Milijarde za orožje niso dovolj: vojna z Iranom razkriva meje ameriške moči

Po skoraj dveh tednih ponovnih intenzivnih spopadov med ZDA in Iranom so se eksplozije v Iranu za nekaj dni umirile. A mir še zdaleč ni zagotovljen. Kot poroča The New York Times, Iran uradno ni privolil v klasično prekinitev ognja in ne kaže pripravljenosti za neposredna pogajanja z Washingtonom.

Iranski predstavniki vztrajajo, da je država iz konflikta izšla v močnejšem položaju. Vojaški predstavniki trdijo, da je ZDA uspelo povzročiti manj škode, kot je pričakovala, diplomati pa zavračajo ameriške navedbe, da si Teheran želi čimprejšnje vrnitve za pogajalsko mizo.

V ospredju iranskih zahtev je predvsem vprašanje Hormuške ožine, ene najpomembnejših pomorskih poti na svetu, skozi katero poteka velik del svetovne trgovine z nafto in plinom. Iran je po ameriških in izraelskih napadih omejil promet skozi ožino, zdaj pa želi, da bi ZDA priznale njegovo vlogo pri nadzoru tega območja.

"Prepričani so, da je čas na njihovi strani, da lahko pritisk in bolečino prenesejo bolje kot Donald Trump ter da bo na koncu pristal na dogovor, ki bo ustrezal njihovim zahtevam," je za The New York Times ocenil Gregory Brew, analitik za Iran pri svetovalni skupini Eurasia Group.

Toda tudi Iran plačuje visoko ceno. Dolgotrajna nestabilnost, negotovost glede miru, škoda zaradi napadov, gospodarski pritiski in ameriška pomorska blokada dodatno obremenjujejo državo. Čeprav Teheran javno poudarja svojo moč, analitiki opozarjajo, da bi nadaljevanje vojne lahko še bolj prizadelo njegove vojaške zmogljivosti in gospodarstvo.

Toda za razumevanje današnjega položaja obeh držav se je treba vrniti na začetek konflikta, ki kljub prvotnim napovedim o kratkem spopadu zdaj vstopa že v šesti mesec.

28. februarja je v prvem dnevu vojne napad ameriških manevriranih raket Tomahawk na osnovno šolo v Minabu na jugu Irana ubil 175 ljudi, večinoma otrok. Iran je kmalu odgovoril z balističnimi raketami in brezpilotnimi letalniki proti ameriškim oporiščem v regiji.

Konflikt se je hitro razširil tudi na pomorske poti, saj je Iran začel napadati ladje v Hormuški ožini, kar je povzročilo skok cen nafte po svetu.

V začetku aprila je ameriško poveljstvo Centcom sporočilo, da so ameriške sile v Iranu napadle več kot 13.000 ciljev, ameriška zračna obramba pa je prestregla več kot 1700 iranskih dronov in balističnih raket.

Sredi junija sta strani dosegli dogovor o ponovnem odprtju Hormuške ožine, vendar vprašanje iranskega jedrskega programa ni bilo rešeno. Kasneje objavljeni memorandum o soglasju je zaradi nejasnega besedila povzročil različne razlage obeh strani.

V začetku julija je sledilo novo zaostrovanje, potem ko so ZDA po Trumpovi izjavi, da je tri tedne trajajoče premirje končano, znova izvedle zračne napade na Iran.

Po skoraj dveh tednih napadov konflikt, kot piše The New York Times, trenutno miruje, vendar ostaja vprašanje, ali bo krhko premirje obstalo.

Posledice pa niso omejene le na geopolitično ravnotežje na Bližnjem vzhodu. V Washingtonu se je odprlo drugo vprašanje: koliko časa lahko ZDA ohranjajo takšen tempo vojaških operacij?

Čeprav ZDA ostajajo država z največjim obrambnim proračunom na svetu, je vojna z Iranom pokazala, da tudi ameriški vojaški stroj ni neomejen.

Kot poroča BBC, je operacija zahtevala ogromne količine dragega in težko nadomestljivega orožja. Po ocenah ameriške vlade so stroški vojne dosegli približno 37,5 milijarde dolarjev (približno 32,9 milijarde evrov), največji del pa je bil namenjen strelivu.

