Mož, ki je vedel

Njegovo ime je danes vgravirano v spominsko ploščo na točki nič (Ground Zero), njegov FBI-jev anorak počiva v nacionalnem spominskem muzeju 9/11, posvečenem napadom 11. septembra, ki so ga postavili na mestu, kjer sta nekoč stala mogočna dvojčka, severni in južni stolp WTC-ja.

11. septembra 2001 so pripadniki mednarodne teroristične mreže Al Kaide ugrabili štiri potniška letala. Z dvema so se zaleteli v stolpnici Svetovnega trgovinskega centra (WTC) na Manhattnu v New Yorku, s tretjim v stavbo Pentagona pri Washingtonu, četrto letalo pa je po uporu potnikov strmoglavilo na travnik v Pensilvaniji. Tragični dan, ki je spremenil svet, je vzel 2983 življenj. Vprašanje, ki buri duhove že skoraj četrt stoletja, pa ostaja: "Bi se tragedijo dalo preprečiti?"

V rodnem Atlantic Cityju je John O'Neill kot mlad fantič sprva razmišljal, da bi postal arheolog ali duhovnik, med odraščanjem pa ga je pritegnila televizijska serija The FBI in želel je postati podoben agentu Lewisu Erskinu.

Začel je za pultom za odvzem prstnih odtisov, nato postal vodič za obiskovalce na sedežu v Washingtonu. Ko je bil star 24 let, so se mu uresničile sanje – postal je agent ameriškega Zveznega preiskovalnega urada (FBI). 15 let je nabiral izkušnje na različnih področjih, kot so organiziran kriminal, gospodarska kriminaliteta, tuja protiobveščevalna služba. Napredovanje ga je sprva vodilo v terensko pisarno v Chicagu, nato pa vse do Washingtona.

Postal je vodja oddelka za boj proti terorizmu, bil je tako vzhičen, da je po celonočni vožnji na prvi dan nove službe prišel kar neposredno v pisarno v znameniti stavbi J. Edgar Hoover, čeprav je bila nedelja, navaja Frontline, program ameriške javne radiotelevizije PBS, ki je O'Neillovemu liku in delu posvetil serijo člankov, pa tudi dokumentarni film.

Že prvi klic, ki ga je januarja 1995 prejel na novem delovnem mestu, je usodno zaznamoval njegovo življenje. Iz Bele hiše je na sedež FBI poklical Richard Clarke, ki je na mizo dobil poročilo obveščevalcev. To je govorilo o Ramziju Ahmedu Jusefu, načrtovalcu bombnega napada na WTC leta 1993, ter namigovalo, da bi ga lahko skušali ujeti v Pakistanu, preden pobegne v Afganistan. "Šel je v akcijo in naslednja dva ali tri dni sploh ni zapustil pisarne. Klical je v Pakistan, na ameriško zunanje ministrstvo, v Pentagon. Bili so intenzivni dnevi, vendar se je splačalo," o O'Neillu pripoveduje Clarke. Jusefa so uspeli ujeti in ga prepeljati v ZDA.

"Bila je jasna januarska noč, med poletom s helikopterjem je nosil prevezo za oči. Eden izmed agentov je vprašal, če mu jo lahko sname. Ironično se je takrat ravno odprl pogled na WTC. Agent ga je zbodel, češ, poglej, dvojčka še vedno stojita. Jusef pa je odvrnil, da ne bi, če bi imeli le dovolj sredstev. Načina, kako je to rekel, hladnosti, s katero je to izrekel, ne bom nikoli pozabil," se vožnje s snovalcem tistega napada spominja Lewis Schiliro, vodja FBI-jeve newyorške podružnice pred prelomom tisočletja.

Prvi teroristični napad na WTC, ki se je zgodil 26. februarja 1993 malo po poldnevu, je terjal šest življenj. V podzemni garaži je eksplodiral najet kombi, 30-metrski krater je zazeval skozi nekaj nadstropij.

Jusefova aretacija pa je bila za O'Neilla šele začetek, vrsto let je zbiral informacije z vsega sveta in zlagal koščke mozaika, ki je od Jusefa vodil do Osame bin Ladna.

