'Noč groze v Parizu': ležali so v mlaki krvi in čakali, da streli potihnejo

Žalost veje skozi Pariz na dan, ko se mesto spominja 10. obletnice najhujšega terorističnega napada v državi. Tisto jutro je bilo sicer kot vsako drugo v novembru, prebivalci so se mudili po svojih vsakodnevnih opravilih, nevedoč, da se bo le čez nekaj ur na šestih lokacijah njihovega domačega mesta zgodila morija. Nevedoč, da se bo noč v kolektivni spomin državljanov zapisala kot "noč groze".

Teroristični napadi so se odvili na šestih obljudenih pariških lokacijah – v restavracijah Le Petit Cambodge, Café Bonne Bière, La Belle Equipe in Comptoir Voltaire, pri nogometnem stadionu Stade de France ter v koncertni dvorani Bataclan, kjer je tisto noč nastopala rock skupina Eagles of Death Metal. Prav slednji je terjal tudi največ smrtnih žrtev, saj je tam od več kot 130 ubitih v Bataclanu umrlo 90 ljudi.

Nekateri preživeli lahko tudi 10 let kasneje do potankosti opišejo, kaj se je tisto noč dogajalo. Čeprav se neradi spominjajo groze, ki so jo preživeli, pa upajo, da bo njihovo pričevanje pripomoglo k temu, da bi bilo tovrstnih napadov čim manj.

"Še danes se jasno spominjam plamena, ki je ob strelu švignil iz cevi pištole," pripoveduje predsednik združenja žrtev Življenje za Pariz Arthur Denouveaux, ki je bil v času napada med množico na koncertu glasbene skupine. Njegova stiska se v novembru poglobi: "Če sem iskren, se začne, ko se ura premakne nazaj. Pariz ima takrat isto svetlobo, enako vlažno vreme kot pred desetimi leti."

Za AP News je opisal grozo tiste noči, ko je med smrtonosnim pohodom teroristov v koncertni dvorani ležal na tleh. "Spomnim se obraza dekleta, ki je prikopana na mesto gledala terorista, dokler je drugi niso podrli na tla," je opisal. Slednje je iz vkopane groze prebudilo tudi njega. "Moraš iti. Teči moraš čim dlje stran," se spominja misli, ki so takrat švignile skozenj.

"In spomnim se, kako sem se plazil prek teles drugih. Večina med njimi najbrž ni bila mrtvih, temveč se je le pretvarjala, da so. A vem, da sem videl tudi obraze, ki so bili nagnjeni pod nenaravnim kotom in imeli drugačno barvo kože. Ti so bili zagotovo mrtvi," je opisal preživeli.

Denouveaux je takrat pobegnil skozi zasilni izhod koncertne dvorane, a spominom in grozi tistega večera še ni uspel uiti. "Potreboval sem eno leto in veliko zdravil, da sem prebrodil najbolj kritično fazo posttravmatskega stresnega sindroma, čeprav ga nisem nikoli povsem razrešil. Panika se še vedno nepričakovano vrača in je pogostejša, kot bi si želel. Na primer v predorih podzemne železnice ali med ognjemetom, ko zavoham dim," je priznal.

Danes svoje življenje posveča Združenju žrtev Življenje za Pariz, ki ga je soustanovil skupaj z drugimi preživelimi. Zaradi te vloge ga pogosto prosijo, naj podoživi dogodke, kar pa sčasoma postaja vse lažje, je dejal. "Letos se počutim bolje, kot sem se lani ali leto pred tem. Čas naredi veliko, prav tako pa tudi pravica."

Denouveaux seveda ni edini, ki je pred 10 leti preživel teror v Parizu. Tiste noči je bilo poškodovanih več kot 400 oseb, še več jih posledice nosi na svojem duševnem zdravju. Med preživelimi je tudi Clarisse Faure, ki je bila v času koncerta ena prvih, ki je ugotovila, kaj se dogaja, prizorišče pa je zapustila med zadnjimi.

S prijateljem je namreč ravno zapustila prizorišče, da bi dvignila gotovino, ko so na ulici odjeknili streli. Nemudoma sta se oba vrnila nazaj v dvorano, a medtem ko se je njen prijatelj uspel prebiti do prvega naslednjega izhoda in zbežati iz dvorane, je skušala sama poiskati svoje prijatelje. "Kričala sem, da streljajo, nato pa so streli odjeknili tudi v dvorani," je opisala za portal Ouest France. 

