Od 'Willkommen' do leta za Afganistan: kako Evropa obrača ploščo

Po poročilu Centra za raziskave in analizo migracij pri berlinski fundaciji Rockwool je bilo v Evropski uniji in Veliki Britaniji leta 2025 skupaj 9,59 milijona beguncev in prosilcev za azil. Leto prej jih je bilo 9,58 milijona. Po več kot desetletju rasti, ki se je še posebej pospešila po ruski invaziji na Ukrajino, se je številka tako skoraj ustavila.

Še izrazitejši je padec pri novih prošnjah za azil. Leta 2023 jih je bilo 1,1 milijona, leta 2024 1,01 milijona, leta 2025 pa 770.000. "Obdobje hitre rasti evropske begunske populacije se zdi končano," je ocenil Tommaso Frattini, namestnik direktorja inštituta.

Nemčija, največja gostiteljica beguncev v Evropi, je leta 2025 zabeležila 4,7-odstotni padec števila beguncev in prosilcev za azil. V Italiji je bil padec še izrazitejši, 17,9-odstoten. Nasprotno so Francija, Španija in Velika Britanija zabeležile rast.

V Nemčiji naj bi bil padec predvsem posledica manjšega števila novih prihodov in naturalizacije starejših begunskih skupin, zlasti Sircev in Iračanov, ne pa množičnih odhodov iz države.

Pomembno se je spremenila tudi struktura prošenj. Po padcu režima Bašarja al Asada konec leta 2024 je število sirskih prošenj za azil upadlo za več kot 70 odstotkov. Po drugi strani so se prošnje Venezuelcev povečale za 24 odstotkov, na 91.000. Ukrajinci medtem še vedno predstavljajo skoraj polovico vseh beguncev in prosilcev za azil v EU in Veliki Britaniji.

A stabilizacija številk ne pomeni tudi umiritve politike. Prav nasprotno. Migracije so v številnih evropskih državah postale eno ključnih notranjepolitičnih vprašanj, ob katerem se spreminjajo vlade, krepijo desne in populistične stranke, sredinske stranke pa prevzemajo retoriko in ukrepe, ki so še pred desetletjem veljali za politično skrajne.

Evropska migracijska politika se je v zadnjem desetletju premaknila od vprašanja sprejema k vprašanju nadzora. Leta 2015 je evropsko politiko zaznamoval prihod več kot milijona ljudi, predvsem iz Sirije, Afganistana in Iraka. Takratna nemška kanclerka Angela Merkel postala simbol drugačnega, humanitarnega odgovora Evrope.

Desetletje pozneje je politični jezik drugačen. Govori se o hitrejših postopkih, vračanju, zunanjih centrih, varnih tretjih državah, preprečevanju zlorab azilnega sistema in zmanjševanju pritiska na socialne sisteme. V številnih državah volivci od vlad ne zahtevajo več predvsem solidarnosti, ampak nadzor.

Ta premik se kaže tudi v Sloveniji. Premier Janez Janša je podpisal pismo, v katerem skupaj z voditelji večine držav članic Evropske unije poziva k hitrejši uveljavitvi novih pravil glede nezakonitih migracij. Med drugim gre za hitrejše vračanje zavrnjenih prosilcev za azil in možnost centrov za vračanje v tretjih državah.

Janša je ob tem zapisal, da se bliža "konec socialnega turizma" in "uvažanja volivcev za evropsko levico". Po njegovih besedah je namen pisma, da se nova pravila ne sprejmejo le na papirju, ampak se tudi dejansko izvajajo. Opozicija mu očita zaostrovanje retorike in politično ironijo, saj da desne evropske vlade hkrati podpirajo politike, ki z vojnami in nestabilnostjo ustvarjajo nove migracijske pritiske.

A ne glede na domači politični spopad je širši evropski trend jasen. Vprašanje vračanja je postalo osrednji del nove migracijske politike.

