Mož, ki je postal država. In država, ki je postala bunker

Ajatola Ali Hamenej je že več kot tri desetletja figura, ki ni samo nad politiko, temveč nad samo definicijo politike. V njegovem sistemu "država" ni nevtralni aparat, ampak ideološki projekt. Revolucija, ki se nikoli ne sme končati. In Hamenej je njen skrbnik, sodnik, arhitekt – v praksi pa tudi njen zadnji garant, če je treba, tudi z nasiljem.

Leta 2026 se ta konstrukcija maje pod pritiskom treh sil hkrati: notranjega upora, regionalne proksi-vojne in neposrednega ameriško-izraelskega pritiska, ki vse bolj cilja na "glavo" režima.

Upor se ne dogaja prvič, se pa tokrat malo bolj govori o dejanski opciji menjave režima, ki je sicer že večkrat dokazal, da ima več življenj, kot si je marsikdo predstavljal. Zato rezultat spet ni nujno predvidljiv. A nazaj k Hameneju. Človek, ki je bil nekoč nekdo, ki je bil sprva videti kot kompromisna rešitev, a je zgradil sistem, v katerem kompromis ni več mogoč – in v katerem so ženske, študenti, delavci in manjšine postali notranji sovražnik, medtem ko je Izrael postal metafizični sovražnik, ZDA pa večni imperij zla.

Ali Hamenej se je rodil leta 1939 v Mašhadu, v okolju šiitskega klerikalnega razreda. Njegova biografija se začne klasično z veliko učenja, verskih vplivov. A njegova politična formacija se zares začne v času, ko Iran vstopa v pospešeno modernizacijo pod šahom – modernizacijo, ki je del družbe osvobodila, del pa ponižala in potisnila v identitetni revolt.

In pričakovano, v prostoru se rodi politični islam kot odgovor: mešanica religioznega absolutizma, antiimperializma in kulturne panike pred "zahodnjaško dekadenco". Hamenej vstopi v orbito ajatole Ruholaha Homeinija – kar ni samo mentorstvo, temveč ideološka iniciacija v projekt, ki bo pozneje postal država: teokracija kot "resnična" suverenost. Khomeini je za Hameneja referenčna točka tudi v tem, kako razumeti politiko. Politika ni upravljanje interesov, ampak je boj za resnico.

V šestdesetih in sedemdesetih letih se je nato Hamenej vključil v opozicijske kroge proti šahu, večkrat je bil zaprt, preganjan in potisnjen na rob. V mitu Islamske republike je prav ta del življenjepisa ključnega pomena, saj je trpljenje dokaz legitimnosti. Kdor je trpel pod šahom, ima moralno pravico vladati po revoluciji.

Piše se leto 1979, ko revolucija zmaga. Monarhija pade in Iran postane Islamska republika – država, ki se definira kot prelom s šahom, a tudi kot prelom z Zahodom.

Takrat se oblikuje temeljna ideološka matrica, ki bo Hameneja pozneje držala na oblasti. Iran ni samo država, ampak civilizacijski projekt "vladavine Korana" – in zato nikoli ne sme postati normalna država. Normalnost bi pomenila konec revolucije.

Konec revolucije pa pomeni konec režima.

Srce režima v resnici ni parlament ali predsednik, niti sodstvo. Srce je doktrina velayat-e faqih – "vladavina islamskega pravnika". Gre za idejo, da legitimno oblast nad družbo prevzame najvišji klerik, ki varuje islamski red.

V tem sistemu volitve niso izvor legitimnosti, ampak tehnika upravljanja in ventil. Izvor legitimnosti je teološki, to pa daje vrhovnemu voditelju pravico, da je nad zakonodajo, nad izvršno oblastjo, nad vojsko, v praksi pa tudi nad tem, kaj je sploh dovoljeno misliti.

V takšnem režimu se politična opozicija ne obravnava kot drugačno mnenje, temveč kot herezija ali tuja infiltracija. In ko se protesti pojavijo, je odgovor skoraj avtomatski: "to je Izrael", "to so ZDA", "to so zahodne službe". Ta logika v tem kontekstu ni propaganda, ampak sistemska obramba.

