Mehanizmu EU za področje migracij 2026 420 milijonov evrov podpore

V skladu z dogovorom bodo do podpore iz mehanizma zaradi nesorazmernega števila prihodov migrantov upravičene Italija, Španija, Grčija in Ciper, kot je predvideval že pred približno mesecem dni objavljeni predlog Evropske komisije.

Druge države bodo morale v mehanizem prispevati s premestitvami prosilcev za azil oziroma oseb z mednarodno zaščito iz prizadetih članic, finančno ali pa z drugimi solidarnostnimi ukrepi, kot je operativna podpora. O tem, kako bodo prispevale, bodo odločale članice same.

Solidarnostne potrebe za prihodnje leto po navedbah Sveta EU odražajo dejstvo, da se bo lani sprejeti pakt o migracijah in azilu začel v celoti uporabljati šele sredi leta, natančneje 12. junija 2026. Tako skupen obseg mehanizma predvideva 21.000 premestitev ali druge solidarnostne podpore oziroma 420 milijonov finančnih prispevkov, kar je manj kot določa pravna podlaga. Pakt predvideva 30.000 premestitev oziroma 600 milijonov finančnih prispevkov.

Avstrija, Bolgarija, Češka, Estonija, Hrvaška in Poljska, ki se soočajo z resnimi migracijskimi razmerami, bodo lahko Svet EU zaprosile za izjemo od sodelovanja v mehanizmu. Prispevek jim bodo lahko znižali le deloma ali pa jim sploh ne bo treba prispevati.

Po današnjem političnem dogovoru bo moral Svet EU odločitev o vzpostavitvi solidarnostnega mehanizma, ki je eden od ključnih elementov migracijskega pakta, še uradno sprejeti. To se bo po napovedih Sveta zgodilo še pred koncem leta, ko bodo znani tudi prispevki posameznih članic v mehanizem.

Notranji ministri članic EU so danes dosegli tudi dogovor o zakonodajnem predlogu za pospešitev vračanja migrantov, ki nimajo pravice do bivanja v Uniji, v tretje države. Predlog med drugim vključuje pravno podlago za vzpostavitev centrov za vračanje zunaj EU, kamor bi pošiljali migrante, ki so v Uniji nezakonito.

Sporazume o vzpostavitvi centrov za vračanje bi lahko članice sklepale samo z državami, ki spoštujejo mednarodne standarde na področju človekovih pravic in mednarodno pravo. Med drugim bi morali biti v sporazumih določeni postopki vrnitve posameznika, pogoji za njegovo bivanje v tretji državi in tudi posledice nespoštovanja sporazuma.

Centri bi po navedbah Sveta EU lahko delovali kot vmesni centri za vračanje v končno državo vrnitve ali pa kot končni cilj.

Predlog uredbe predvideva še uvedbo evropske odločbe o vrnitvi. Članice bi morale v ta obrazec vpisati ključne elemente nacionalne odločbe o vrnitvi in ga vnesti v schengenski informacijski sistem, kar bi olajšalo medsebojno priznavanje odločb med posameznimi članicami. Če bi namreč posameznik, ki je prejel odločbo o vrnitvi v eni članici, odšel v drugo, bi lahko ta izgon izvedla na podlagi odločitve prve.

Članice menijo, da bi evropsko odločbo o vrnitvi uvedli najkasneje dve leti po tistem, ko bi uredba začela veljati. Dve leti po uveljavitvi pa bi morala Evropska komisija glede na danes sprejeto stališče Sveta EU oceniti tudi, ali medsebojno priznavanje odločb na prostovoljni osnovi deluje, in po potrebi podati predlog za obvezno medsebojno priznavanje.

Namen predloga uredbe je poleg tega urediti pravice in dolžnosti migrantov, ki nimajo pravice do bivanja v EU. Tistim, ki ne bi sodelovali z oblastmi, bi lahko zmanjšali oziroma odvzeli določene pravice, kot je dovoljenje za delo. Članice menijo, da bi ti ukrepi morali vključevati tudi pridržanje.

Nova uredba, ki velja neposredno v vseh državah članicah, bo nadomestila direktivo o vračanju iz leta 2008. Komisija je sicer predlog spremembe direktive predstavila že leta 2018, a ni prejel podpore evropskih poslancev in držav članic. Zato je marca letos predstavila nov predlog.

Zdaj se bo Svet EU o predlogu uredbe pogajal z Evropskim parlamentom, ki mora svoje pogajalsko izhodišče še sprejeti.