Kako daleč je šel evropski premik, kaže tudi primer Nemčije. Nemška vlada naj bi se s talibanskim režimom dogovorila o pospešitvi deportacij obsojenih afganistanskih državljanov, poroča El Pais. Berlin talibanov sicer ne priznava kot legitimne vlade, zato pogovore opisuje kot tehnične, a vsebina dogovora je politično izjemno občutljiva.

Po poročanju nemških medijev naj bi dogovor omogočil do tri čarterske polete za deportacije na mesec in neomejeno število individualnih vračanj z rednimi leti. Nemški notranji minister Alexander Dobrindt želi vzpostaviti trajen "zračni most deportacij".

"Deportacije storilcev kaznivih dejanj v Afganistan se izvajajo redno in zanesljivo. Kdor zlorabi našo zaščito in tukaj stori huda kazniva dejanja, si mora prihodnost poiskati v svoji državi izvora," je dejal Dobrindt.

Letos je Nemčija v treh čarterskih poletih v Afganistan že vrnila 77 ljudi. V državi naj bi bilo še okoli sto obsojenih afganistanskih državljanov, ki čakajo na deportacijo.

Dogovori s talibani so sprožili ostre kritike organizacij za človekove pravice. Amnesty International opozarja, da prisilno vračanje ljudi v Afganistan ignorira nevarnosti, zaradi katerih so ti ljudje sploh pobegnili. Posebej občutljivo je vprašanje žensk in deklic, saj so jim talibani po vrnitvi na oblast odvzeli številne temeljne pravice, od izobraževanja do svobode gibanja.

Podobno smer ubira Avstrija. Tam vlada pripravlja spremembe zakonodaje, ki bi omogočile hitrejše izgone tujih storilcev kaznivih dejanj brez pravice do bivanja, poroča krone.at. Po novi ureditvi bi jih bilo mogoče izgnati že po prestani minimalni zaporni kazni, tudi brez njihovega soglasja. Doslej je bila za nekatere oblike premestitve potrebna privolitev obsojenca.

Izjeme naj bi veljale za storilce hudih nasilnih in spolnih kaznivih dejanj ter za osebe, obsojene zaradi terorizma. Ti naj bi kazen še naprej prestajali v Avstriji.

Avstrijski kancler Christian Stocker pravi, da mora pravna država delovati dosledno in da morajo biti storilci brez pravice do bivanja neposredno iz zapora izgnani iz države. Pravosodna ministrica Anna Sporrer poudarja predvsem razbremenitev prenatrpanih zaporov. Po ocenah ministrstva bi reforma število zapornikov v avstrijskih zaporih zmanjšala za okoli 300 na leto.

Avstrija ob tem širi tudi program "zapor v domovini", s katerim obsojence premeščajo v države izvora. Lani so tako premestili 208 zapornikov, največ doslej.

V ozadju teh sprememb ni le statistika, ampak tudi spremenjeno javno razpoloženje. V številnih evropskih državah se je po letu 2015 okrepil občutek, da države ne nadzorujejo več dovolj dobro svojih meja, da so azilni postopki predolgi, vračanja neuspešna, integracija pa pogosto prepuščena lokalnim skupnostim, šolam, stanovanjskemu trgu in socialnim službam.

Politične posledice niso izostale. Vprašanja meja, integracije, kriminala in vračanja so postopoma postala osrednja tema evropske politike. A danes migracijske politike ne zaostruje več le desnica. Vračanje, zunanje meje, postopki v tretjih državah in pospešene deportacije so postali del politike evropske sredine.

Zagovorniki zaostrovanja pravijo, da brez učinkovitih vračanj azilni sistem izgubi legitimnost. Če tisti, ki nimajo pravice do zaščite, kljub zavrnjeni prošnji ostanejo v Evropi, se povečuje nezaupanje javnosti, hkrati pa se zmanjšuje pripravljenost pomagati tistim, ki zaščito res potrebujejo.

Kritiki opozarjajo na nevarnost nasprotnega učinka: da Evropa zaradi strahu pred migracijami krči pravne varovalke, normalizira dogovore z avtoritarnimi režimi in postopoma izvaža svojo odgovornost onkraj svojih meja.