"Med streli smo ležali na trebuhu. To je najbolj neznosen spomin," je opisala grozo, zaradi katere bi skoraj ohromela, a ji je naposled val moči pognala misel na družino. Odločila se je, da pobegne skozi vrata ob odru. "Stekli smo po stopnicah navzgor, z mano na čelu skupine. Po dveh stopniščih smo se povzpeli v majhno sobico, nato pa smo v njej prebili strop in se skrili nad njim. Vsi smo si pomagali, bilo nas je okoli 50," je opisala.

In nato je sledilo mučno čakanje, ko so lahko zgolj poslušali streljanje in krike ljudi, odjeknila je tudi eksplozija, ko se je eden od teroristov razstrelil. "Po kaosu je nastala tišina. Poklicali smo policijo, naj pride po nas." Evakuirali so jih okoli 1. ure zjutraj, a morali so iti skozi dvorano, polno trupel. Policisti so jim naročili, naj zamižijo, naj si zakrijejo oči. "Vseeno sem ujela delček grozot," je še dejala Faurejeva.

Tudi pri njej je sledilo obdobje posttravmatskega stresa, zaradi česar je obiskovala strokovnjake, leto po napadu pa je zapustila Francijo in se preselila v Kanado. "Po diplomi iz komunikologije sem načrtovala delo v Parizu. Zdaj pa to ni bilo več mogoče. Zame je bil Pariz smrt." Vseeno se je naposled vrnila v Francijo, 6. oktobra 2021 pa je tudi pričala na sodišču. V nagovoru obtožencem je dejala: "Ukradli ste mi užitek brezskrbnih večerov. Užitek obiskovanja kina, sprehoda po ulici brez napadov panike. Življenja brez tesnobe."

Danes se bo udeležila tudi komemoracije v Parizu. "Preživeli, ki običajno ne pridejo, se bodo odpravili na potovanje. Nisem zamudila niti enega. Leta 2016 sem si želela spoznati ljudi, ki me razumejo. Bilo je terapevtsko. To je edini čas, ko lahko govorim svobodno, ne da bi se bala, da bi ljudi šokirala ali razburila. A vsakič je to enak stres. Noč prej imam nočne more. In na vlaku in podzemni železnici se počutim zelo ranljivo," je priznala za portal.

"Moj strah pred smrtjo je v Parizu vedno prisoten. A pomembno je biti tam. S preživelimi vedno končamo v lokalu, kjer praznujemo življenje in rock glasbo," je dodala. Se pa po napadu ni udeležila nobenega koncerta v Bataclanu. "Zame je to grobnica," je dejala.

Tam bo tudi Denouveaux: "To je 10. obletnica in čustva ter napetost so prisotna med vsemi nami. Na nek način nas to izolira od sveta; vse od 1. novembra naprej smo tako zaposleni drug z drugim, da se vse ostalo zamegli. Rekel bi, da je najtežji del 14. novembra, ko se moramo vrniti v resnično življenje, četudi je žalost še vedno prisotna."

Pariz bo danes v bližini mestne hiše odprla tudi spominski vrt v spomin na žrtve in preživele. V vrtu bo simbolično predstavljenih šest lokacij in imena žrtev terorističnega napada skrajnežev Islamske države. Prva slovesnost se je že odvila pri nogometnem stadionu, kjer je bil pred 10 leti ubit voznik avtobusa.

Slovesnosti sta se med drugim udeležila tudi francoski predsednik Emmanuel Macron in njegova soprogo Brigitte, med zbranimi pa so bili tudi nekdanji predsednik Francois Hollande, takratni premier Manuel Valls in županja Pariza Anne Hidalgo.

"V znak solidarnosti z izgubljenimi življenji, ranjenimi, družinami in ljubljenimi se Francija spominja," je Macron ob današnji obletnici zapisal na spletu. Hollande, ki si je, kot poroča STA, pred desetimi leti na stadionu ogledal tekmo med Francijo in Nemčijo, ko so se napadi začeli, pa je v nedavnem pogovoru za francosko tiskovno agencijo povedal, da je Francija v teh letih uspela ostati enotna.

Macron naj bi sicer danes obiskal vsa prizorišča napadov in se udeležil spominskih slovesnosti, ki so jih pripravili pri kavarnah in restavracijah ter v Bataclanu. Zatem bo vodil slovesnost v središču Pariza, kjer bodo odprli spominski vrt, posvečen žrtvam.