Mati, pošast, bolnica: zakaj pri Lindsay Clancy ne zmoremo misliti več stvari hkrati

Bolj kot z vprašanjem, zakaj je do tragedije prišlo in kaj je bilo pred njo, se tako ukvarjamo z iskanjem oznake, s katero lahko določimo, kakšen človek je nekaj takšnega sploh sposoben storiti. Če Lindsay Clancy označimo za morilko, psihopatko, pošast ali hudo psihiatrično bolnico, ali smo s tem res razumeli nerazumljivo ali smo jo zgolj dovolj dobro poimenovali, da se nam z okoliščinami njenega dejanja ni treba več ukvarjati?

V trku mita o čistem zlu z mitom o brezpogojni materinski ljubezni nam njen primer pokaže predvsem, kako težko prenesemo možnost, da je bila ista ženska mati, hudo duševno bolna in obenem oseba, ki je ubila svoje tri otroke. Njeno sojenje je zato že zdavnaj preseglo vprašanje kazenske odgovornosti: pod posnetki pričanj, ki so v zadnjih tednih preplavljali splet, nekatere ženske pripovedujejo o lastnih poporodnih stiskah, vsiljivih mislih, strahu in sramu pred samimi seboj ter trenutkih, ko so vedele, da potrebujejo pomoč – niso pa vedno vedele, ali jih bo kdo pri tem jemal dovolj resno. Hkrati je veliko žensk, za katere je že samo vprašanje, kaj se je z Lindsay Clancy v mesecih pred smrtjo njenih otrok pravzaprav dogajalo, nevarno blizu iskanju opravičila za to, kar je storila.

Lindsay Clancy pomoči sicer ni zavračala. V mesecih po rojstvu tretjega otroka je obiskovala psihiatre in terapevte, prejemala različna psihiatrična zdravila ter se januarja 2023 prostovoljno vključila tudi v bolnišnično psihiatrično zdravljenje. Iz bolnišnice McLean so jo odpustili 5. januarja; devetnajst dni pozneje je ubila svoje otroke. Poporodne psihoze ji pred tem niso diagnosticirali in njeno dejansko duševno stanje v času umorov je pozneje postalo osrednje vprašanje sojenja. Njena zgodba tako v premislek postavlja enega najpogostejših pozivov, ki jih namenjamo ljudem v duševni stiski: poiščite pomoč!

Toda, kako preprosto je pomoč v resnici poiskati v obdobju, ko so neprespanost, izčrpanost, negotovost in čustvena preobremenjenost skoraj normalizirane kot sestavni del prvih mesecev materinstva in ko hkrati, enako pomembno, še vedno močno vztraja predstava, da bi moralo prav to biti eno najsrečnejših obdobij ženskega življenja? Koliko časa si torej lahko ženska lastno stisko razlaga kot nekaj, kar pač pride zraven – kot posledico hormonov, pomanjkanja spanja, nove odgovornosti ali preprosto dejstva, da je materinstvo težko – preden v njej prepozna nekaj drugega? K temu je treba prišteti še stigmo, ki poporodne duševne stiske še vedno postavlja v neposreden konflikt z našimi predstavami o materinstvu: od ženske pričakujemo, da bo dovolj zgodaj povedala, da ni dobro, čeprav ji ob tem že stoletja nedvoumno dopovedujemo, kaj naj bi kot mati čutila.

Poporodna psihoza je pri tem skrajni, a zato toliko bolj poveden primer. Gre za redko duševno motnjo, ki se pojavi pri približno od eni do dveh žensk na tisoč porodov in lahko vključuje blodnje, halucinacije, manijo, hudo zmedenost in izgubo stika z resničnostjo. Če torej od ženske pričakujemo, da bo sama prepoznala trenutek, ko njena stiska preseže tisto, ki jo po porodu še lahko pripišemo izčrpanosti, hormonskim spremembam ali prilagajanju na materinstvo, kaj od nje pričakujemo pri bolezni, ki lahko spremeni prav njeno presojo tega, kar se z njo in okrog nje dogaja? Zdi se, da prav zahteva po pravočasnem iskanju pomoči na tej točki trči ob skoraj nerešljivo protislovje: človek mora sam prepoznati trenutek, ko lastni presoji morda ne more več zaupati.