Eden od dejavnikov za preobrat javnega mnenja, ki ga raziskovalci javnega mnenja pogosto omenjajo, je razlika med načelnim stališčem in neposredno izkušnjo. Podpora migracijam je praviloma višja tam, kjer ljudje migracije doživljajo predvsem skozi medije, politične razprave ali humanitarne kampanje. Kadar pa lokalne skupnosti dobijo nalogo zagotoviti stanovanja, šolska mesta, zdravstveno oskrbo in socialne storitve za večje število novoprišlekov, se odnos pogosto spremeni.

Ta pojav se je zelo jasno pokazal v Združenih državah Amerike. Republikanski guvernerji obmejnih držav so začeli migrante prevažati v mesta, ki so veljala za najbolj naklonjena priseljevanju. Ko so se z nastanitvenimi zmogljivostmi, stroški in organizacijskimi izzivi začeli soočati tudi New York, Chicago in druga velika mesta, se je del politične razprave premaknil od vprašanja moralne dolžnosti k vprašanju praktične izvedljivosti.

Podobno napetost je mogoče opaziti tudi v Evropi. Raziskave javnega mnenja pogosto kažejo, da je podpora migracijam praviloma višja v okoljih, kjer je neposrednih stikov z migracijami manj, medtem ko so vprašanja varnosti, integracije, šolstva, stanovanj in javnih storitev izrazitejša v skupnostih, ki nosijo največji del bremena prihodov.

Obrat v evropski migracijski politiki ni nastal v vakuumu. Ni posledica ene volilne kampanje, enega politika ali ene krize. Nastal je iz občutka, ki se je v številnih evropskih družbah kopičil več let: da države prihode še nekako obvladujejo na papirju, integracije pa v praksi pogosto ne več.

Sprva je bila razprava po letu 2015 predvsem humanitarna. Evropa je gledala slike ljudi, ki bežijo pred vojno, porušenih sirskih mest, otrok na mejah, družin na vlakih in čolnih. Toda sčasoma se je pozornost javnosti premaknila od vprašanja prihoda k vprašanju življenja po prihodu.

Evropske države so pogosto govorile o integraciji, kot da gre za tehnično nalogo: registracija, nastanitev, jezikovni tečaj, šola, trg dela. V resnici pa je integracija veliko težji proces. Ne pomeni le, da nekdo fizično živi v novi državi, ampak da razume njen jezik, zakone, nepisana pravila, odnos do žensk, otrok, oblasti, vere, spolne svobode, dela in javnega prostora.

Ko ljudje prihajajo iz okolij z drugačnimi družbenimi normami, drugačnim odnosom do države, drugačno vlogo družine, drugačnim razumevanjem religije in drugačnimi izkušnjami z nasiljem, se integracija ne zgodi sama od sebe. Potrebuje čas, denar, šole, učitelje, socialne delavce, psihologe, stanovanja, delovna mesta in jasno sporočilo države, kaj je sprejemljivo in kaj ne.

V številnih okoljih tega ni bilo dovolj. Posledica je bila frustracija na obeh straneh: med priseljenci, ki so ostajali brez prave perspektive, in med domačini, ki so dobili občutek, da se od njih pričakuje neskončna prilagoditev, medtem ko država nima jasnih pravil.

Eden najbolj občutljivih pritiskov se je pokazal v šolstvu. Če v razred pride več otrok, ki ne govorijo jezika države gostiteljice, učitelj ne rešuje več samo učnega načrta. Rešuje komunikacijo, kulturne razlike, travme, socialne stiske, pogosto tudi konflikt med pričakovanji družine in vrednotami šole.

V nekaterih evropskih mestih so se oblikovali razredi in šole, kjer je delež otrok z migrantskim ozadjem zelo visok. A če na koncu to pomeni slabše znanje jezika, slabše učne rezultate, večjo socialno izolacijo in manj stika z večinsko družbo, potem šola ne deluje več kot motor integracije, ampak kot prostor, kjer se ločenost reproducira.