Visoko ga je cenil tudi Chris Isham, znani producent pri ABC News, ki pravi, da je O'Neill odkrival "novo vrsto terorista s povsem novo misijo", bal se je, da je vzniknila globalna islamska fundamentalistična teroristična mreža z namenom napadanja ameriških tarč.

Izkazalo se je, da je Jusef malo pred aretacijo odpotoval na Filipine, kjer so načrtovali sočasni napad na ducat ameriških potniških letal, ki bi hkrati terjal več tisoč življenj. Po nekaterih navedbah je želel eno izmed teh letal strmoglaviti tudi na sedež ameriške obveščevalne agencije CIA v Langleyju.

O'Neilla je po pričevanju njegovih sodelavcev radikalni fundamentalizem povsem obsedel, prebral je vse, kar je lahko našel na to temo. Poglobil se je v Jusefov načrt za strmoglavljenje letal, znan pod šifro Bojinka. Preiskovalci so našli povezavo tudi s  prvim bombnim napadom na WTC, Jusefov sozarotnik je bil Ahmed Adžadž, uporabljala sta priročnik za urjenje teroristov, ki je nosil naslov Al Kaida (kar v arabskem jeziku pomeni baza).

Napadalci na WTC so iz svojih skrivališč klicali več telefonskih številk, ena je pripadala bin Ladnu, ki je bil v poročilih ameriških obveščevalcev takrat označen kot financer islamističnega ekstremizma. Toda za O'Neilla je bil več kot to, prepričan je bil, da denar daje z namenom, da se ustvari globalna teroristična mreža z bazo v Afganistanu, ki bo na muho vzela ZDA. Ko je bin Ladna dojel kot grožnjo Ameriki, je znotraj FBI-ja začel vse glasneje opozarjati nanj. Predlagal je oblikovanje posebnega oddelka za spopad s to grožnjo, kar pa ni bilo povšeči uveljavljenemu birokratskemu ustroju znotraj urada z direktorjem Louisom Freehom in Thomasom Pickardom na čelu, glavni so hoteli biti "možje, ki so nosili pištole".

Začelo se je tudi osebno obračunavanje z O'Neillom, očitali so mu, da je preveč intenziven, da se preveč žene. Dela ni puščal v pisarni kot drugi, pač pa ga je nosil s seboj. Ob večerih si je v newyorških restavracijah in barih ustvarjal veliko mrežo ljudi, vohunov, se sestajal z agenti drugih ameriških in tujih obveščevalnih služb. O njem pripovedujejo, da je poznal vse, lahko je dvignil slušalko in poklical kamorkoli na svetu. Nosil je draga oblačila, elegantne čevlje, vedno je imel urejeno pričesko, nohte. Njegov nekdanji šef se spominja, da je znal zamuditi na jutranje sestanke v pisarni ob pol osmih: "Rekel sem mu, da mi je vseeno, če pride v pižami in copatih, samo naj pride. Prišel je," v smehu pripoveduje. V FBI-ju je začel (preveč) izstopati, prijel se ga je vzdevek Princ teme.

V zobe so vzeli tudi njegovo zasebno življenje, poleg družine, ki je ostala doma, si je po selitvi našel ljubico Valerie James, s katero je začel resno zvezo, spoznal je njeno družino, preden je po več kot dveh letih od žene enega njegovih sodelavcev izvedela, da je pravzaprav že poročen. Jamesova ga je vseeno javno vzela v bran: "Bil je genialen, dan za dnem je opravljal službo, o kateri se ni mogel pogovarjati z nikomer. Bo tak moški vsak večer prišel domov ter jedel pečenega piščanca s krompirjem? Mislim, da je moralo biti celo njegovo življenje zapleteno, on je bil zapleten," je dejala za Frontline.

Zaradi njegovega načina življenja so se pojavili očitki, da ni primeren za tako resno službo, kot jo opravlja. Januarja 1997 so bili vodilni v Washingtonu veseli, da so se ga znebili, odšel je v FBI-jevo terensko pisarno v New Yorku.

"Številne od teh skupin imajo zdaj v Združenih državah Amerike zmogljivosti in podporno infrastrukturo, da nas napadejo tukaj, če se za to odločijo," je maja 1997 svaril v pogovoru za Associated Press. Mesec dni pozneje je občinstvu na Nacionalnem strateškem forumu v Chicagu dejal: "Mislim, da so pred nami zanimivi časi. Zagotovo bomo kot državljani izzvani. Vem, da FBI v prihodnjih letih zagotovo bo. Žal pa ne morem zagotoviti, da v terorističnem napadu ne bo poškodovan ali ubit noben Američan."

