56-letni Đorđe Martinović je tega popoldneva prispel v bolnišnico v Gnjilanah na jugovzhodu Kosova. Tam je prijavil poškodbo, ki je zdrznila zdravstveno osebje. V rektumu je imel zagozdeno razbito steklenico. Trdil je, da sta ga med delom na polju napadla dva Albanca. Martinovića so zaradi izgube krvi nato premestili v prištinsko bolnišnico, kjer so ga operirali in mu rešili življenje.
O njegovi izjavi sta bili obveščeni tako policija kot vojska. Po zaslišanju, ki ga je opravil polkovnik Jugoslovanske ljudske armade Novak Ivanović, je Martinović spremenil izjavo. Domnevno naj bi mu - tako so sporočili iz vojske - kmet priznal, da si je poškodbo povzročil sam pri neuspešnem poskusu masturbacije. Ivanović je kasneje dejal, da je dosego takšnega priznanja od njega terjal nekdo od nadrejenih visokih častnikov JLA.
Javni tožilec je podal pisni sklep, iz katerega je razvidno, da je ranjenec na svojem polju izvedel dejanje "samozadovoljevanja", tako da je "prazno steklenico gazirane vode nataknil na leseno palico in jo zapičil v tla. Nato je sedel na steklenico in užival." Voditelji skupnosti v Gnjilanu, kjer so Albanci sredi osemdesetih let že tvorili veliko večino prebivalstva, so nato izdali izjavo, v kateri so njegove poškodbe opisali kot "naključne posledice samoiniciativne (spolne) prakse".
Dve zdravniški komisiji in različne ugotovitve
Martinovića so nato prepeljali na Vojnomedicinsko akademijo (VMA) v Beograd na nadaljnje posege in preiskave. Tam pa so se ugotovitve zdravniške ekipe razlikovale od ugotovitev vojske, policije in tožilstva. Zdravniki so bili mnenja, da poškodbe niso skladne s samopovzročeno rano.
Zdravniško ekipo je sestavljalo pet zdravnikov iz štirih jugoslovanskih republik - dva iz Srbije ter po eden iz Slovenije, Hrvaške in Makedonije. Zdravniki so zapisali, da so poškodbe nastale "z močno, brutalno in nenadno vstavitvijo ali zagozditvijo 500-mililitrske stekleničke oziroma njenega širšega konca v danko" in da je bilo verjetno fizično nemogoče, da bi si Martinović to storil sam. Ekipa je trdila, da sta vstavitev "lahko izvedli vsaj dve ali več oseb".
Ustanovljena je bila še ena zdravniška komisija, ki jo je vodil slovenski strokovnjak sodne medicine Janez Milčinski, sin pisatelja Frana Milčinskega. Njegova komisija je sklenila, da obstaja možnost, da bi Martinović steklenico vase lahko vstavil tako, da bi jo namestil na palico, ki jo je potisnil v zemljo, vendar je med masturbacijo zdrsnil in steklenico pod silo telesne teže zlomil v rektumu. Jugoslovanska tajna policija in vojaška obveščevalna služba sta na podlagi tega sklepali, da si je Martinović poškodbe najverjetneje povzročil sam.
Predstavniki medijev so se dolgo trudili priti do Martinovićeve izjave, vendar so bili pri tem neuspešni. Nazadnje je to nekaj mesecev po dogodku uspelo časniku NIN. "Niti mojemu odvetniku me niso pustili, da bi se srečal z mano, kaj šele novinarjem. Edini, s katerimi sem se lahko pogovarjal, so bili preiskovalni sodnik in okrožni javni tožilec iz Gnjilana ter policisti, ki so jim pomagali drugi dan zaslišanja, 23. maja. Ob meni so bili ves čas vojaki." Martinović je najprej sklepal, da ga poskušajo zaščititi, nato pa je začel sumiti, da ga v resnici nadzorujejo.
Uničujoča moč medijev
Primer Martinović so pograbili srbski republiški mediji in povzročili prelom z dotakratnim narativom, ki je odkriti nacionalizem potiskal v ozadje. Jugoslovanske oblasti in mediji so pred izbruhom afere sistematično zmanjševali pomen etnonacionalizma, da bi zadržali enotnost med različnimi narodnostmi Jugoslavije. Propad tega tabuja pri poročanju o primeru Martinović je napovedal rast nacionalizma, ki je nato leta 1991 privedel do razpada države.
