da je razlog za javni nastop drugje. Želi govoriti o duševnem zdravju žensk med nosečnostjo in po porodu ter o otrocih, katerih spomin je po njegovem prepričanju v hrupu sojenja in spletnih teorij prepogosto ostal v ozadju.

Primer namreč že dolgo ni več samo zgodba o smrti treh otrok in vprašanju kazenske odgovornosti njihove matere. Postal je razprava o materinstvu, poporodni psihozi, ameriškem zdravstvenem sistemu, feminizmu, moških in ženskah, politični pripadnosti, pravici žensk do glasovanja in celo o tem, komu je sploh dovoljeno verjeti.

Razlogov za takšno obsedenost je več. Sojenje so prenašali v živo, primer vsebuje skoraj vse elemente, zaradi katerih nastajajo veliki spletni fenomeni resničnega kriminala, hkrati pa nima preprostega odgovora. Lindsay ne zanika, da je ubila otroke. Vprašanje je, zakaj jih je ubila in ali je bila takrat sposobna razumeti napačnost svojega ravnanja. Kathryn Coduto z bostonske univerze, ki preučuje družbena omrežja in fenomen resničnega kriminala, opozarja, da ljudje pri takšnih zgodbah iščejo jasne pripovedi – te pa v resničnem življenju pogosto ne obstajajo.

Toda Lindsay je postala tudi simbol. Njena zgodba je pri številnih materah odprla resnične in dolgo zanemarjene teme: poporodno depresijo in psihozo, pomanjkanje pomoči, nespečnost, pritisk idealiziranega materinstva ter vprašanje, ali zdravstveni sistem ženske po porodu jemlje dovolj resno.

Na drugi strani je prav tolikšno sočutje do ženske, ki je nesporno ubila tri otroke, sprožilo silovit odziv. Po neuspešnem sojenju se je primer prelil celo v ameriško politično vojno med spoloma. Na skrajnih delih spleta so se pojavili pozivi k odpravi 19. amandmaja ameriške ustave, ki ženskam zagotavlja volilno pravico. 

Glavni izziv vsega skupaj pa se najbrž skriva v kompleksnosti primera. Razprava o poporodni psihozi je pomembna. Gre za redko, vendar zelo resno psihiatrično stanje, ki po ocenah prizadene približno eno do dve ženski na tisoč porodov in zahteva nujno zdravljenje. Primer Lindsay Clancy je odprl tudi legitimna vprašanja o tem, ali je zdravstveni sistem prepoznal resnost njenega stanja in ali je dobila ustrezno pomoč.

Toda razumeti vzrok dejanja ni isto kot zanikati dejanje, sočutje do duševno bolnega storilca pa ne zahteva, da žrtve izginejo iz zgodbe. In prav to se je v delu spletne razprave začelo dogajati. Ime Lindsay Clancy je postalo simbol. Petletna deklica Cora, triletni deček Dawson in osemmesečni dojenček Callan pa so vse pogosteje samo "trije otroci".

Burna spletna debata na koncu nima zmagovalcev. V prvi vrsti je dokaz, kako hitro lahko v času družbenih omrežij tragedija postane identitetna vojna, v kateri ljudje ne razpravljajo več predvsem o dokazih, ampak izbirajo stran. V takšni razpravi postane skušnjava, kako najprej izbrati tabor, nato pa dejstva prilagoditi zgodbi.