Madura so odpeljali, kaos ostaja: nevarna tranzicija Venezuele

Venezuela se je znašla na prelomnici. Madura bodo najbolj pogrešali vsi, za katere je kaos pomenil privilegij. In teh ni malo, čeprav predstavljajo ozko plast družbe. Generali, poveljniki in šefi služb, ki so pod Madurovim okriljem postali gospodarji uvoza, goriva, hrane in tihotapskih poti. Ministri, guvernerji, direktorji državnih podjetij, posredniki in boliburguesía. Za njih so bili njegovi izpadi, teatralni govori in nenehne krize koristni – v kaosu se lažje skriva plen.

Ne smemo pozabiti niti trde ideološke baze, ki je v njem videla simbol upora proti ZDA in imperializmu. Ta del prebivalstva ni živel bolje, a je v njegovih ekscesih prepoznal identiteto in občutek pripadnosti. Njegov padec bodo doživeli kot poraz zgodbe, ne nujno človeka.

Pogrešali ga bodo tudi zunanji zavezniki in posredniki, ki so z njim sklepali posle v sivih conah: z nafto, zlatom, orožjem, drogami ali politično podporo. Maduro je bil predvidljivo nepredvidljiv partner – pripravljen sklepati dogovore brez vprašanj, če so pomagali ohranjati oblast.

Madurova vladavina je za venezuelsko gospodarstvo pomenila sistematičen zlom. Država z največjimi potrjenimi zalogami nafte na svetu je zdrsnila v hiperinflacijo, razpad proizvodnje in kronično pomanjkanje osnovnih dobrin. Nafta – nekdaj temelj blaginje – je zaradi korupcije, političnega kadrovanja in sankcij postala vir izčrpavanja, ne razvoja. Minimalna plača je zdrsnila na približno en dolar na mesec, medtem ko osnovna košarica hrane presega 500 dolarjev. Varčevanje je izginilo, valuta se je sesula, milijoni ljudi so preživeli le še s pomočjo nakazil sorodnikov iz tujine. Država je formalno obstajala, a ekonomsko ni več delovala.

Za povprečnega Venezuelca so te številke pomenile vsakodnevno ponižanje. Hrana, zdravila, elektrika in voda niso bili več samoumevni, temveč stalna negotovost. Bolnišnice so operacije izvajale brez elektrike, zdravniki brez osnovnih sredstev, bolniki so prinašali lastna zdravila – če so jih sploh lahko našli in zanje plačali. Družba se je razslojila na majhno elito, ki je imela dostop do dolarjev, uvoza in zaščite oblasti, ter večino, ki je živela v preživetvenem načinu. Posledica ni bila le revščina, temveč razpad družbenega tkiva: več kot sedem milijonov ljudi je zapustilo državo, družine so se raztrgale, prihodnost pa je postala kolektivno vprašanje bega, ne razvoja.

A Madurov odhod ni čarobna paličica, kot je za kolumbijski Blu Radio poudaril Txomin Las Heras Leizaola, raziskovalec z Opazovalnice za Venezuelo na Univerzi Rosario. To, da so ZDA napadle venezuelske cilje in odpeljale Madura, ga ni presenetilo. Očitno so ZDA sklenile prestopiti rdečo črto in izvesti neposredno akcijo proti venezuelskemu režimu, vendar brez formalne vojaške invazije na državo.

Ključno vprašanje trenutka pa je, kdo bo po Madurovem zajetju prevzel oblast. Po besedah Las Herasa se Venezuela sooča z vakuumom oblasti, ki se lahko razplete v več smeri.

"V naslednjih urah bo jasno, kdo bo dejansko prevzel oblast. Po ustavi bi jo morala prevzeti podpredsednica Delcy Rodríguez, vendar ni jasno, ali se bo to res zgodilo ali pa bomo priča kakšni drugi rešitvi – morda vojaški hunti ali drugi začasni strukturi," je pojasnil.

Ob tem je poudaril, da kljub zajetju predsednika ni prišlo do ameriške vojaške okupacije. "ZDA so izvedle zračni napad in izvlečenje, ne pa zasedbe ozemlja," je dejal. Zato bodo nadaljnji dogodki v veliki meri odvisni od odziva venezuelskih oboroženih sil, preostanka čavističnega aparata v državi in reakcije prebivalstva. "Odziv ljudi bo ključen za razumevanje, kam se bo situacija razvila," je dodal.

