'Morda tudi sama ne bi preživela': ženske, ki so se uprle revščini

Ko je Amiatu Yusuf s svojima skoraj enoletnima dvojčicama prišla na rutinski pregled, so zdravniki deklici pregledali, stehtali in poslušali dihanje. Hamida je bila zdrava. Sauda pa je bila za svojo starost veliko premajhna in presuha.

Tudi Amiatu je bila izčrpana. Bila je mati petih otrok, samohranilka, brez dovolj denarja, hrane in podpore. Jedla je enkrat na dan, najpogosteje le skledo gostega koruznega močnika. Mleka za obe dojenčici ni imela dovolj. Za meso, zelenjavo ali sadje ni bilo denarja. Še bolj usodno pa je bilo, da ni imela znanja, kaj otrok v najzgodnejšem obdobju zares potrebuje.

"Brez skupine bi morda izgubila Saudo. Morda tudi sama ne bi preživela," danes pravi 36-letna Amiatu.

Zdravniki so ji takrat dali Chiponde, hranilno pasto na osnovi arašidovega masla, ki jo v Malaviju uporabljajo za pomoč podhranjenim otrokom. A dali so ji še nekaj pomembnejšega: nasvet, naj se v domači vasi Chindamba pridruži skupini staršev.

Danes, dve leti pozneje, Amiatu sedi v senci velikih mangovih dreves na peščenem vaškem trgu. Okoli nje se med ognji in lonci premikajo ženske v pisanih krilih. Nekatere kuhajo rdeči fižol, druge špinačo, tretje pripravljajo bučni pire, riž, piščanca, krompirjeve kaše in čaj iz moringinih listov.

To ni le skupno kosilo. To je zdravstvena preventiva, šola prehrane, sistem preživetja, ki so ga ženske ustvarile same, poroča focus.de.

V Malaviju je tradicionalna jed nsima skoraj sinonim za obrok. Gre za gost močnik iz koruzne moke, vode in soli. Za milijone ljudi pomeni osnovo prehrane. Nasiti, vendar telesu ne ponudi dovolj beljakovin, vitaminov, mineralov in drugih ključnih hranil.

To je jed, ob kateri ljudje pogosto rečejo: če nisi jedel nsime, nisi jedel. Toda prav tu se skriva problem. Otrok je lahko sit, pa je še vedno podhranjen. To je tako imenovana skrita lakota – kronično pomanjkanje vitaminov, železa, joda, cinka in drugih hranil, ki v prvih letih življenja lahko povzroči posledice, ki jih pozneje ni več mogoče povsem odpraviti.

Najbolj kritičnih je prvih tisoč dni otrokovega življenja, od spočetja do drugega rojstnega dne. V tem času se razvijajo možgani, imunski sistem, kosti, organi in osnovne telesne funkcije. Če otrok v tem obdobju nima dovolj hranil, se lahko posledice pokažejo kot zaostanek v rasti, slabši kognitivni razvoj, večja dovzetnost za bolezni, slabša koncentracija in večje tveganje za smrt ob okužbah, ki bi jih zdrav otrok lažje prebolel.

V Malaviju je bil problem dolgo izjemno hud. Na začetku tisočletja je bila približno polovica otrok, mlajših od pet let, kronično podhranjenih oziroma zaostalih v rasti. Danes je ta delež nižji, a še vedno visok: okoli tretjina otrok se še vedno sooča s posledicami kronične podhranjenosti.

Amiatu danes ni več le mati, ki je nekoč iskala pomoč. Postala je ena od tistih žensk, ki pomoč prenašajo naprej. V svoji skupini jo druge matere poznajo kot vodjo, kot "super mamo".

Drugim ženskam razlaga, zakaj je pomembno, da se dojenčke prvih šest mesecev izključno doji. Uči jih, katere vrste zelenjave in sadja lahko otrokom pomagajo dobiti hranila, ki jih ne dobijo iz same koruzne kaše. Pojasnjuje jim, kako pripraviti krompirjevo kašo za malčke, kako vključiti fižol, buče, zelenolistno zelenjavo in druga lokalna živila.