Ko je Homeini leta 1989 umrl, se je oblast znašla pred znano dilemo – kdo naj ga zamenja? Kdo bi imel karizmo, da vstopi v tako velike čevlje? Hamenej je bil izbran kot naslednik, čeprav po mnogih merilih ni imel Homeinijeve religiozne teže. Mnogi menijo, da je izbira dokaz, da režim zna ustvariti kontinuiteto tudi brez karizme. In da je moral Hamenej karizmo in absolutno oblast šele zgraditi – institucionalno, varnostno, finančno. To pa pomeni bolj odločno in agresivno držo.

Postal je "kralj aparata". V treh desetletjih je iz sistema, ki je imel različne centre moči, naredil sistem, v katerem so vsi centri moči na koncu finančno, kadrovsko ali varnostno vezani na njegovo pisarno.

Če je velayat-e faqih ideološka hrbtenica, je Revolucionarna garda (IRGC) mišica. Pod Hamenejem je IRGC postala več kot vojska. Postala je politična elita, varnostna služba, ekonomski konglomerat in regionalna mreža.

Tukaj je Hamenejev genij ali cinizem. IRGC ne varuje le meja, varuje ideološko čistost režima – tudi pred lastnim prebivalstvom.

Ko Iran gradi vpliv v Libanonu, Siriji, Iraku ali Jemnu, se to ne počne z diplomatsko mehkobo, temveč z IRGC-jevo logistiko, svetovalci, mrežami, denarjem, orožjem. In ko Iran duši proteste doma, je IRGC pomembno orodje, ki režimu omogoča, da nasilje izvaja kot "obrambni refleks".

Ta aparat je pripet na vrhovnega voditelja. In zato, ko Zahod govori o spremembi režima, v resnici govori o tem, ali je mogoče zlomiti ta lojalnostni blok.

Avtoritarni sistem seveda nikoli ne živi samo od ideologije in orožja. Živi od denarja – še posebej, če mora preživeti sankcije in gospodarsko izolacijo.

V Hamenejevem svetu je financiranje centralizirano v mreži skladov, fundacij in "dobrodelnih" struktur, ki formalno služijo narodu, dejansko pa pogosto služijo politični lojalnosti. Najbolj simbolična je organizacija Setad, ki je bila predmet večmesečne Reutersove preiskave: Reuters je leta 2013 ocenil, da je mreža premoženja pod Setadom vredna okoli 95 milijard dolarjev, zgrajena tudi na zasegih premoženja.

To ni obrobni detajl. Kdor ima lastne finančne tokove mimo državnega proračuna, ni odvisen od volitev, parlamenta ali javnega nadzora.

V času, ko demokracija in kapitalizem kažeta znake težav, jih tudi pri nas ni malo, ki začenjajo razmišljati, da diktatura niti ni tako slab režim. A to je iluzija. Vsak avtoritarni režim ima točko, ko začne verjeti lastni propagandi. Ko začne misliti, da je narodni konsenz. In takrat začne dušiti ljudstvo do kritične točke.

Hamenejev režim se je s protesti srečeval znova in znova – in vsakič se je iz tega nekaj naučil: ne popuščati, ampak kriminalizirati protestnike, personalizirati sovražnika, zapreti prostor, nadzorovati internet, prestrašiti družine.

Od konca devetdesetih let je Iran pretreslo več zaporednih protestnih valov, ki so vsakič razgalili drugačno plast nezadovoljstva. Leta 1999 so študentski protesti pomenili prvi resen test režimskega odziva po utrditvi Hamenejeve oblasti. Leta 2009 so protesti po spornih predsedniških volitvah pokazali, da lahko množica prvič resno ogrozi legitimnost sistema in ga postavi pred eksistencialni izziv. Leta 2019 so ekonomski protesti, sproženi zaradi podražitev goriva, razkrili globoko socialno stisko in pripravljenost oblasti, da proti najranljivejšim uporabi brutalno silo. Vrhunec pa je sledil v letih 2022 in 2023 po smrti Mahse Amini, ko so protesti prerasli iz politične in socialne kritike v civilizacijski konflikt – med ženskami, ki so zahtevale nadzor nad lastnim telesom in življenjem, ter teokratskim režimom, ki je svojo legitimnost gradil prav na disciplini nad intimnim.

In potem pride 2026.

