Lažni mediji in najbolj nevarno podjetje

Omrežje skoraj 1.300 spletnih mest je razširjeno po vseh petdesetih ameriških zveznih državah, posameznim stranem nadevajo domače zveneča imena, kot Des Moines Suns ali Ann Arbor Times, obiskovalcem pa ponujajo članke o lokalni politiki in dogodkih, kot so jih izginuli časniki. A podroben pogled razkrije, da ne gre za klasično novinarstvo, zapise naročajo pri svobodnjakih na trgu, naloge pa običajno pomenijo blatenje demokratskih politikov ali pa hvaljenje republikanskih. Tako je denimo stran Illinois Valley Times v začetku septembra nenehno objavljala spodbudne članke o lokalni republikanski senatorki Sue Rezin, ki je dejala: "Ne vem, zakaj takšno zanimanje zame, a mi ni odveč." Omrežje je zgrajeno na propagandi, ki jo naročajo konservativne mnenjske skupine, politični operativci, vrh korporacij in PR-ovci, so v NYT opisali rezultate svoje preiskave. V ozadju omrežja je nekdanji lokalni televizijski poročevalec Brian Timpone, ki je postal spletni podjetnik, nato pa prek zapletene povezave podjetij počasi ustvaril imperij, ki nima para.

Vzbuh stotine spletnih časnikov

Navidezne novičarske lokalne spletne strani, ki služijo za širjenje političnih sporočil ene strani, niso iznajdba Timponeja. Tako liberalne kot konservativne skupine že nekaj časa vlagajo denar vanje, liberalni donatorji so namenili 25 milijonov dolarjev (dobrih 21 milijonov evrov) za spletno mrežo Courier, ki ima izpostave v osmih zveznih državah, ključnih za zmago na predsedniških volitvah. Njihovi članki sicer temeljijo na dejstvih, a bralce nikjer ne opozorijo, da so več kot naklonjeni demokratom in tako v resnici politični instrument, ne pa novinarsko delo. Timpone je to nadgradil v donosen posel, osrednjo gibalo je podjetje Journatic, ki skrbi za vsebine. E-pošta njegovih prodajalcev je razkrila, da strankam za 2.000 dolarjev (okoli 1.700 evrov) ponujajo pet člankov in neomejeno količino sporočil za javnost (piscem pa plačujejo med 3 in 36 dolarji za zapis). Zapisi so prilagojeni za deljenje na družbenih omrežjih in dobijo na deset tisoče takšnih poobjav, kar se na ravni ZDA ne zdi veliko, toda ker nagovarjajo manjšo ciljno skupino na lokalni ravni, za vpliv nanjo ni potrebno zelo veliko občinstvo. Njihovi pisci so razdrobljeni po spletu, ko je javno radijsko omrežje NPR pred leti preiskovalo delovanje Journatica, je ugotovilo, da za drobiž najema pisce na Filipinih, ki pišejo pod lažnimi vzdevki.

Kar vzbuja spomine na zgodbo o makedonskih najstnikih iz Velesa, ki so 2016 iz širjenja lažnih novic o predsedniških volitvah skovali zlati rudnik amoralne poslovnosti. Le da je Timponejev medijski stroj veliko bolj prefinjena naprava od makedonskega množičnega kopiranja propagande, ki je pogosto izvirala iz ruske tovarne načrtnih laži v St. Petersburgu. Mrežo je začel snovati v Illinoisu, kjer mu je lokalna volilna komisija naložila, da morajo njegove spletne strani razkriti, da jih financirajo konservativne politične organizacije. Kar so zapakirali v precej skrit stavek, da del denarja dobijo od "podpornih organizacij, ki tako kot mi verjamejo v omejeno moč vlade". Pred tremi leti je omrežje začel širiti v druge zvezne države (kjer nimajo niti takšnega ohlapnega obvestila o povezavi s konservativnimi skupinami), lansko jesen pa ga razbohotil na skoraj 1.300 strani. Veliko jih upravlja prek podjetja Metric Media, prek njega kupujejo tudi (še) obstoječe lokalne medije. Za časnik Mount Vernon News je to pomenilo odpuščanje večine zaposlenih in krčenje tiskanih izdaj, lokalnih zgodb pa ne pišejo več tamkajšnji novinarji, pač pa pisec iz tisoč kilometrov oddaljene Atlante. Ki spregleda, da mora mesto prekuhavati vodo, ker je počil vodovod.

Svoboda govora kot izgovor

Zato pa ne spregledajo želja "opazovalcev zgodb", kot imenujejo stranke podjetja, ki naročajo posamezne zapise in kaj naj v njih piše. Včasih ni povsem jasno, ali je konservativna politična propaganda, zavita v "lokalno novinarstvo", del načrtne zasnove Timponejeve mreže, ali pa so tovrstni zapisi plačana naročila lokalnih politikov, kot so bili članki o senatorki Rezinovi ali pa o republikanski kandidatki za kongres iz Illinoisa Jeanne Ives. Slednja je podjetjem Timponeja v zadnjih treh letih nakazala 55.000 dolarjev, illinoiške spletne strani pa ji niso namenjale le toplih zgodb, pač pa dobesedno objavljale njena sporočila za javnost. Zato pa je zelo jasna konservativna agenda televizijske mreže Sinclair Broadcast Group. Gre za najbolj vplivno medijsko podjetje, za katerega večina ljudi še ni slišala. Oziroma po besedah Michaela Coppsa, nekdanjega predsednika zvezne komisije za komunikacije (FCC), ki bdi nad mediji, "najbolj nevarno podjetje, za katerega še niste slišali". Pri čemer Copps ni kakšen liberalni alarmist, saj ga je na čelo FCC nastavil republikanski predsednik George Bush mlajši. Sinclair je daleč največji lastnik lokalnih televizijskih postaj v ZDA, v lasti imajo lokalne televizije, ki so povezane z velikimi komercialnimi nacionalnimi mrežami, kot so CBS, ABC, NBC, CW in Fox, zaradi česar njihova politična pristranskost ni tako očitna.