Vprašanje zalog je zelo občutljiva tema tudi znotraj ameriške administracije. Obrambni minister Pete Hegseth je sprva zanikal težave, nato pa od kongresa zahteval dodatnih 87 milijard dolarjev (okoli 76,3 milijarde evrov) za odpravo "kritičnih primanjkljajev".

Največji izziv niso le stroški vojne, temveč hitrost, s katero je mogoče porabljeno orožje nadomestiti. Največjo skrb povzročajo zaloge raket dolgega dosega in sistemov zračne obrambe.

Med najbolj uporabljanim orožjem za napade na kopenske objekte so bile rakete Tomahawk, ki jih ameriška mornarica izstreljuje z ladij in podmornic na cilje, oddaljene tudi več kot 1600 kilometrov. Po ocenah raziskovalnega centra Center for Strategic and International Studies (CSIS) jih je bilo uporabljenih več kot 1000. Ena sodobnejših različic stane približno 2,6 milijona dolarjev (približno 2,3 milijona evrov), zaloge pa bi se lahko na predvojno raven vrnile šele okoli leta 2031.

Še večji problem predstavlja zaloga raket za zračno obrambo Patriot. ZDA naj bi jih med konfliktom uporabile približno 1430, kar predstavlja velik del predvojnih zalog, ocenjenih na približno 2330. Ena raketa Patriot stane približno štiri milijone dolarjev (okoli 3,5 milijona evrov).

"Če danes vložite denar v proizvodnjo, rakete ne boste dobili tri ali štiri leta. Včasih celo pet," je za BBC povedal Mark Cancian, nekdanji častnik ameriških marincev in strokovnjak pri CSIS.

Uporabili so tudi naprednejši sistem od Patriota, Terminal High Altitude Area Defense oziroma THAAD. Njegove že tako omejene zaloge naj bi se med vojno močno zmanjšale, od predvojnih 360 raket naj bi jih izstrelili med 190 in 290, kar bi lahko v primeru večjih prihodnjih konfliktov oslabilo ameriško obrambo pred balističnimi grožnjami Rusije, Kitajske ali Severne Koreje.

Kitajska medtem krepi svoje raketne zmogljivosti in razvija napredne vojaške sisteme.

Prav zato Washington ne gleda le na posledice vojne z Iranom, temveč tudi na širšo sliko. Morebitni prihodnji konflikt s Kitajsko ali nadaljnja pomoč zaveznikom, kot je Ukrajina, bi lahko dodatno obremenila ameriške zaloge. Za obrambo pred ruskimi napadi ta namreč potrebuje predvsem sisteme Patriot. ZDA se zato soočajo z vprašanjem, kako uravnotežiti pomoč zaveznikom, lastne obrambne potrebe in povečanje proizvodnje orožja.

Donald Trump je pozval ameriško obrambno industrijo, naj proizvaja več in hitreje. Na obrambnem vrhu v Pensilvaniji je proizvajalcem orožja sporočil, da imajo ZDA najbolj kakovostne sisteme na svetu, vendar potrebujejo večjo hitrost proizvodnje.

Toda največji izziv ni denar, temveč čas. Tudi če bi Pentagon danes povečal financiranje, bi nove rakete prišle šele čez več let. Za izdelavo posamezne rakete lahko namreč mine eno do pet let.

Za zdaj Washington ocenjuje, da ima dovolj orožja za svoje trenutne cilje. Toda vojna z Iranom je razkrila pomembno omejitev: tudi ena največjih vojaških sil na svetu mora skrbno izbirati, katere konflikte lahko vodi in kako dolgo.

Vsaka raketa, izstreljena proti Iranu, poslana Ukrajini ali shranjena za morebitni konflikt s Kitajsko, prihaja iz istega omejenega skladišča. ZDA zdaj stavijo, da bo njihova industrija uspela dohiteti tempo sodobnih vojn, preden bo nova kriza znova preizkusila meje ameriške vojaške moči.