Po poročilih AP se je po brutalnem zatrtju protestov (zlasti v januarju) upor nadaljeval na univerzah, s poročanimi tisoči mrtvih in močno represijo, pri čemer so oblasti omejevale internet in pritiskale na univerzitetno upravo. Amnesty je januarja 2026 objavil opozorila o množičnih pobojih in eskalaciji represije v prvih dneh januarja. V Varnostnem svetu OZN so se pojavile razprave o protestih, ki so se začeli kot ekonomski upor in se razširili. Al Jazeera je proteste umestila v kontekst zloma valute, inflacije in širjenja nezadovoljstva iz teheranskega bazarja v province.

Hamenejev refleks ostaja isti: meni, da protest ni notranja politika, temveč od zunaj ustvarjena vojna.

Toda leta 2026 je razlika v tem, da je notranji upor časovno in psihološko sovpadel z zunanjim pritiskom brez primere: z ameriško-izraelskimi napadi in s trendom, v katerem voditelji ZDA in Irana javno govorijo o "prevzemu" oblasti v Iranu. Reuters in Guardian poročata o obsežnih napadih, paniki, zapiranju univerz in pozivih k strmoglavljenju režima.

To je nevarna kombinacija: režim, ki se boji lastnega ljudstva, in zunanji akterji, ki skušajo ta strah izkoristiti.

V Hamenejevem Iranu ženska ni "državljanka" v liberalnem smislu. Ženska je simbolni teren. Hijab ni le oblačilo, ampak po mnenju kritikov znak suverenosti režima nad zasebnim življenjem.

Zato so protesti po smrti Mahse Amini postali tako nevarni. Prvič v moderni zgodovini Irana so ženske in mladi množično rekli, da ne gre več za ceno bencina ali za volilno prevaro – gre za lastništvo nad življenjem. Gre za to, ali država poseduje telo. In režim se je ustrašil. Začasno je celo popustil s svojo zloglasno moralno policijo.

A v Iranu gre še za nekaj drugega. Ko režim zatira ženske, ne zatira le feminističnega gibanja. Zatira alternativno definicijo Irana. V takšnem sistemu je ženska svoboda neposredna grožnja teokratski legitimnosti.

In zato je odgovor brutalen za navidez "nepomemben upor": aretacije, sodni procesi, kazni, pogosto tudi smrtna kazen so jasno zastraševalno sporočilo. Ženske so zato v Iranu daleč od svobode, saj bi njihova osvoboditev pomenila premik, ki bi premaknil tudi težišče režima.

In potem je tu Izrael. Hamenejev odnos do Izraela ni samo zunanjepolitično stališče, ampak osnovni gradnik oblasti. Izrael je tisti "drugi", ki definira identiteto Islamske republike. S sovraštvom do Izraela režim dokazuje svojo revolucionarnost, legitimira militarizacijo in upravičuje regionalne mreže.

Tu se rodi koncept "osi odpora": Hezbolah v Libanonu, podporne strukture v Siriji, milice v Iraku, Hutiji v Jemnu, in – odvisno od obdobja in taktičnih interesov – tudi različne palestinske frakcije. To ni samo ideološki projekt; to je geostrateška varovalka. Če Iran nima klasične globalne moči, gradi moč kot mrežo. Mreža omogoča odvračanje: če napadeš Teheran, se ti lahko vname jug Libanona, Rdeče morje ali raketni dež na Izrael.

A leta 2026 se je zgodilo nekaj novega, saj sta se obseg in neposrednost udarcev pomaknila proti "centru". Al Jazeera poroča o napadih v Teheranu tudi v bližini območij, povezanih z vrhovnim voditeljem, o nejasni lokaciji Hameneja ter o razpravah o tem, ali ZDA in Izrael ciljajo na "obglavljenje" vodstva.

Hamenejev režim pač ni majhen, nepomemben igralec, ki zatira lastne ljudi, ampak regionalni igralec, ki se ga mnogi želijo znebiti.

Hamenej je v odnosu do Zahoda skoraj vedno govoril v kategorijah moralne čistosti in zgodovinske krivde: Zahod je tisti, ki je poniževal Iran, tudi skozi zgodovino kolonializma in vloge ZDA pri šahu, Zahod je tisti, ki želi Iran "razorožiti" in ponižati, Zahod je tisti, ki ne prenese islamske suverenosti.