Še naprej je vztrajno odkrival koščke mozaika. Že prej je bil tisti, ki ni verjel, da oblasti v Savdski Arabiji po bombnem napadu na stanovanjski kompleks Khobar Towers v celoti sodelujejo z njimi. Slišal je zgodbe o pilotih z Bližnjega vzhoda, ki se šolajo na tečajih v ZDA, da bi se naučili letalo zapeljati v zvezne stavbe. Izvedel je, da je bin Laden verjetno stal za odmevno sestrelitvijo dveh ameriških helikopterjev v Somaliji ter da namerava mrežo Al Kaide razširiti v Evropo. Jusefova sozarotnika sta priznala, da so načrtovali tudi atentat na predsednika Billa Clintona. Tudi ta zarota je nosila bin Ladnov podpis, zato se je O'Neill povsem osredotočil nanj.

S svojimi vprašanji je pomagal tudi že omenjenemu producentu Ishamu in novinarju Johnu Millerju, da sta leta 1998 izpeljala enega izmed intervjujev z bin Ladnom v Afganistanu, posnetek si je nato neštetokrat ogledal.

Kmalu je sledilo še več bombnih napadov po svetu, dva skoraj hkratna na ameriški veleposlaništvi v vzhodni Afriki, Keniji in Tanzaniji.

O'Neill je takoj posumil, da za napadi stoji Al Kaida, vendar ga v Washingtonu niso hoteli poslati tja niti takrat, ko so se njegovi sumi potrdili. Pri enem od osumljencev so agenti našli še en priročnik za urjenje teroristov, izvedeli so, da naj bi bin Laden v ZDA na urjenje poslal svoje pilote, vendar njegove organizacije še vedno niso označili kot najresnejše grožnje ameriški varnosti. O'Neill je preučeval posnetke urjenja iz kampov v Afganistanu, od svojih stikov je izvedel, da so celice že v Evropi, Washingtona pa še ni mogel prepričati, da so tudi v ZDA.

Nato so enega izmed teroristov prijeli na kanadski meji, pri sebi je imel zemljevid, na katerem je bilo obkroženo letališče v Los Angelesu. Pred vrati pa je bil prelom tisočletja in znamenito spuščanje krogle na newyorškem Times Squaru, ki je privabilo dva milijona ljudi. O'Neill je odkril, da želi Al Kaida udariti tudi tam, zvrstilo se je nekaj aretacij, na silvestrovo se je tudi sam odpravil v središče mesta, da bi se na lastne oči prepričal, da ne bo šlo nič narobe. 

Po vstopu v novo tisočletje so začeli tudi veljaki v FBI počasi verjeti, da je bin Ladnova celica že na ameriških tleh.

Ravno ko bi moral O'Neill končno dočakati prestrukturiranje FBI-ja in priti na čelo lastnega oddelka, da bi se v celoti posvetil tej grožnji, je izgubil službeni mobilni telefon, ko se mu je kmalu zatem pokvaril avtomobil, pa se je odločil, da se bo odpeljal v varno hišo in tam vzel drugega službenega. Z njim pa je bila Valerie, ki je tam odšla na stranišče. Vodilni možje so oba dogodka videli kot hudo kršitev varnostnih protokolov in ostal je brez napredovanja.

Nato se je zgodil še incident z aktovko, ki jo je na FBI-jevem seminarju pustil v dvorani, polni agentov, ko je stopil na hodnik, da bi se oglasil na telefon. Ko se je vrnil, je ni bilo več na istem mestu. V njej so bili zaupni dokumenti, ki jih po strogih pravilih ne bi smel jemati iz pisarne. Čeprav je bila aktovka čez nekaj ur najdena in je preiskava prstnih odtisov pokazala, da se dokumentov nihče ni dotaknil, je bila (škoda) spet storjena.