Največje tveganje je vakuum. Maduro je bil steber sistema. Njegova odstranitev ne pomeni samodejnega razpada režima. Če se vojska in varnostni aparat ne preoblikujeta ali razdelita, lahko oblast prevzame prehodna hunta, začasna kolektivna struktura ali celo notranji naslednik iz istega kroga. Najslabši scenarij je razpad nadzora nad ozemljem in tekmovanje frakcij.

Las Heras meni, da je nadaljevanje obstoječega stanja malo verjetno. "Če so Madura aretirali in odpeljali iz države, ne verjamem, da bodo stvari pustili takšne, kot so, in dovolili, da oblast ohrani nekdo iz iste linije," je dejal. Po njegovem logika posredovanja kaže na širšo razgradnjo režima. "Če so šli tako daleč, je logično sklepati, da bodo poskušali doseči celovit politični preobrat v Venezueli," je poudaril, ob tem pa opozoril, da podrobnosti operacije in morebitna notranja pomoč še niso znane. Ni izključil niti sodelovanja delov režima pri Madurinem padcu, vendar je poudaril, da gre za hipotezo, ki jo bo treba potrditi.

A zdi se, da ima opozicija prvič po dolgem času realno priložnost, a tudi največjo odgovornost. Če bo nastopila razdrobljeno, maščevalno ali brez jasnega načrta, lahko izgubi legitimnost v nekaj mesecih. Ljudje ne bodo nagradili simbolnih zmag – pričakujejo hrano, elektriko, zdravila in varnost. Če tega ne bo, se bo nostalgija po močnem redu hitro vrnila.

Če se venezuelska opozicija zavihti na oblast, bo imela priložnost dokazati, da je bila na svojo priložnost pripravljena. Navsezadnje, konec Madura, čeprav ne ravno pričakovan za točno današnji dan, ni presenečenje. O njegovi neizbežnosti se je v mednarodnih analizah, finančnih krogih in diplomatskih ocenah pisalo že mesece, ponekod celo leta.

In dejansko se je nekakšna priprava zadnja leta odvijala na več ravneh hkrati. Civilna družba je vzpostavila vzporedne strukture zaupanja, koordinacije in nadzora, opozicija pa je z gradnjo legitimnosti, od primarnih volitev do zaščite volilnih zapisnikov, ustvarila realno alternativo oblasti. Mednarodni akterji so to prepoznali. A izziv ni lahek. Vprašanje je, kako popraviti državo, ki je bila sistematično izpraznjena.

Venezuela ne potrebuje zgolj politične menjave, temveč obnovo institucij od temeljev. Pravosodje bo treba depolitizirati in očistiti kriminalnih mrež, vojsko vrniti v ustavni okvir, državno upravo pa znova povezati z javnim interesom. Največji izziv bo obnova zaupanja – med državljani, med državo in družbo ter med Venezuelo in svetom.

Gospodarska obnova bo hitra le na videz. Res je, da ima Venezuela izjemne naravne vire in globalno diasporo, pripravljeno sodelovati pri obnovi, vendar bo dolgoročni uspeh odvisen od jasnih pravil, pravne varnosti in preglednosti. Brez tega obstaja tveganje, da bi država iz avtoritarnega klientelizma zdrsnila v oligarhični kapitalizem. Zato se že zdaj poudarja pomen fazne tranzicije: najprej stabilizacija, nato institucionalna reforma in šele nato obsežnejša privatizacija ter tuje naložbe.

Zdaj se torej začenja težji del: dokazati, da konec avtoritarizma ni zgolj epilog neke krize, temveč začetek stabilne, demokratične in regionalno konstruktivne prihodnosti.

Veliko vlogo bodo odigrale ZDA, v neki meri tudi druge regionalne sile. Sankcije se lahko hitro omilijo, a le ob verodostojnem prehodu. Hkrati bo mednarodna pomoč pogojena, pričakovati je, da bo zahtevala preglednost, nadzor nad nafto, reformo institucij. Morda še večje vprašanje pa je, kako doseči, da bo pravično razdeljena. Humanitarna in migracijska kriza ne bo izginila čez noč. Tudi v najboljšem scenariju se milijoni izseljenih ne bodo takoj vrnili. Če sploh, kajti pot okrevanja ne bo ne enostavna ne hitra.

