Mesec dni po nesreči štirje otroci še vedno pogrešani v kolumbijski džungli

"V zraku smo bili kakšnih 30 sekund, ko je motor nenadoma začel kašljati. Videli smo, da se propeler upočasnjuje in letalo je začelo izgubljati višino," pripoveduje Diego Londoño, 30-letnik iz oddaljenega kolumbijskega amazonskega mesta Mitú, ki je pred tremi meseci letel iz svojega domačega kraja v San Jose del Guaviare, ko je letalo je nenadoma izgubilo moč. "Vse se je odvilo zelo hitro, v nekaj minutah smo bili spet na tleh in nič se ni zgodilo." 

Nesreča, v kateri je bil udeležen, ni imela tragičnih posledic, posadka in potniki so – potem ko so tehniki pregledali motor – lahko nadaljevali let. A Londoño je bil leta 2019 vpleten v še hujšo nesrečo, ko je tovorno letalo, s katerim je potoval, po vzletu iz kraja San Jose del Guaviare zasilno pristalo, on pa je bil lažje poškodovan, ker je nanj padel tovor. "Tukaj se to dogaja ves čas," pravi. 

Kje so pogrešani otroci? 

Medtem ko Kolumbija čaka na znak, ali so štirje otroci, ki so po letalski nesreči 1. maja izginili v džungli, morda še živi, pa so vse glasnejše kritike, da so nevarni letalski incidenti v oddaljeni Amazoniji – na območju, kjer je letalski promet največkrat edina povezava med naseljenimi kraji – vse preveč pogosti. 

Spomnimo, v letalski nesreči 1. maja so umrli trije odrasli na krovu, vključno s pilotom in mamo otrok Magdaleno Mucutuy. V okoliških gozdovih pa so našli le sledi otrok: improvizirano zatočišče, otroško stekleničko, umazano plenico in celo nekaj, kar bi lahko bile majhne stopinje. Ta odkritja so okrepila upanje, da so 13-letna Lesly Jacobombaire Mucutuy, devetletna Soleiny Jacobombaire Mucutuy, štiriletni Tien Ranoque Mucutuy  in dojenčica Cristin Ranoque Mucutuy preživeli. Vendar obsežno iskanje, v katerem sodeluje več sto vojakov in lokalnih staroselcev, več kot štiri tedne po strmoglavljenju do zdaj ni obrodilo sadov. 

Kolumbijski predsednik Gustavo Petro je sicer pred dvema tednoma na spletu sporočil, da so tri otroke in dojenčka našli žive, a je dan kasneje objavo izbrisal. Ob tem je pojasnil, da so poročila o njihovi najdbi za zdaj še nepotrjena.

Staroselci opozarjajo, da je letalska tragedija posledica malomarne vlade. Po novici o strmoglavljenju letala je organizacija staroselcev v kolumbijski Amazoniji Bogoto obtožila, da ne izvaja varnostnih pregledov in protokolov za letala v regiji. Predsednik organizacije Julio Cesar Lopez je za CNN povedal, da upa na preiskavo, ki bi preprečila prihodnje tragedije. 

Stara letala in zahteven teren 

Nebo nad Amazonko je bilo priča že številnim nesrečam. Od 641 nesreč, ki jih je od leta 1996 registriral kolumbijski organ za civilno letalstvo, se jih je 56 oz. 8,74 odstotka zgodilo v regiji Amazonije, čeprav tam živita manj kot dva odstotka kolumbijskega prebivalstva. Londoñova nesreča v začetku tega leta je, kot kaže, zgolj manjši pripetljaj in kot tak sploh ni vštet v statistiko. 

Piloti, ki letijo na tem območju, imajo opravka z zastarelimi letali in zahtevnim terenom, pravijo strokovnjaki. "Če letiš tukaj, moraš biti precej dober pilot," pravi Jose Miguel Calderon, pilot v Mitúju, ki redno leti z enomotornimi cessnami, kakršna je bila tista, ki je strmoglavila s štirimi otroki na krovu. Calderon sicer ne bi rekel, da je njegovo delo tvegano, priznava pa, da letenje v Amazoniji ni primerno za ljudi s slabim srcem. 

Letališče v Mitúju in edina asfaltirana vzletno-pristajalna steza na območju, ki je večje od Švice, in Calderonova definicija dobrega kraja za pristanek je vsaka luknja v vegetaciji, ki je dovolj suha, da se kolesa njegovega motorja ne zataknejo v blatu. Letala, s katerimi letijo, so največkrat zelo stara. Cessna, ki je strmoglavila 1. maja, je bila stara več kot 40 let, toda nekatera letala, ki so še vedno v uporabi, so po njegovih besedah stara tudi do 80 let. 

Kolumbijska uprava za civilno letalstvo je izjavi za CNN sporočila, da kolumbijska zakonodaja ne določa najvišje starosti za letala v državi, če ta izpolnjujejo vse protokole vzdrževanja. Poleg tega so starejša letala pogosto najprimernejša za tako omejeno letališko infrastrukturo. Kot pravijo, se zavedajo nevarnih situacij in spodbujajo varnostni program za zmanjšanje tveganj, povezanih z letenjem starejših letal. 

"Tudi ko pilotu uspe dvigniti staro letalo z makadamske steze, ki se uporablja kot vzletno-pristajalna steza, je navigacija lahko zahtevna. Nimamo tempomatov ali računalnika; včasih je vse, kar vidimo, le modro nebo in zelen gozd," še opiše Calderon. Imajo le radijske sprejemnike ali sisteme GPS, vse ostalo pa je prepuščeno intuiciji in izkušnjam lokalnih pilotov, ki velik del poti pogosto opravijo brez komunikacij. 

Predsednik in okoljevarstvenik

Kljub znatnim tveganjem pa je letalski promet v Amazoniji pogosto edini način za potovanja, saj džunglo prečka le malo cest, vodne poti pa so še bolj nevarne. Večina naselij v regiji je tako dostopna le z letalom. 

Letos je kolumbijska vlada predvidela proračun v višini več kot 200 milijonov dolarjev za povečanje letališč v amazonski regiji v naslednjih 30 letih in za odprtje osmih novih komercialnih letalskih linij. Petro, prvi progresivni predsednik Kolumbije in okoljevarstvenik, pa je zaščito in razvoj Amazonije postavil za prednostno nalogo svoje vlade.