Med kriminalistično preiskavo varnostnega incidenta, ki je na O'Neilla znova vrgla slabo luč, je on raziskoval naprej in odkril povečano število klicev iz Al Kaidine varne hiše v Jemnu. Prestregli so sporočilo, da bin Laden načrtuje "dogodek v slogu Hirošime". Egiptovski obveščevalec je namignil, da bi lahko udarili po ameriških vojaških tarčah. Oktobra 2000 je eksplozija na rušilcu USS Cole ob obali Jemna ubila 17 mornarjev. O'Neill je vedel, da za tem stoji Al Kaida.

Vodstvo FBI je vendarle pristalo, da tja tokrat odpotuje kot vodja preiskave. Toda njegovi agenti so nosili orožje in tamkajšnja ameriška veleposlanica Barbara Bodine se je zbala, da bo to načelo odnose z Jemnom.

V sovražno nastrojenem okolju bin Ladnove domovine so mu oblasti sprva oteževale delo, vendar je počasi in vztrajno tkal vezi s tamkajšnjimi organi pregona. Po nekaj tednih so pristali tudi na to, da lahko zasliši pomembnega osumljenca, Fahda al Kusa, ki je bil najet za to, da posname napad na rušilec. O'Neill je to nameraval storiti po vrnitvi v Jemen, kamor se je nameraval vrniti po božično-novoletnih praznikih, vendar mu je Bodinova zavrnila vizo za vstop v državo, vodstvo FBI pa jo je podprlo. O'Neill tako nikoli ni dobil priložnosti, da razkrije jemensko mrežo, za katero se je nazadnje izkazalo, da je bila vpletena tudi v napade 11. septembra.

Do poletja 2001 so tudi ostale ameriške obveščevalne agencije dale administraciji Georgea Busha mlajšega jasno vedeti, da Al Kaida v prihodnjih tednih načrtuje nekaj velikega. Niso pa vedeli, kje se bo to zgodilo. Omenjali so Savdsko Arabijo, niso pa izključevali niti možnosti napada na ameriških tleh.

Tudi O'Neill je bil prepričan, da je Al Kaida že izbrala svojo tarčo, vendar je bil takrat v FBI-ju potisnjen že povsem na obrobje. Tako mu med drugim nikoli ni bilo posredovano julijsko sporočilo iz pisarne v Phoenixu, ki je prosila za preiskavo letalske šole. Prav tako ne avgustovsko iz Minnesote, kjer je pisarna želela preiskati enega izmed poznejših ugrabiteljev letal. 

13 mesecev po incidentu z aktovko je nekdo poskrbel, da je ta informacija prišla do novinarjev, New York Times je objavil članek in to je bil zadnji žebelj v O'Neillovo karierno krsto. Po besedah Valerie James je bil sam prepričan, da ga je zabil njegov dolgoletni nasprotnik Tom Pickard. 

O'Neill se je upokojil 22. avgusta 2001, naslednji dan pa prevzel položaj vodje varovanja v WTC-ju. Njegovi prijatelji so se šalili, da bo tam vsaj varen, saj ga ne bodo še enkrat napadli, a on je odvrnil: "Prepričan sem, da bodo skušali dokončati delo."

Med večerjo pri Elaine's je O'Neill dejal, da se pripravlja nekaj velikega. Da mu ni všeč, kako se stvari odvijajo v Afganistanu. Vprašali so ga, kdaj misli, da se bo zgodilo. "Kmalu," je bil jasen. Bil je 10. september. 

Naslednje jutro je bil v svoji pisarni v 34. nadstropju južnega stolpa, ko je prvo letalo trčilo v severni stolp. Uspel se je evakuirati in domačim sporočiti, da je dobro, njegov sodelavec pa ga je nato videl, ko se je vračal v južni stolp, verjetno zato, da bi pomagal pri evakuaciji stavbe in zbral posnetke nadzornih kamer, pojasnjujejo v spominskem muzeju 9/11, kjer so O'Neillu posvetili zapis in shranili njegov stari službeni anorak, ki so ga pozneje našli v parkiranem avtomobilu.

Njegovo truplo so 10 dni po tragediji našli v ruševinah južnega stolpa Svetovnega trgovinskega centra. Nikoli ni uspel zaslišati al Kusa, za katerega se je pozneje izkazalo, da je imel ključne informacije o skrivnem januarskem sestanku v Maleziji, ki so se ga udeležili poznejši ugrabitelji letal in je neposredno privedel do napadov 11. septembra 2001, dneva, ki je spremenil svet.