Beograjski časopis Politika je trdil, da so bili posamezniki, ki so domnevno napadli Martinovića, člani lokalne albanske družine. Ta naj bi želela kupiti zemljišče, ki ga Martinović ni hotel prodati. Trditev je imela precejšen odmev v srbski politiki; stalno odseljevanje Srbov s Kosova je bilo razumljeno kot posledica namernega preganjanja Srbov s strani Albancev, ki so jih želeli pregnati z njihove zemlje in zaseči njihovo premoženje, čeprav so se kosovski Srbi v centralno Srbijo in druge jugoslovanske republike pogosto odseljevali tudi zaradi neperspektivnih ekonomskih razmer, prav tako pa je bila njihova rodnost, v primerjavi z albansko, izredno nizka.
Nekateri srbski kolumnisti in feljtonisti so šli korak dlje in začeli risati vzporednice med takrat aktualnim primerom Martinović in mučenji v času osmanske vladavine v Srbiji, ki je trajala od 15. do prve polovice 19. stoletja (na Kosovu do 1912). Incident so namreč primerjali z grotesknim nabijanjem na kol, ki so ga bili deležni uporniki (in tudi hujši prestopniki) proti turški nadoblasti. Povezovanje s časom tuje okupacije pa je vzbujalo in razvnemalo nacionalna čustva med običajnimi ljudmi, ki so sicer zaradi vse večje ekonomske stagnacije bili nezadovoljni z delovanjem republiške politike.
Navdih umetnikom in mislecem
Dramatizacija dogodka je spodbudila številne umetniške ustvarjalce, med njimi slikarje in pesnike. Incident so primerjali z drugimi zgodovinskimi epizodami preganjanja Srbov in kristjanov, pri čemer so Martinovića povzdignili v "arhetip srbskega trpljenja in albanskega (muslimanskega, osmanskega ...) zla", v svoji knjigi Papirnata hiša: Konec Jugoslavije piše Mark Thompson.
Pisatelj Branislav Crnčević je Martinovićevo izkušnjo razglasil za "Jasenovac za enega človeka". Slikar Mića Popović je ustvaril ogromno sliko, ki temelji na delu Jusepeja de Ribere Mučeništvo svetega Filipa, na kateri so Albanci (ljudje z belimi čepicami) dvignili Martinovića na lesen križ. Eden od Albancev je upodobljen s steklenico v roki, dogajanje pa pasivno spremljajo komunistični organi pregona.
Peticija, ki so jo podpisali nekateri srbski intelektualci, je navajala, da je "primer Đorđa Martinovića postal primer celotnega srbskega naroda na Kosovu". Tri leta pozneje je skupina žensk odkorakala pred srbski parlament, da bi lobirala za odvzem avtonomije Kosovu, in izjavila, da "ne moremo več mirno stati, medtem ko so naši bratje nabiti na oster kol".
Martinovićev primer je na skupščini 16. junija 1985 podprlo Združenje pisateljev Srbije. Literarni kritik Zoran Gluščević je položaj srbske manjšine na Kosovu primerjal z "najbolj strašljivimi fašističnimi izkušnjami druge svetovne vojne". Gluščević se je spomnil afere Dreyfus v Franciji na prelomu stoletja in vloge, ki so jo v tem primeru imeli pisatelji, kot je Émile Zola, in pozval združenje, naj ukrepa v obrambo Martinovića. Njegov predlog je bil sprejet z veliko večino in združenje je sprejelo odprto pismo, v katerem je zahtevalo, da srbski parlament ustanovi odbor za preiskavo primera Martinović. Pisatelj Dobrica Ćosić je vzpostavil (kot je sam dejal) "intenzivno sodelovanje" s srbskimi skupinami na Kosovu in pomagal Martinoviću najeti odvetnika in vložiti obtožnico proti uradnikom, ki so ga, kot se je trdilo, prisilili k podpisu lažnega priznanja. V Martinovićevem imenu je pisal tudi srbskemu predsedniku Ivanu Stamboliću in zveznemu ministrstvu za obrambo.