Na zadnjih srečanjih so govorile tudi o higieni. Kajti prehrana sama po sebi ni dovolj, če otroci zaradi onesnažene vode, slabih sanitarij in okužb nenehno zbolevajo za drisko. Takrat telo hranil ne more izkoristiti.

"Mnoge družine prej niso imele niti lastnega stranišča. Danes ženske vedo, kako pomembno je to za preprečevanje bolezni," pripoveduje Amiatu.

Ženske zaupajo Amiatu, ker je ena izmed njih. Govori iz lastne izkušnje. Ve, kako je, ko ni dovolj hrane. Ve, kako je, ko otrok hira pred tvojimi očmi. In ve, da se lahko znanje, če pride pravočasno, spremeni v preživetje.

Model starševskih skupin je del širšega pristopa, ki ga podpira malavijska vlada. Po hudi lakoti na začetku tisočletja je država leta 2004 ustanovila posebno prehransko institucijo. Ta deluje pod ministrstvom za zdravje, vendar je prehrana vključena tudi v delo drugih resorjev – od kmetijstva do izobraževanja, žensk in prometa.

Ključna ideja je preprosta: prehrane ni mogoče obravnavati ločeno. Ni samo zdravstveno vprašanje. Je vprašanje zemlje, šol, žensk, infrastrukture, revščine, podnebja, uvoza, družinskih odnosov in dostopa do znanja.

V Malaviju danes deluje več tisoč skupin staršev. Običajno jih sestavlja od osem do 12 nosečnic ali staršev otrok, mlajših od pet let. Vsaka skupina ima vodjo, ki jo usposabljajo mentorice. Te pa podpirajo organizacije, kot so Unicef, Rdeči križ in druge nevladne organizacije.

Približno 400 kilometrov severneje, v okrožju Rumphi, podobno logiko že leta prenaša v šole Mary Madalo Harawa. V vasi Gamba stoji pred razredom približno 50 otrok. Zunaj dež močno tolče po pločevinasti strehi, zato mora skoraj kričati, da jo slišijo.

Harawa je koordinatorka Slow Food Malawi, organizacije, ki spodbuja ekološko kmetovanje, lokalno hrano, ohranjanje starih sort in odpornejše prehranske sisteme. Njeno delo je zelo konkretno: z otroki, učitelji in vaščani ustvarja šolske vrtove.

Otroci na njih sadijo sladki krompir, maniok, okro, sojo, kumare in fižol. Učijo se, kako razmnoževati sadike, kako mešati organski kompost, kako uporabljati rastlinske ostanke, živalski gnoj, pepel in druge naravne materiale, namesto da bi bili povsem odvisni od kupljenih kemičnih gnojil.

Ko pridelke poberejo, iz njih skuhajo obroke zase in za sošolce. "Nekateri otroci so prej zaradi podhranjenosti zapuščali šolo. Zaradi zelenjave so si opomogli," pravi Harawa, ki jo mnogi v regiji kličejo kraljica vrtov.

V desetih letih je pomagala vzpostaviti šolske vrtove na 13 šolah. Ocenjuje, da so z njimi dosegli več kot 5000 otrok. A učinek se ne ustavi pri šolskih vratih. Otroci znanje odnesejo domov. Staršem pokažejo, kaj so posadili, kaj so skuhali, kaj so se naučili o prehrani in zemlji.

Malavijsko kmetijstvo že dolgo močno določata dve rastlini: tobak kot izvozni pridelek in hibridna koruza kot osnovna hrana. Hibridna koruza daje visoke donose, a pogosto zahteva kupljena semena in gnojila. Za male kmete to pomeni odvisnost: vsako sezono znova morajo kupovati seme in gnojilo, pogosto uvoženo in vse dražje.

V letih, ko cene gnojil narastejo, ko pride suša ali ko se zaradi globalnih kriz podraži uvoz, postane tak sistem izjemno ranljiv. Monokultura izčrpava zemljo. Družine jedo preveč enolično. Država pa ostaja odvisna od zunanjih cenovnih šokov.

Harawa zato ne uči le vrtnarjenja. Uči prehransko suverenost. Uči otroke, da lokalna semena niso revščina, ampak bogastvo. Da so stare sorte lahko odpornejše. Da organski kompost ni nazadovanje, ampak znanje, ki lahko v sušnih letih pomeni razliko med praznim in polnim loncem.

