Migrantska kriza: se bo ponovilo leto 2015 ali bo Evropa pravočasno reagirala?

Največji porast so zabeležili na Zahodnobalkanski poti, kjer se je število odkritih ilegalnih migrantov povečalo za skoraj trikrat v primerjavi s prvimi šestimi meseci leta 2021. To lahko pripišemo tudi poskusom prečkanja tistih migrantov, ki so že prisotni na Zahodnem Balkanu. Sicer pa je Frontex, ki ima trenutno več kot 2.200 stalnih častnikov in drugega osebja na različnih odsekih zunanje meje EU ter v Albaniji, Srbiji, Črni gori in Moldaviji, junija zabeležil 23.290 nedovoljenih prehodov v EU, kar je 59 odstotkov več kot junija lani. Sicer tudi v Sloveniji beležimo skokovito rast nezakonitih migracij. Samo do konca septembra smo zabeležili skoraj 16.000 nezakonitih prestopov meje, kar je 120 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Drugod po Balkanu so te številke še višje. 

Je pa zaradi številnih ilegalnih migrantov celotna Zahodna Evropa pod pritiskom. Število prosilcev za azil v EU narašča in je doseglo najvišje vrednosti, kakršnih ni bilo vse od velike begunske krize leta 2015. "Pritisk občuti manj držav kot leta 2015," je za Politico povedala belgijska državna sekretarka za azil in migracije Nicole de Moor, ki si prizadeva za evropsko ukrepanje. Če se bo sedanji trend prihodov nadaljeval, bo Avstrija letos prejela toliko prošenj za azil kot na vrhuncu krize leta 2015. Vlada je, da bi nadomestila pomanjkanje namestitev, begunce tako že začela nameščati v šotore, kar so nevladne organizacije označile za "nehumano". A se je omenjeno vprašanje komajda pojavilo v osrednji politični razpravi, saj se vlade namesto tega ukvarjajo z gospodarskimi posledicami po epidemiji in z vojno v Ukrajini. "Smo v begunski krizi, ki ji namenjamo premalo časa, saj se vzporedno dogajajo še dve ali tri druge krize," je dejal belgijski premier Alexander De Croo.

A morda je še kakšen razlog, zaradi katerega je migrantska kriza prezrta. Od leta 2015 se je namreč politična pokrajina spremenila, saj so zakoni v nekaterih državah postali bolj strogi. Köbenhavn, tradicionalno priljubljena destinacija za prosilce za azil, je samorazglasil ničelno stopnjo tolerance do azilne politike. Lani je tako v državi za azil zaprosilo le 2.099 oseb, medtem ko jih je leta 2015 to storilo 21.315. Tudi nova švedska vlada načrtuje omejitev števila prosilcev za azil, ki jim je dovoljen vstop v državo. Omenjene politike tako povzročajo dodaten pritisk na druge zahodne države, tudi tiste, ki so med pandemijo postopoma opustile zatočišča za migrante. David Vogel iz nevladne organizacije Médecins Sans Frontières (MSF) je pojasnil, da je bilo pred petimi leti ogromno ljudi, a so se s tem lahko spopadli. Dodal je, da težava zdaj ni v naraščajočem številu prosilcev za azil, ampak način, kako belgijska vlada rešuje krizo.

Le nekaj kilometrov od sedeža Evropske komisije v Bruslju namreč na desetine samskih moških vsako noč spi na ulicah, čakajoč na priložnost, da se prijavijo za azil in upajo, da bodo našli zatočišče. V zadnjem času morajo noči preživeti zunaj celo otroci. "Ljudje mi ne bodo dovolili spati pred njihovimi vrati ali trgovinami, zato se vsako noč selim," je povedal Sabahoon, 21-letni afganistanski begunec, ki je v Belgijo prispel pred približno mesecem dni. "Nimam ne zatočišča, ne zdravnika, ne hrane." 

A Belgija ni edina. Obupne razmere, s katerimi se Sabahoon sooča na ulicah Bruslja, najdemo tudi drugod po regiji in odražajo širšo krizo, ki je večinoma neopažena. Na Nizozemskem je tako državo pretresla smrt trimesečnega dojenčka v registracijskem centru za prosilce za azil. Poleti se je vlada strinjala, da bo zavetišče za migrante razširila po vsej državi, vendar je več lokalnih skupnosti zavrnilo sodelovanje. 

Med pandemijo je glede migrantov sicer vladalo zatišje, a se je sedaj spet razvnelo protipriseljensko razpoloženje, ki narašča skupaj s številom prihodov migrantov. Najnovejši podatki Agencije EU za azil kažejo, da je julija število prošenj za azil v EU že tretji mesec zapored preseglo 70.000. Več posameznih držav je od takrat poročalo o povečanem številu prosilcev za azil. V omenjeno številko sicer ni zajetih 4,31 milijona ukrajinskih beguncev, ki so se od izbruha vojne registrirali v EU in jim ni treba iti skozi isti azilni postopek. 

Da se ne bi ponovilo leto 2015, bi moral Bruselj ukrepati takoj in ne šele takrat, ko bo EU spet v krizi. A kljub dolgoletnim poskusom oblikovanja enotnega odziva EU na omenjeno težavo uspeha doslej ni bilo. Severne in zahodne države so zaskrbljene zaradi prihoda migrantov iz obalnih držav, kamor ti pridejo, medtem ko te sredozemske države vztrajajo pri obveznem sistemu prerazporejanja prosilcev za azil, ki pristanejo na njihovih obalah. Madžarska, Poljska in Avstrija medtem odločno nasprotujejo kakršni koli obvezni relokaciji. "Nekatere države že krepijo nadzor na notranjih mejah," je dejala De Moorova. "To je iz čistega obupa. Medtem se na zunanjih mejah Evrope odvijajo tragedije. Če migracijska reforma ne bo uspela, sem zelo pesimistična glede prihodnosti."