Leon je šel levo, mama desno, v smrt: 'Vedno se konča z nasiljem'

Leon Weintraub je preživel Auschwitz. Danes je star sto let in za DW opozarja: "Pozabljamo!". 

Življenje, kot ga je poznal, se je zanj končalo, ko je bil še otrok, star komaj trinajst let, ko je nacistična Nemčija leta 1939 napadla Poljsko.

V svojem rojstnem mestu Lodž je videl, kako se je življenje čez noč spremenilo v preganjanje. Najprej je prišla okupacija. Nato ustanovitev judovskega geta. Potem prisilno delo. In nazadnje deportacije. Nekaj dni po zaprtju geta so tudi njega in njegovo družino odpeljali v živinskih vagonih. Prispeli so v Auschwitz-Birkenau.

Na rampi so jih razvrščali - ene levo, druge desno. Levo tiste, ki so še lahko delali. Desno tiste, ki jih režim ni več mogel še dodatno izčrpati z delom, preden bi jih poslal v smrt. Levo je šel on. Desno njegova mama. Takrat še ni vedel, da to pomeni smrt v plinski celici in kaj je dim, ki se je neprestano dvigal iz dimnikov. Takrat še ni razumel, da gori človeško meso.

Preživel je in po vojni postal zdravnik. Danes je eden redkih preživelih obdobja groze, ki pa opozarja, da smo v velikih težavah, kar je izpostavil tudi lani na spominski slovesnosti v Auschwitzu. Opozoril je na ideologije izključevanja – pogosto brez posledic. Ideologije, ki sovraštvo, rasizem in prezir do drugačnih razglašajo za vrednoto.

Mlajše generacije je pozval k budnosti: sovraštvo se vedno začne z besedami, z "razlikovanjem", z iskanjem sovražnika. In vedno se konča z nasiljem. Opozoril je, da so tudi v tridesetih letih mnogi podcenjevali, kaj nacisti resnično mislijo resno.

Kot zdravnik je spomnil na preprosto resnico: pod kožo smo vsi enaki. Znanost pozna samo eno človeško raso – Homo sapiens. Rasizem ni ideologija, je laž.

Dan so danes obeležili tako z osrednjo slovesnostjo v Auschwitzu kot tudi drugod po svetu. 

V Londonu je preživela holokavsta Mala Tribich nagovorila britanski kabinet – po besedah premierja Keira Starmerja prvič v zgodovini. Petindevetdesetletna Tribicheva je pred ministri opisala, kako je nacistična invazija na Poljsko leta 1939 uničila njeno otroštvo.

Spomnila se je, kako so jo pri dvanajstih letih prisilili v težko delo, ko so nacisti v njenem rojstnem kraju Piotrków Trybunalski ustanovili geto. Govorila je o lakoti, boleznih in trpljenju. Njeno mamo, očeta in sestro so nacisti ubili. Sama je bila deportirana v Ravensbrück in nato v Bergen-Belsen, kjer jo je aprila 1945 osvobodila britanska vojska.

Člani vlade so ob njenem pričevanju brisali solze.

"Kmalu ne bo več očividcev," jim je dejala. "Zato vas danes ne prosim samo, da poslušate. Prosim vas, da postanete moje priče."

Po Evropi so se ob dnevu spomina na holokavst zvrstila podobna opozorila. V Evropskem parlamentu je preživela Tatiana Bucci nagovorila poslance, visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas pa je opozorila na porast antisemitizma in nove nevarnosti za zgodovinski spomin.

Posebej je izpostavila zlorabo umetne inteligence in ponarejenih vsebin, ki "zabrisujejo mejo med dejstvom in izmišljijo, izkrivljajo zgodovinsko resnico in spodkopavajo kolektivni spomin".

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je medtem dejal, da bi moral svet, tako kot se je leta 1945 združil proti nacizmu, znova najti isto odločnost. "Kadar sovraštvo in vojna ogrožata narode, je potrebna enotnost, ki rešuje življenja," je poudaril.

Sporočilo letošnjega dne spomina je jasno, priče izginjajo, dgovornost za spomin pa šele zares prehaja na tiste, ki so ostali. Ali kot je dejala Tribicheva - računa na mlade, da ne bodo ponavljali napak. 

Spomin na holokavst je že desetletja vezan na 27. januar 1945, dan, ko je Rdeča armada osvobodila Auschwitz.

Pred 81 leti so vojaki 60. armade Prvega ukrajinskega fronta vstopili v taborišče, ne da bi v tistem trenutku sploh razumeli, da so odkrili osrednji mehanizem nacističnega stroja smrti. Osvoboditev takrat sprva ni veljala za velik dogodek. Za vojake, utrjene v letih vojne, je bil Auschwitz le še eno prizorišče človeške bede. Taborišče je bilo skoraj prazno. Pravi obseg zločina še ni bil viden.

V tednih pred tem so nacisti več deset tisoč zapornikov pognali proti zahodu na t. i. pohode smrti. V taborišču so ostali le najšibkejši. Nekega januarskega jutra je kraj stresla močna eksplozija, Nemci so v poskusu, da bi zabrisali sledi, razstrelili še zadnji krematorij. V naslednjih dneh so patrulje pobijale zapornike, ki so bili prešibki za odhod. Tako je tik pred osvoboditvijo umrlo še okoli 700 ljudi. Drugi so uničevali dokumente, sežigali evidence in bežali pred prihajajočo fronto.