Toda izvršni predsednik skupine David Smith ima jasne namene: "Tu smo, da razširjamo vaše sporočilo in pika," je menda dejal Trumpu med kampanjo 2016. Skupina lokalne televizije sili, da objavljajo Trumpu naklonjene prispevke, pri čemer trdi, da na ta način gledalcem "zagotavljajo različne poglede" in nudijo protiutež progresivnim stališčem, ki naj bi jih širili drugi mediji in ki naj bi prevladovali med novinarji. Tudi na njihovih lastnih postajah. "99,9 odstotka medijev je levo od sredine," je prepričan Smith. Toda za razliko od Fox Newsa Roberta Murdocha, konservativnega novičarskega kanala, ki jasno kaže svoj politični pedigre in je z redkimi izjemami Trumpovo medijsko trobilo, Sinclair deluje bolj prikrito. Mnogi gledalci sploh ne vedo, da so njihove lokalne postaje v lasti skupine. Med prejšnjo predsedniško kampanjo niso objavili niti enega pogovora s Hillary Clinton in petnajst s Trumpom. Slednje so prenašale večinoma postaje v nihajočih zveznih državah, ki odločajo, kdo bo predsednik države. Po poročanju časnika Politico je Trumpov zet Jared Kushner sobi poslovnežev z Manhattna dejal, da je kampanja s Sinclairjem sklenila dogovor o boljšem poročanju v zveznih državah, kjer so najbolj rabili pomoč.

To je še toliko bolj pomembno, ker je bila Trumpova prva volilna zmaga ne samo presenetljiva, ampak izjemno tesna, odločilo jo je manj kot 80.000 volivcev v treh zveznih državah (Michigan, Pensilvanija in Wisconsin) ali 0,06 odstotka od 137 milijonov oddanih glasov. Smithovo omrežje nadaljuje s propagando za spornega predsednika, predlani so ponavljali njegova svarila proti medijem, pri čemer je postaja za postajo prebirala enako besedilo o "lažnivih zgodbah nekaterih v medijih". Spletni časnik Deadspin je nenavadno soglasnost številnih televizij povzel v skoraj srhljivo montažo. Letos julija je mreža lansirala spletni pogovor z razvpito Judy Mikovits, ki širi teorijo zarote, da je koronavirus delo vodilnega ameriškega epidemiologa Anthonyja Faucija. Ko so poželi val kritik, so se odrekli predvajanju pogovora na televizijah, a ob tem zapisali, da so "podporniki svobode izražanja ter trg zamisli in stališč, četudi izjemno spornih".

Novinarstvo gledanosti

Sodobne demokracije, na čelu z ZDA, so sredi informacijske krize, ki jo poganja širjenje viralnih neresnic, zasnovanih, da bi z njimi dosegli politične cilje. Konservativne politične organizacije so segle v priročnike levičarskih gibanj iz šestdesetih let in načrtno diskreditirajo osrednje medije kot nezaupanja vredne propagandne kanale liberalne (na levici bi rekli buržoazne) elite. Hkrati sami gradijo neprikrito pristranska trobila, kot je razvpiti in najbolj gledani Fox News. Analiza raziskovalcev s Harvarda je 2018 pokazala, da konservativni mediji ne zavračajo laži in izkrivljanj, ampak jih pogosto reciklirajo na različnih kanalih, na televizijah, radiu, spletnih straneh. Kar pomeni, da so njihovi uporabniki toliko bolj ranljivi, da zaupajo napačnim informacijam, čeprav jih osrednji mediji označijo kot takšne. Tudi ti seveda še zdaleč niso nepristranski in nezmotljivi, a po mnenju raziskovalcev ohranjajo raven novinarskega dela, ki se vsaj skuša izogibati širjenju neresnic. Težava je njihova komercialna narava, še posebej obsedenost komercialnih televizij z gledanostjo. Les Moonves, nekdanji prvi mož mreže CBS, je to nepozabno ubesedil z izjavo: "Morda Trump ni dober za Ameriko, a je presneto dober za CBS." Mediji so pomagali ustvariti Trumpa in so poganjali njegov vzpon z obsesivno privlačnostjo do objekta poročanja, s katerim hkrati služijo veliko denarja.

Podobno velja za spletno kloako, služenje denarja je zasenčilo vsa druga merila. Poleti sta dva programska inženirja dala odpoved na Facebooku in vrh družbenega omrežja obtožila, da "služi s sovraštvom". Odpuščena strokovnjakinja za podatke Sophie Zhang je opisala, kako so kampanje širjenja lažnih informacij vplivale na volitve v številnih državah, in zapisala: "Na rokah imam kri." Toda družbeni mediji so (še vedno) premalo vplivni, da bi sami lahko upravljali novice, v tej nameri morajo sodelovati tudi tradicionalni mediji. V tovrstni medijski krajini sta mreži Sinclair in Journatic tako dodaten sunek k zlivanju dejstev in laži. Raziskava organizacije Pew kaže, da Američani lokalne novice štejejo za enega najbolj zanesljivih virov, kar 82 odstotkov zaupa njihovim informacijam. In po besedah politične filozofinje Hannah Arendt so idealne tarče fašističnih ideologij ljudje, ki izgubijo stik z resničnostjo, za katere razlika med dejstvi in fikcijo ter resničnim in napačnim več ne obstaja.