Merklova je priznala, da je Putin "sovražil" demokracijo in je želel "uničiti" Evropsko unijo, ki jo je videl kot skupnost, ki bo okrnila njegov vpliv na območju, ki ga je videl kot svojega. Prav tako je priznala, da je bil Natov kompromis iz leta 2008 daleč od idealnega. Zavezništvu je preprečila začetek dolgega procesa včlanitve Ukrajine in Gruzije, saj je bila prepričana, da bi tak korak izzval točno takšno vojno, kot jo je Putin začel zdaj. Poleg tega Ukrajina, kot je spomnila, takrat še ni bila država herojev, ampak pokvarjen kraj, ki ga vodijo oligarhi, in ki ga številne zaveznice v Natu ne bi bile pripravljene braniti. Kompromis, ki ga je pomagala razglasiti, je tako predvideval, da bi se Ukrajina in Gruzija lahko nekega dne pridružili Natu, "samo ne zdaj". Ukrajina je bila razočarana, Putin pa kljub temu jezen, opominja Kluth.
Merklova je vedno zanikala, da je bil njen odziv premehak, ko je Putin leta 2014 priključil Krim. Navsezadnje je bila Rusija izgnana iz skupine osmih, s čimer je spet postala G7. Pomagala je ohraniti enotno EU pri uvedbi in nato obnovitvi sankcij proti Rusiji. Verjela je, da bi nekatere države morda sprejele strožje sankcije, a bi te na koncu lahko razcepile Evropo in Zahod, kar je Putin želel takrat – in želi še vedno.
Prav tako je podpirala manjše izdatke za obrambo, znova se je vračala k dogovorom iz Minska iz 2014 in 2015, ko je morala Ukrajina pristati na precejšnja popuščanja glede svojih vzhodnih delov – Donbasa – v zameno za premirje, ki v resnici nikoli ni bilo zares spoštovano.
Po njenem so ti sporazumi Ukrajini kupili dragoceni čas – čas, ki ga je lahko uporabila za pripravo na pravi ruski napad, ki se je zgodil letos. Merklova pravi, da je bila vedno na strani Ukrajine, a je morala delovati v skladu z realnostjo na terenu, in Minsk je vsaj za kratek čas povrnil mir.
Takšna stališča in delovanje pa po mnenju Klutha Merklovo uvrščajo ob bok Nevillea Chamberlaina. Torej britanskega premierja, ki se je leta 1938 srečal z Adolfom Hitlerjem v Münchnu, da bi zagotovil "mir".
Takrat je nacistični vodja že remilitariziral Porenje in priključil Avstrijo ter se pripravljal, da osvoji Češkoslovaško, češ da njenim etničnim Sudetskim Nemcem grozi "izničenje". Kluth je prepričan, da bi Merklova že v Minsku morala videti, da je v podobnem položaju kot Chamberlain, potem ko je Putin napadel Gruzijo, Krim in Donbas.
Merklova se je namreč – kot Chamberlain – zapisala kot nekdo, ki je "pomiril tirana", čeprav ga, ko to danes gledamo z razdalje, nikoli ni bi bilo mogoče pomiriti. "Oba inteligentna in prefinjena politika, Merklova in Chamberlain, bosta ostala v spominu, da sta nihala, ko bi morala potegniti črto, da sta bila šibka, ko bi morala biti močna. Pri pouku zgodovine bo Merklova v Minsku v paru s Chamberlainom v Münchnu," je prepričan Kluth, ki pa morda precej podcenjuje politično realnost Merklove v času, ko je nastajal Minsk, EU pa se je pobirala po številnih pretresih, ki so grozili njenemu obstoju. Prav tako ne omenja vloge ZDA in Kitajske v odnosu do Rusije in vpliva pretresov v ameriški politiki na geopolitična razmerja.
To delno priznava tudi sam: "Kar se danes zdi očitno, takrat še zdaleč ni bilo jasno. Hitler bi se lahko ustavil na Češkoslovaškem, Putin bi lahko poskušal obnoviti ugled in gospodarstvo Rusije, namesto da je svojo državo spremenil v sovražnika številka ena. Merklova pač ni mogla predvideti, kako fizično in psihično izoliran bo postal."
"Diplomacija ni napačna samo zato, ker včasih ne uspe," pa poudarja Merklova, ki danes trdi, da preteklosti ne obžaluje, saj ne bi mogla storiti več, da bi preprečila tragedijo, ki se zdaj odvija.
A po mnenju Klutha zdaj ta tragedija uničuje njeno – prej pozitivno – zapuščino: "Njena največja napaka je, da – če je že razumela Putinovo grožnjo, kot trdi – te nevarnosti ni razložila Nemcem in Evropejcem. Ker ni komunicirala, je celino zapustila nepripravljeno."
KOMENTARJI (117)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.