Za starše iz večinske družbe je to hitro postalo vprašanje prihodnosti njihovih otrok. Ne nujno iz sovraštva do migrantov, ampak iz strahu, da šolski sistem ne bo več sposoben enako kakovostno izobraževati vseh. Ko starši začnejo umikati otroke iz določenih šol, se getoizacija samo še poglobi.

Podoben pritisk se je pojavil v zdravstvu in socialnih službah. Migracije same po sebi niso edini razlog za krizo evropskih javnih sistemov, ki so bili že prej obremenjeni s staranjem prebivalstva, pomanjkanjem kadra in dolgimi čakalnimi dobami. Toda v lokalnih okoljih, kjer so se prihodi skoncentrirali, so ljudje občutili dodaten pritisk.

Krepil se je tudi občutek, da se obeta nastanek vzporednih družb, s čimer se že borijo na Otoku, v Franciji, na Švedskem ... Deli mest, kjer se je skoncentrirala revščina, slabo znanje jezika, brezposelnost, nizka izobrazba in nezaupanje do institucij, so postali simbol neuspešne integracije.

Getoizacija ni nikoli posledica samo ene strani. Nastaja iz kombinacije slabih stanovanjskih politik, revščine, diskriminacije, neuspešne integracije, družinskih in verskih mrež, pa tudi iz umika večinske družbe. Ko se enkrat utrdi občutek, da država določenih območij ne obvladuje več enako kot drugih, se politična razprava radikalizira. 

Najbolj eksploziven del razprave je kriminal. Večina migrantov ne stori kaznivih dejanj, kar je treba jasno povedati. Toda posamezni nasilni primeri, zlasti če vključujejo spolno nasilje, napade z nožem, tolpe, terorizem ali mladoletne storilce, imajo izjemno močan učinek. Če se ob tem izkaže, da je bil storilec že prej obravnavan, da ni imel pravice ostati v državi, da bi moral biti deportiran ali da so institucije prezrle opozorila, se nezaupanje v sistem močno poveča.

Posebej občutljivo je vprašanje vrednot. Integracija namreč ne more pomeniti izbrisa identitete priseljencev, vendar tudi ne more pomeniti, da država relativizira lastna pravila. Če šola ne more jasno učiti enakopravnosti spolov, če se učitelji bojijo govoriti o določenih temah, če deklice živijo pod pritiskom patriarhalnih pravil, če se antisemitizem opravičuje kot kulturna posebnost ali če se verska pravila postavljajo nad zakon, potem se zaupanje javnosti v integracijo zlomi.

Dolgo je evropska politična sredina verjela, da bo strožja migracijska retorika koristila samo skrajni desnici. Toda zgodilo se je nasprotno. Ker sredinske stranke niso znale prepričljivo odgovoriti na vsakdanje težave ljudi, so volivci začeli odhajati k tistim, ki so vsaj govorili o nadzoru, deportacijah, mejah in varnosti.

Zato danes zaostrovanja ne zagovarjajo več le skrajne stranke. Zagovarjajo ga tudi vlade, ki se predstavljajo kot liberalne, konservativne, socialdemokratske ali sredinske. To ni nujno ideološki obrat, ampak politično preživetje.

Jeza javnosti se ni rodila samo iz predsodkov, čeprav so jo skrajne skupine pogosto izkoriščale in širile. Nastala je tudi iz realnih izkušenj. Ko ljudem leta govorijo, da so njihove skrbi pretirane, rasistične, hkrati pa se v njihovem okolju težave kopičijo, se nezaupanje poglobi. 

Zato se je javno mnenje obrnilo. Ne zato, ker bi Evropa nenadoma izgubila vsakršno sočutje, ampak ker so ljudje nehali verjeti v sposobnost države, da hkrati ostane humana, pravična in odločna.

Del javnosti je tudi prepričan, da Evropa ni pravočasno priznala nekaterih težav integracije, zato danes plačuje ceno desetletij odlašanja.

V Franciji so nemiri po smrti 17-letnega Nahela Merzouka leta 2023 pretresli državo. V nekaj dneh je bilo aretiranih več tisoč ljudi, požganih več tisoč avtomobilov, napadenih več sto javnih objektov. Za številne Francoze to ni bila več zgodba o posameznem incidentu, ampak opozorilo, da se je v nekaterih predmestjih razvila globoka odtujenost med državo in delom mladih, pogosto iz migrantskih okolij. 