In še grenka češnja na torti. Državo čaka boleča dilema: koliko pravice in koliko pragmatizma. Popolna kaznovalna logika lahko sproži odpor starih struktur; popolna amnestija pa razjezi žrtve. Brez premišljenega ravnotežja pa ni sprave in ni stabilnosti. Brez stabilnosti pa ni napredka, ne gospodarskega in ne družbenega – lekcija, ki jo je na lastni koži izkusilo že veliko držav.

Vpliv padca Madura bo sicer segel daleč preko venezuelskih meja. Za Latinsko Ameriko pomeni konec enega najmočnejših simbolov postsocialističnega avtoritarizma v regiji. Države, ki so se politično ali finančno navezovale na venezuelski model, bodo morale redefinirati svoje pozicije. Hkrati se bo zmanjšal pritisk migracijskih tokov, ki so v zadnjem desetletju destabilizirali sosednje države, zlasti Kolumbijo, Peru in Brazilijo.

Na širši geopolitični ravni padec Madura slabi mreže mednarodnega kriminala, povezane z narkotrgovino, nezakonitim rudarjenjem in pranjem denarja, kar ima neposreden varnostni učinek za Karibe in sever Južne Amerike. Prav tako pomeni izgubo strateške točke za zunanje akterje, ki so Venezuelo uporabljali kot vzvod proti zahodnim interesom v regiji.

Venezuela v zadnjih letih ni bila le tranzitna država, temveč integrirani del narkokriminalnega sistema. Prav ta prepletenost države in kriminala pomeni, da politični zlom avtomatično povzroči tudi strukturni šok v narkotržnih tokovih.

V času Madurove vladavine je bila trgovina z drogami institucionalizirana. Ključni element tega sistema je bil t. i. Cártel de los Soles, ki je deloval znotraj vojske, varnostnih služb in politične elite. Narkotrgovina ni bila več tolerirana s strani države, ampak jo je država kar upravljala. To je omogočalo stabilne koridorje za kokain iz Kolumbije proti Karibom, Srednji Ameriki, ZDA in Evropi, zaščitene z vojaško logistiko, lažnimi dokumenti in državnimi institucijami.

Z razpadom režima se ti koridorji seveda ne zaprejo čez noč, se pa razbije njihov najpomembnejši element: centralna zaščita. Ko izgine politični vrh, ki je zagotavljal enotno varnost, financiranje in reševanje sporov, se kriminalne mreže začnejo fragmentirati. To običajno vodi v notranje spopade, nezaupanje in kratkoročno zmanjšanje učinkovitosti tihotapljenja. Trgovina z drogami postane bolj tvegana, dražja in manj predvidljiva.

Na regionalni ravni to pomeni preusmerjanje poti, kar v konkretnem primeru pomeni izziv za širšo regijo. Del tokov se bo poskušal preusmeriti skozi druge države, zlasti Kolumbijo, Ekvador ali države Srednje Amerike, vendar brez venezuelskega državnega aparata kot logistične hrbtenice. To oslabi zmogljivost večjih kartelov in hkrati poveča možnost, da varnostne sile, zdaj brez politične blokade, učinkoviteje sodelujejo z mednarodnimi partnerji.

Pomemben učinek padca Madura je lahko tudi odpiranje arhivov in informacijskih tokov. Nova oblast bo imela interes sodelovati z mednarodnimi pravosodnimi organi, kar pomeni razkritje finančnih poti, bančnih mrež, lažnih podjetij in političnih zavezništev, ki so omogočala pranje denarja. Za narkotrge je to pogosto hujši udarec kot vojaške operacije, saj razkrije infrastrukturo, ki jo je težko hitro nadomestiti.

Poznavalci dogajanja v regiji izpostavljajo, da srednjeročno padec Madura ne pomeni konca trgovine z drogami v regiji, pomeni pa konec državnega narkosistema. Razlika je ključna. Namesto vertikalno organizirane, politično zaščitene mreže nastane bolj razpršen kriminalni prostor, ki je bolj izpostavljen pregonu, notranjim konfliktom in mednarodnemu pritisku. To dolgoročno zmanjšuje obseg in stabilnost trgovine, čeprav lahko kratkoročno povzroči nestabilnost.

Če bo tranzicija v Venezueli uspešna, bo imela učinek tudi na druge države v regiji: pokazala bo, da povezava med oblastjo in narkokriminalom ni neuničljiva. To bi bil pomemben dosežek – a seveda le, če bo dosežen. Strah, da se bodo s prihodom nove oblasti le zamenjali igralci, pač ni neupravičen.