Ko so prvi sovjetski izvidniki prispeli v taborišče, so našli približno tisoč zapornikov v glavnem taborišču, okoli šest tisoč v Birkenau in še nekaj sto v delovnem taborišču Monowitz. Štirinajstletna Eva Schloss se je pozneje spominjala, kako je pri vratih zagledala ogromno, v krzno zavito postavo, prekrito z ivjem. Sprva so mislili, da je medved. Bil je prvi ruski vojak. 

Oficir Vasilij Davidov je zapisal: "Kamorkoli si pogledal, so ležali kupi trupel. Povsod so bili ljudje, podobni živim okostnjakom. Mnogim ni bilo več mogoče pomagati."

V Auschwitz je bilo deportiranih okoli 1,3 milijona ljudi. Okoli 1,1 milijona jih je tam umrlo. Približno milijon je bilo Judov. Nobeno drugo taborišče ni zahtevalo toliko življenj.

Auschwitz se ni začel kot tovarna smrti. Leta 1940 so ga nacisti postavili kot taborišče za poljske politične zapornike in "nezaželene". Kraj je imel "ključno prednost" - odlično železniško povezavo in lego v središču okupirane Evrope.

Sprva so tja vozili Poljake, intelektualce, odporniške borce. Ob prihodu so jim odvzeli imena, dobili so številke. Slečeni, obriti, razkuženi in oblečeni v črtaste cunje so prestopili prag, za katerim je njihovo prejšnje življenje prenehalo obstajati. Lakota, bolezni, kaznovanje in smrt so bili vsakdan. 

Auschwitz je postal središče "dokončne rešitve judovskega vprašanja". Tja so iz vse Evrope vozili ljudi v  živinskih vagonih. V času vrhunca poleti 1944 so tam vsak dan umorili tudi do 12.000 ljudi. Ljudem so ukazali v plinske celice, nato so skozi odprtine stresli kristale Zyklona B. Smrt je prišla v približno dvajsetih minutah. Trupla so nato povlekli v krematorije.

Danes je Auschwitz muzej. Ohranjeno prizorišče, urejene poti, razlagalne table, tišina, ki jo prekinjajo koraki obiskovalcev. Milijoni hodijo skozi barake, gledajo kupe čevljev, očal, kovčkov ...

In odidejo. 

Kar je bil nekoč stroj smrti, je postal prostor spomina – in hkrati nevarno tudi prostor rutine. Nekaj, kar si ogledaš, kar se obkljuka. 

V zadnjih letih so celo ujeli vplivneže, ki so se tam fotografirali za družbena omrežja, kot da gre za kuliso.

In prav v tem je nova, tiha grožnja, kot opozarjajo redki preživeli.

Ko hodiš po Auschwitzu, te sicer ne prevzame samo vprašanje, kaj se je dogajalo za bodečo žico. Prevzame te predvsem vprašanje, kaj pa zunaj nje? Kaj so vedeli ljudje, ki so živeli na območju. So videli vlake? So zavohali dim? So slišali krike? Zakaj so molčali, zakaj so mnogi sodelovali?

Morda je to še težje vprašanje od tistega, kaj se je dogajalo v glavah najbolj prepričanih nacistov. Tisti so pač bili – prepričani. Indoktrinirani. Del sistema, ki jim je dal ideologijo, moč in dovoljenje za zločin. Njihova logika, kakršnakoli že je bila, je bila notranje sklenjena. Strašljiva, a konsistentna.

Težje je razumeti tiste druge, ki so živeli "normalna" življenja v senci največjega zločina v zgodovini. Ko smo obiskali Auschwitz je vodnik rekel nekaj v smislu - ne sodite. Ne moremo namreč vedeti, kako je bilo živeti v sistemu strahu, v katerem je ena napačna beseda lahko pomenila smrt. In ima prav. Strah ni abstraktna stvar, ampak konkretna grožnja lastnemu sistemu in otrokom, kar zna biti velik "motivator". 

Je pa dobro vprašanje za nas. 

Živimo v času, ko je svet izrazito nemiren in nestabilen. Število oboroženih konfliktov in kriz je najvišje v zadnjih desetletjih, nasilje pa ni več omejeno le na oddaljene ali "pozabljene" regije, temveč neposredno vpliva na globalno varnost, gospodarstvo in vsakdanje življenje ljudi tudi v navidezno varnih državah. Vojne in napetosti danes niso več izolirani dogodki, temveč del širšega sistema tekmovanja za moč, vire in vpliv, v katerem se prepletajo vojaški, politični, informacijski in gospodarski pritiski.

Danes gledamo vojne na zaslonih, slike, posnetke, pričevanja imamo v realnem času. In mimo nas vozijo vlaki informacij. Vprašanje je isto - gledamo in gremo naprej ali pa se ustavimo?

V tem trenutku namreč še imamo privilegij izbire, vladavina strahu še ni prispela, prisila še ne more biti izgovor. 

Auschwitz pač ne govori samo o preteklosti. Govori o nevarnosti brezbrižnosti, kako zlo najprej pride kot normalnost, da se razvije pa potrebuje samo dovolj pasivnih opazovalcev.