Na Švedskem se je država, ki je dolgo veljala za zgled odprte in liberalne migracijske politike, znašla v središču povsem drugačne razprave. V zadnjih letih so Stockholm, Malmö in druga mesta pretresali obračuni kriminalnih tolp, streljanja in bombni napadi. Švedska je v nekaterih letih beležila eno najvišjih stopenj smrtonosnega nasilja v Evropi. Vlada je bila prisiljena vključiti vojsko v pomoč policiji. Čeprav oblasti poudarjajo, da večina migrantov nima nobene povezave s kriminalom, so številni voditelji kriminalnih združb prihajali iz okolij, kjer so se prepletali socialna izključenost, neuspešna integracija in nastanek vzporednih struktur.

V Veliki Britaniji že desetletja poteka razprava o tako imenovanih paralelnih družbah. Že poročilo Cantle po nemirih leta 2001 je opozorilo, da nekatere skupnosti živijo "vzporedna življenja", z malo stika med različnimi skupinami prebivalstva. Kasnejše afere, od "grooming gangs" do razprav o prisilnih porokah, verskem ekstremizmu in vlogi šeriatskih svetov, so dodatno okrepile občutek dela javnosti, da integracija ni bila tako uspešna, kot so zatrjevale oblasti, ki so se znašle tudi pod plazom očitkov, da prikrivajo resnične razsežnosti težav. 

Najbolj občutljiv del razprave pa je na koncu vprašanje humanosti. Za nasprotnike nove smeri je evropska politika vse bolj podobna utrdbi, ki ljudi potiska v še nevarnejše poti in v roke tihotapcev. Za zagovornike pa je ravno sedanji kaotični sistem nehuman, ker spodbuja ljudi, da se podajo na smrtonosne poti čez puščave, morja in meje, kjer mnogi izginejo brez sledu.

V Sredozemlju in na drugih migracijskih poteh je v zadnjem desetletju umrlo ali izginilo več deset tisoč ljudi. Natančnega števila nihče ne pozna. Številni niso nikoli registrirani, nikoli identificirani, nikoli pokopani z imenom. Za družine ostanejo le praznina, negotovost in vprašanje, ali so njihovi bližnji sploh še živi.

Zato nekateri zagovorniki strožje politike trdijo, da nadzorovane migracije niso nujno nasprotje humanosti. Če bi Evropa jasno določila, kdo lahko pride, po kateri poti, pod kakšnimi pogoji in kdo mora biti vrnjen, bi bilo manj prostora za tihotapce, manj lažnih obljub in manj smrti na poti.

Mnogi pa so samo zelo zaskrbljeni. Visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Volker Türk je ob sprejetju nove evropske uredbe o vračanju migrantov izrazil globoko obžalovanje. Posebej ga skrbijo širša uporaba pridržanja pred deportacijo ter tako imenovani centri za vračanje v tretjih državah. Opozoril je, da države članice svojih obveznosti glede človekovih pravic ne morejo preprosto prenesti na druge države ter da morajo biti vse deportacije izvedene na podlagi individualne presoje in ob polnem spoštovanju mednarodnega prava. Po njegovih besedah nihče ne sme biti vrnjen v okolje, kjer mu grozijo resne kršitve človekovih pravic, države pa morajo zagotoviti tudi posebno zaščito otrok, družin in drugih ranljivih skupin. Türk je ob tem pozval, naj razprava o migracijah temelji na dejstvih in ne enači migracij z varnostnimi grožnjami, ter poudaril prispevek migrantov in beguncev k evropskim družbam in gospodarstvom.

A če gre sklepati iz množice objav na to temo, vprašanje, ki danes razdvaja Evropo, na koncu ni, ali pomagati ljudem v stiski. Najbolj jo deli vprašanje, kdo je do te pomoči upravičen, kdo o tem odloča in ali imajo države sploh še sposobnost uveljaviti lastne odločitve.