Sprva so bili številni skeptični. Otroci in starši so želeli videti dokaze. Potem so videli, da so rastline, gnojene organsko, v sušnih obdobjih pogosto zdržale bolje kot tiste, odvisne od kemičnih pripravkov.

"Ko so to videli z lastnimi očmi, jih je prepričalo," pravi Harawa.

Tretja zgodba prihaja iz vasi Mayipi Nyoni. Anita Chitaya je danes mentorica, kmetica in ena ključnih žensk v lokalni organizaciji Soil, Food and Healthy Communities, ki v severnem in osrednjem Malaviju podpira trajnostno kmetijstvo.

A njeno življenje se ni začelo kot zgodba o opolnomočenju.

Poročila se je zelo mlada. Hitro zanosila. Skrbela za dom, otroke, kuhanje, vodo in polje. Mož Christopher je večere pogosto preživljal s prijatelji, prihajal domov pijan in včasih nasilen. Družina je živela v revščini, v preprosti hiši iz blata in slame. Zemlja ni dajala dovolj pridelka. Niso imeli niti odeje, s katero bi se pokrili.

Ko je bila njena hči podhranjena, ji je pomagala medicinska sestra v bližnji bolnišnici. Dala ji je terapevtsko hrano za otroka, ji omogočila dostop do kontracepcije in jo povezala z organizacijo SFHC.

Tam se je Anita naučila mešanega kmetovanja, kompostiranja, uporabe bioloških pesticidov in sajenja različnih kultur. Naučila se je tudi nekaj, kar je bilo za njeno življenje enako pomembno kot hrana: da revščina ni samo vprašanje zemlje, ampak tudi vprašanje odnosov moči.

SFHC je po vaseh izvajal predstave, plese in pesmi o spolnih vlogah, nasilju, delu žensk in krivicah. Ljudje so gledali, poslušali, se smejali, prepoznavali sebe – in počasi začeli razmišljati. Tudi Christopher.

Videl je, da ženina polja dajejo boljši pridelek. Videl je, da jo vas spoštuje. Videl je, da njeno znanje koristi celotni skupnosti. Sčasoma se je spremenil. Danes nosi vodo, hrani kokoši, pere, kuha in z ženo skupaj odloča, kaj bosta posadila, kaj prodala in kaj obdržala.

To je v ruralnem Malaviju več kot zasebna sprememba. Ker je Christopher vaški poglavar, je njegova sprememba vplivala tudi na druge moške.

Anita danes dela s 15 vasmi. Uči družine, kako preiti na bolj odporne kulture, kot sta sladki krompir in maniok, kako izmenjevati semena, kako zmanjšati odvisnost od kupljenega gnojila in kako vključiti moške v delo, ki je bilo prej skoraj v celoti naloženo ženskam.

Organizacija SFHC je začela s 30 kmečkimi družinami. Danes ima okoli 15.000 članov.

Malavijska zgodba ni izolirana. Pandemija, inflacija, podnebne spremembe in vojna v Ukrajini so pokazale, kako ranljivi so prehranski sistemi držav, ki so močno odvisne od uvoza hrane, semen ali gnojil.

V Malaviju se je po začetku vojne v Ukrajini cena kruha hitro močno zvišala, saj je država pomemben del pšenice uvažala iz tega območja. Zrasle so tudi cene gnojil, kar je neposredno ogrozilo pridelek in prehransko varnost.

Izkazalo se je, da je v svetu, kjer lahko vojna na drugem kontinentu podraži kruh v afriški vasi, vprašanje, kaj raste na domačem polju, tudi vprašanje suverenosti in preživetja.

Malaviju podhranjenosti ni uspelo zmanjšati z enim ukrepom. Napredek je prišel iz kombinacije: zdravstvenih programov, starševskih skupin, šolskih vrtov, lokalnih organizacij, izobraževanja, podpore materam, trajnostnega kmetijstva in počasnega spreminjanja prehranskih navad. Cilj še ni povzem dosežen, so pa deležniki prepričani, da so na pravi poti.