'Mojega otroka je ubil policist'

Tretjega maja letos se je v Beogradu zgodilo nepredstavljivo. Trinajstletni učenec sedmega razreda je ubil devet učencev in varnostnika. Le dan kasneje pa je 20-letnik v treh vaseh blizu Mladenovca ubil devet ljudi, večinoma mladih.

Množična poboja sta bila kaplja čez rob, tisti prebivalci Srbije, ki trdijo, da je oblast odgovorna za ustvarjanje nasilne atmosfere v družbi, so imeli dovolj. Začeli so se največji protesti, odkar je leta 2012 na oblast prišel Aleksandar Vučić. Zahtevajo spremembe v vladi in odločnejše reševanje največjih družbenih težav.

Jasno je, da za poboja ni osebno kriv predsednik ali vlada, ne gre za to, pojasnjuje psihologinja Ana Mirkovič. Res je, to bi se lahko zgodilo kjerkoli, vendar bi bil odziv najvišjih predstavnikov države drugačen.

Namesto tega so od daleč obsojali videoigre in zahodno kulturo, po prvem protestu pa so se protestnikom odkrito posmehovali. Ravno odnos vladajočih je tisti, ki goji kulturo nasilja v Srbiji, pravi psihologinja.

Eden od organizatorjev protestov in poslanec v srbski skupščini Radomir Lazović pojasnjuje, da pri protestih vztrajajo, ker so prebivalci Srbije že več kot deset let izpostavljeni brutalnemu nasilju, ki prihaja z nacionalnih frekvenc televizij, kot sta Pink in Happy. In to dnevno, že leta in leta, zato zahtevajo, da se nekaj spremeni, pravi Lazović.

Kako brutalno in pretresljivo je lahko življenje v obstoječem sistemu, kaže zgodba Marije Branković, ki jo je z nami delila le pet dni po tem, ko je njen nekdanji mož, policist, ustrelil njunega devetletnega sina v spanju, nato pa sodil še sebi.

Tudi sama je zaposlena v policiji, in sicer kot prometna policistka, opozarjala pa je na to, da njen bivši mož ne bi smel nositi orožja, da ima kup težav, bala se je za sinovo življenje. Nič ni pomagalo. Pravi, da na notranjem ministrstvu zdaj to prikrivajo. In tudi po tragediji ji nihče od pristojnih, niti minister za notranje zadeve, ni izrekel niti sožalja.

Predsednik Vučić in njegovi sodelavci vse obtožbe protestnikov zavračajo in trdijo, da je opozicija tista, ki poziva k nasilju in ki je tragedijo zlorabila v politične namene. In da se ne želijo pogovarjati. Pravi tudi, da protestirajo zgolj tisti, ki so izgubili svoje privilegije leta 2012, in pa tisti, ki so vedno z nečim nezadovoljni.

Nasilje v Srbiji ima ogromno plasti, družba je prežeta z njim. Od nasilja do žensk – lani je bilo ubitih 25 žensk in ena deklica, letos že 15 žensk in dve deklici – do nasilja nadrejenih v službah, nasilja na televizijskih zaslonih, nasilja športnih navijačev, nasilja na ulicah do nasilja oblasti.

Še vedno niso kaznovani niti zločinci iz vojne v 90. letih. Ne le, da se prosto sprehajajo po srbskih ulicah, v medijih z nacionalnimi frekvencami celo nastopajo kot strokovnjaki in analitiki. Na primer Vojislav Šešelj. Lastnik televizije Pink, ki je že napovedal novo sezono spornega resničnostnega šova Zadruga, v najbolj gledanih terminih predstavlja orožje, ki ga razvija njegovo zasebno podjetje.

V državi, ki se vse bolj oddaljuje od Evropske unije in kjer vse manj mladih vidi svojo prihodnost, če se ne bo nič spremenilo, predsednik države zatrjuje, da ni razloga za nezadovoljstvo, obljublja višje plače, višje pokojnine in ekonomski razcvet. Vučić nenehno poudarja, da plače nikoli niso bile višje, da Srbi živijo v zlatih časih, ekonomisti pa opozarjajo, da je srbsko gospodarstvo v prostem padu.

Inflacija v Srbiji je dobrih 15 odstotkov, cene so primerljive s slovenskimi, povprečna srbska plača pa znaša dobrih 660 evrov neto na mesec. Po nekaterih analizah je osnovna košarica dobrin v Srbiji celo 10 odstotkov višja kot v Sloveniji. Pri tem pa več kot polovica prebivalcev živi s plačo, ki je nižja od 510 evrov neto na mesec.