"Imuniteta, ki jo je Izrael užival v Gazi, medtem ko je izvajal vojne zločine v zvezi z vodo, je ponovno na očeh javnosti," je v poročilu, ki ga je konec marca objavila dobrodelna organizacija Oxfam, dejal Bachir Ayoub, direktor Oxfama za Libanon. "Svet je pokazal, da lahko Izrael počne, kar želi, kadar želi, brez posledic, in ponovno civilisti plačujejo najvišjo ceno za to neukrepanje."
Izrael je v obsežni vojaški kampanji po državi razselil več kot 1,2 milijona ljudi v Libanonu. Umrli so novinarji, zdravstveni delavci, močno je prizadeta tudi zdravstvena infrastruktura na jugu Libanona. Strokovnjaki so za Al Jazeero povedali, da so ta dejanja, skupaj z uničevanjem vodne infrastrukture, del usklajenih prizadevanj za ustvarjanje nenaseljive varovalne cone na jugu Libanona.
Trenutno zasedajo več deset vasi na jugu Libanona, na tisoče ljudi pa se ne more vrniti domov. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v začetku aprila dejal, da izraelske sile "ostajajo v Libanonu v okrepljenem varnostnem varovalnem pasu".
In eden od načinov, kako preprečiti Libanoncem vrnitev, je napadanje vodne infrastrukture. Kot je za Al Jazeero povedal profesor na Fakulteti za kmetijstvo in prehranske vede Ameriške univerze v Bejrutu, Rami Zurayk, je "Izrael izrazil jasno namero, da mesta in vasi poruši do tal in ljudem prepreči vrnitev".
"Vsaka kapljica vode, ki jo Izrael odvzame, je kapljica, odvzeta lokalnemu prebivalstvu ... Izrael uporablja vodo za razseljevanje ljudi, in ljudi razseljuje zato, da bi si prisvojil vodo."
Od leta 2023 je Izrael poškodoval šest vodnih objektov na jugu države, v prvih štirih dneh ponovnega izbruha konflikta letos pa je po podatkih organizacije Oxfam International "poškodoval še najmanj sedem ključnih vodnih virov, vključno z rezervoarji, cevovodi in črpališči, ki so oskrbovali skoraj 7000 ljudi samo na območju Bekaa".
Poškodovana je tudi ključna infrastruktura na območjih, kot sta Britel in Nabi Chit v dolini Bekaa ter v Marjayounu na jugu Libanona. Vodno infrastrukturo napadajo "neposredno in posredno ter namerno", trdi okoljski inženir Nadim Farajalla.
Posredni napadi ciljajo na stvari, kot je elektroenergetska infrastruktura, zaradi česar črpališča ne morejo delovati in oskrbovati z vodo ali odvajati odplak. Neposredni napadi pa so zadeli črpališča ter tudi delavce, ki upravljajo vodnjake.
Cilj teh napadov je "prisiliti ljudi, da zapustijo območje," je dejal Farajalla. "Brez elektrike lahko živiš v temi in kuhaš na plin, a brez vode, kako boš sploh živel?"
A že pred vojno je imela libanonska država težave in desetletja ni uspela zagotoviti številnih osnovnih storitev, vključno z oskrbo z vodo. V času konfliktov je vodna infrastruktura še dodatno obremenjena, zlasti na območjih, ki gostijo razseljeno prebivalstvo. Tudi manjše poškodbe infrastrukture lahko povzročijo verigo težav.
Izrael ne odgovarja
Mednarodno humanitarno pravo sicer "zavezuje strani v konfliktu, da stalno skrbijo za zaščito vodnih virov in vodne infrastrukture," je leta 2025 za Mednarodni odbor Rdečega križa zapisal Tadesse Kebebew, pravni raziskovalec in vodja projektov pri Ženevskem centru za vodne vire. Izrael je Ženevske konvencije ratificiral leta 1951, vendar se ne drži temeljev pogodbe.
V Gazi Izrael na primer nadzoruje dostop Palestincev do vode, enako je počel tudi na Zahodnem bregu.
Uničenje že tako nezadostne vodne infrastrukture v Libanonu pa neposredno prispeva k boleznim in smrtnosti. "Ne gre le za uničevanje dostopa do vode, temveč dejansko za povzročanje bolezni, ki se prenašajo z vodo, te pa so vodilni vzrok smrtnosti dojenčkov v državah v razvoju, in njihovo širjenje med prebivalstvom," je dejal Zurayk.
Kljub temu Izrael za te zločine še nikoli ni odgovarjal, mednarodna skupnost pa je, kot pravi Ayoub, "nemo opazovala, kako Izrael uporablja vodo kot orožje."
"Enako uničenje se ne sme ponoviti v Libanonu. Izrael mora odgovarjati za svoje kršitve, ne sme pa mu biti dovoljeno, da zaseda nova ozemlja, civilistom odreka osnovne pravice in brez posledic še naprej krši mednarodno pravo," opozarja.