Zadevo Martinović so nekateri srbski nacionalistični ideologi, intelektualci in politiki imeli za simbol domnevne muslimanske nagnjenosti k sodomiji. Vplivni psihiater in nacionalistični aktivist hrvaških Srbov Jovan Rašković je trdil, da so "muslimani fiksirani v analni fazi svojega psihosocialnega razvoja in so zato zanje značilni splošna agresivnost ter obsedenost z natančnostjo in čistočo". Številni Srbi so to videli kot odličen primer, kako naj bi Albanci grdo ravnali s Srbi, medtem ko je kosovska vlada, ki jo vodijo Albanci, "gledala stran", zvezne oblasti, tudi vojska in policija, pa so primer zaradi "ohranjanja privida bratstva in enotnosti" pometle pod preprogo.
Številni kosovski Albanci pa so menili, da si je, kot kaže Martinovićevo zgodnje priznanje, srbski kmet rano sam zadal po naključju in jo skušal prikriti tako, da je krivdo zvalil na Albance, kar je omogočilo srbskim nacionalistom, da so to izkoristili za sprožanje protialbanskih čustev. Drugi so priznali, da so bili dokazi nejasni, vendar so nasprotovali načinu, kako je bil primer uporabljen za simboliziranje srbsko-albanskega odnosa.
O dogodku so poročali tudi številni tuji medji. Med njimi The New York Times, ki je ob dogodku in žgoči javni razpravi, aprila 1986 zapisal, da Kosovo ostaja največja težava Jugoslavije ter da bo ta lažje odplačala dolgove mednarodnim upnikom, kot pa rešila težavo te avtonomne pokrajine, kjer je bilo vloženih ogromno zveznih sredstev v propadle infrastrukturne projekte.
Post festum: vzpon nacionalizma in razpad države
V Sloveniji in na Hrvaškem so primer Martinović spremljali z zaskrbljenostjo. V tragediji nekega človeka so videli predvsem nevarnost razmaha nacionalizma in centralizacije srbske republiške moči v Beogradu z ukinitvijo pristojnosti avtonomnima pokrajinama Kosovu in Vojvodini.
Revija Mladina in njeni kolumnisti, kot je filozof Slavoj Žižek, so ostro kritizirali izkoriščanje primera Martinović s strani srbskega političnega establišmenta za podžiganje protialbanskih čustev in upravičevanje centralizacije oblasti na Kosovu. Žižek je pisal o globoki simboliki incidenta za razpad federacije in zapisal, da razbita steklenica v Martinovićevem telesu predstavlja "steklenico v riti vse Jugoslavije".
Republiške oblasti v Beogradu so od zveznih dolgo časa zahtevale amandmaje k ustavi iz leta 1974, saj da jim je ta onemogočila upravni in ekonomski razvoj republike, ki je začela zaostajati za Slovenijo in Hrvaško, tudi zaradi vse slabših razmer na Kosovu. Neuspeh vlade pod Ivanom Stambolićem je nato dal zalet nacionalistični struji znotraj srbske partije, ki je ponujala bolj radikalne in enostavnejše rešitve. Vse to je kulminiralo aprila 1987, ko je nezadovoljne kosovske Srbe na Kosovem polju obiskal Slobodan Milošević in ob prerivanju med protestniki in policijo izrekel znameniti stavek, ki ga je povzdignil v vodjo naroda: "Niko ne sme da vas bije!" (Nihče vas ne sme pretepati!).
Dogodek je zaznamoval drastičen premik v jugoslovanski politiki. Milošević je postal populistični voditelj Srbije, ki je odprl pot vzponu republiških nacionalizmov in končnega razpada Jugoslavije dobra štiri leta za tem. Nova oblast ni potrebovala sodnega epiloga primera, saj je zgodba odslužila svoj politični namen.
Đorđe Martinović naj bi do konca svojega življenja vztrajal, da se ni poškodoval sam. Po petih operacijah in dolgotrajnem okrevanju je prodal svojo njivo v Gnjilanu in se naselil v vasi Čitluk blizu Kruševca, kjer je 6. septembra 2000 umrl.