Toda za to retoriko se skriva pragmatizem preživetja. Režim je pripravljen na dogovore, če ti dogovori ne ogrozijo jedra oblasti. Jedrski program je tu dvojna igra: navznoter simbol nacionalnega ponosa, navzven pogajalski vzvod.

Hamenej vztraja, da Iran ne gradi jedrskega orožja in da gre za civilni program. Mednarodni strokovnjaki tudi niso našli dokazov o aktivnem prizadevanju za bombo – a Izrael in del ameriške politike to vztrajno interpretirata drugače.

Zato sankcije niso le ekonomsko orodje, ampak politični jezik, s katerim Zahod sporoča: ne zaupamo vam. In Hamenejev režim v zameno sporoča: vašega zaupanja ne potrebujemo, potrebujemo le dovolj prostora, da preživimo.

Najbolj eksplozivna točka leta 2026 ni samo vojaška operacija sama. Najbolj eksplozivno je to, da se zunanja vojaška eskalacija dogaja v trenutku, ko je notranja legitimnost režima že načeta.

Reuters poroča o paniki, vrstah na bencinskih črpalkah, zapiranju šol in univerz ter o negotovosti prebivalstva po ameriško-izraelskih napadih. Guardian opisuje, da so ZDA in Izrael napad predstavili kot začetek "velikih bojnih operacij", medtem ko Trump in izraelska stran javno pozivata Irance k uporu in celo obljubljata imuniteto določenim segmentom, če se odrečejo režimu. Torej Hameneju.

Toda prav tu se skriva paradoks. V takšni atmosferi lahko oblast še lažje upraviči represijo kot "obrambni refleks" in še bolj zategne varnostni obroč okoli države.

Ko se režim, ki se boji lastnega prebivalstva, sooči z retoriko o menjavi oblasti, se konflikt ne odvija več samo na fronti, temveč tudi v interpretaciji realnosti.

Če danes govorimo o potencialnem "endgameu", moramo razmišljati trezno. Prva možnost je utrditev trdnjave. Režim zatre proteste, Revolucionarna garda še okrepi svojo vlogo, politični prostor se dodatno zapre. Iran postane še bolj militarizirana in izolirana država, kjer je stabilnost zgrajena na strahu, ne na legitimnosti. Takšen sistem lahko preživi še leta – toda cena je vse večja notranja erozija.

Druga možnost je nadzorovana transformacija od zgoraj. Del elite bi lahko ocenil, da je ohranitev sistema mogoča le z omejenimi popravki: več gospodarske odprtosti, manj simbolne represije, delno popuščanje pri družbenih vprašanjih. Toda zgodovina Hamenejevega vladanja kaže, da se ob vsakem resnem izzivu nagne k trdi liniji.

Tretji scenarij je nenadzorovan zlom. Če bi se lojalnostni blok med vrhovnim voditeljem in Revolucionarno gardo razrahljal, bi se sistem lahko sesul hitreje, kot si danes kdorkoli predstavlja. Toda padec režima ne pomeni nujno rojstva demokracije. Lahko pomeni obdobje kaosa, frakcijskih bojev in regionalnega vmešavanja. Iran je velika, etnično in politično kompleksna država, zato bi vakuum moči v Teheranu imel posledice daleč preko njegovih meja.

Če bi Hamenej padel – zaradi smrti, notranjega udara ali zunanjega šoka – bi se takoj odprla vprašanja, kdo nadzira Revolucionarno gardo, ali obstaja organizirana civilna alternativa in kako bi reagirala regija. Če bi IRGC prevzela neposredno oblast, bi Iran lahko prešel iz teokratske avtokracije v militarizirano hunto. Če pa bi protestniška energija dobila organizirano politično strukturo, bi se odprla možnost postopne tranzicije. Toda zgodovina Bližnjega vzhoda nas uči, da tranzicije redko potekajo po idealnem scenariju.

Ali Hamenej je skozi desetletja zgradil sistem, ki je zrasel iz revolucije in se utrdil v bunker. Bunker ideologije, bunker varnostnega aparata, bunker finančne avtonomije. Ta sistem je preživel študentske proteste, sankcije in regionalne vojne. Leta 2026 se prvič zdi, da so se notranji upor, zunanja eskalacija in vprašanje nasledstva združili v isti časovni točki. Ali je to začetek konca ali še ena epizoda režima z več življenji, danes ni mogoče napovedati.