Pri ženskah, ki so ravnokar rodile, to protislovje dobi dodatno razsežnost: od matere namreč pričakujemo, da bo potrebe svojega otroka prepoznala, še preden jih bo ta znal izraziti sam; da bo iz njegovega joka, spanja, hranjenja ali vedenja razbrala, kaj potrebuje. Obenem naj bi z enako natančnostjo opazovala samo sebe ter med utrujenostjo, pomanjkanjem spanja, tesnobo in čustvenimi spremembami, ki spremljajo prve mesece po porodu, pravočasno prepoznala tisto, kar ni več običajna stiska. Od ženske tako pričakujemo, da bo vedela, kaj se dogaja z otrokom, ki ji tega še ne zna povedati, in hkrati vedela, kaj se dogaja z njo, tudi ko lahko bolezen prizadene prav njeno sposobnost, da bi to vedela.

In tudi če materina sposobnost presoje kdaj odpove, se zdi, da temeljno pričakovanje materinjenja ostaja: da bo ljubezen do otroka vendarle močnejša od vsega drugega. Adrienne Rich je že v sedemdesetih letih pisala o razliki med materinstvom kot izkušnjo žensk in materinstvom kot institucijo, ki je skozi zgodovino določala, kaj od matere pričakujemo in kaj sploh prepoznamo kot pravo materinstvo. Med najbolj trdovratnimi je gotovo predstava o materinski ljubezni kot brezpogojni in skoraj nagonski sili, zaradi katere bo mati – ne glede na okoliščine – ravnala v korist svojega otroka. Lahko je izčrpana, lahko zboli, lahko se spremeni celo njeno doživljanje resničnosti, toda nekje v naši predstavi o materinstvu mora ostati točka, na kateri bo vendarle vedela, da mora svojega otroka zaščititi.

Lindsay Clancy in tragedija njene družine seveda nista prvi, ki sta javnosti ponudili skoraj neomejen material za voajerizem in spletne doktorje za vse, ki po nekaj minutah sodnih posnetkov, izbranih izjavah in drobcih zdravstvene dokumentacije praviloma vedo vse: katera diagnoza je prava, kdo je kriv, kdo bi moral kaj opaziti in predvsem, kaj bi bilo treba storiti drugače.

Skoraj četrt stoletja prej je bila podobnega javnega seciranja deležna Andrea Yates, ki je leta 2001 v domači kopalni kadi utopila svojih pet otrok. Njena duševna bolezen takrat ni bila nekaj, kar bi lahko prepoznali šele za nazaj: za njo so bili poskusi samomora, psihiatrične hospitalizacije in psihotične epizode. Eden od psihiatrov je njenega moža pred tem celo izrecno opozoril, da bi lahko nova nosečnost sprožila novo psihotično epizodo. Prva porota jo je leta 2002 spoznala za krivo umora in obsodila na dosmrtni zapor; po razveljavitvi sodbe jo je druga štiri leta pozneje spoznala za nedolžno zaradi neprištevnosti.

Od Andree Yates do Lindsay Clancy je minilo petindvajset let. Vmes smo se naučili nekoliko bolj občutljivo in predvsem pogosteje govoriti o poporodnih duševnih stiskah, o njih imamo več znanja in neprimerno več prostora, da o njih spregovorijo tudi ženske same. Vendar smo morda nekoliko prehitro zamenjali več besed za več razumevanja.

"Pošast" je pri tem še vedno presenetljivo učinkovita bližnjica. V eni besedi pove vse, kar želimo vedeti o Lindsay Clancy, in ničesar od tistega, česar ne znamo pojasniti. Navsezadnje ima za seboj stoletja vaje v poimenovanju žensk, ki prestopijo meje tega, kar smo jim dovolili biti. Mati, ki ubije lastne otroke, pa prestopi najbrž najbolj nedotakljivo med njimi.