63-letna Soubhiye Zeiter, ki jo mnogi poznajo kot Om Mohammed, je po begu pred vojno med Izraelom in Hezbolahom v begunskem naselju v Bejrutu odprla majhno pekarno, kjer vsak dan pripravlja mana'iš – tradicionalni libanonski ploščati kruh z zelišči, sirom ali mesom, navaja AP News.
Čeprav je tudi sama izgubila dom in bila razseljena skupaj s še 15 družinskimi člani, je postala ena osrednjih oseb skupnosti. Pred njenim šotorom se vsako jutro zbira na desetine ljudi, prostovoljci ji pomagajo pri peki, prostor pa je sredi vojne postal simbol topline in solidarnosti.
Spopadi med Izraelom in Hezbolahom so v Libanonu razselili več kot milijon ljudi. Mnogi so zatočišče poiskali v šolah, javnih stavbah in improviziranih šotorskih naseljih.
Ko humanitarna pomoč ni prišla, je kruh začela peči sama
Ko je prispela v begunsko naselje v Bejrutu, je hitro ugotovila, da humanitarne pomoči ni dovolj za vse. Namesto večurnega čakanja v vrstah je začela sama pripravljati hrano za družino in sosede. Na tradicionalni kovinski plošči je sprva spekla okoli 200 mana'išev dnevno in jih brezplačno delila med razseljene prebivalce. Glas o njeni pomoči se je hitro razširil, ljudje pa so ji začeli prinašati sestavine in opremo.
Danes v taborišču od zgodnjega jutra do poznega večera brni velika plinska peč, testo valjajo s strojem, prostovoljci pa sproti pakirajo še vroč kruh. Med modrimi šotori diši po timijanu in sveže pečenem testu. Na dan spečejo že od 3000 do 3500 mana'išev – ljudje pa še vedno prihajajo po več.
Kar se je začelo kot pomoč eni družini in otrokom brez doma, je preraslo v gibanje solidarnosti. Zeiterjeva je postala simbol skupnosti, obiskal jo je celo guverner Bejruta, ki je z njo spil kavo med ogledom naselja, navaja AP News.
Želi, da bi taborišče vsaj malo spominjalo na življenje, ki so ga ljudje izgubili
A zanjo pekarna ni le prostor za hrano. Želi, da bi taborišče vsaj malo spominjalo na življenje, ki so ga ljudje izgubili. Mimoidoče vabi, naj sedejo skupaj, skuha dodatno džezvo kave, ker, kot pravi, "kave ne mara piti sama". Na mizi so vedno tudi rože – droben opomnik na lepše čase.
"Če smo izgubili dom, še ne pomeni, da moramo izgubiti tudi dostojanstvo," pravi. Med zvoki dronov nad Bejrutom in novicami o novih izraelskih napadih na jugu Libanona poskuša ohraniti občutek normalnosti – s kruhom, kavo, vnuki in majhno belo psičko Bello.




















































































