Muslimani volili Levico, ta žuga z razlastitvami, Merz pa bi spremenil smer

Zmaga Levice na nedeljskih volitvah v Berlinu je eno njenih najbolj spornih predvolilnih obljub ponovno postavila v središče razprav. Stranka, ki je s 25,7 odstotka glasov postala najmočnejša politična sila v nemški prestolnici, želi nadaljevati projekt prenosa stanovanj velikih zasebnih nepremičninskih družb v javno last.

V morebitnih koalicijskih pogajanjih z Zelenimi in SPD želi načrt zagovarjati tudi vodilna kandidatka Levice Elif Eralp. Vendar takšna koalicija še ni dogovorjena, matematično je mogoča tudi povezava CDU, SPD in Zelenih.

Berlinčani so sicer o tem vprašanju že odločali. Na referendumu leta 2021 je približno 58 odstotkov volivcev podprlo pripravo zakona o prenosu stanovanjskih družb z več kot 3000 stanovanji. Do izvedbe ni prišlo. Levica zdaj govori o približno 220.000 stanovanjih, ki bi jih prenesli v javno last.

Toda javno mnenje se je v petih letih spremenilo. Po povolilni raziskavi Infratest dimap danes 51 odstotkov Berlinčanov razlastitvi velikih stanovanjskih podjetij ob plačilu odškodnine nasprotuje, podpira jo 37 odstotkov. Med volivci Levice jo podpira 72 odstotkov, med volivci Zelenih 42, med podporniki SPD pa 29 odstotkov.

Michael Voigtländer, nepremičninski ekonomist pri nemškem gospodarskem inštitutu IW po pisanju WirtschaftsWoche, opozarja predvsem na dve težavi: stroške in dejstvo, da prenos lastništva ne poveča števila stanovanj.

Po njegovi oceni bi lahko odškodnine ob upoštevanju polne vrednosti nepremičnin znašale od 29 do 39 milijard evrov. Za primerjavo: Berlin letos pričakuje okoli 39,1 milijarde evrov prihodkov, ob 43,7 milijarde evrov izdatkov.

Dejanska višina odškodnine sicer še zdaleč ni določena. Nemška ustava v 15. členu omogoča prenos zemljišč in proizvodnih sredstev v skupno lastnino, vendar zahteva zakonsko ureditev odškodnine. Berlinska strokovna komisija je leta 2023 večinsko ocenila, da bi bilo uresničenje načeloma ustavno mogoče, razpravljala pa je tudi o možnosti odškodnine pod tržno vrednostjo. Končne sodne razlage za berlinski primer še ni.

Voigtländer opozarja tudi, da so povprečne obstoječe najemnine pri velikih družbah, ki bi jih ukrep prizadel, po njegovih podatkih okoli 8,20 evra na kvadratni meter brez stroškov, pri občinskih najemodajalcih pa približno evro manj.

Po njegovem je zato temeljni problem drugje: stanovanj je premalo.

Leta 2025 so jih v Berlinu dokončali le okoli 11.000. Razlastitev obstoječih stanovanj njihovega števila ne bi povečala, opozarja ekonomist, milijardni strošek pa bi lahko zmanjšal sredstva, ki bi jih bilo mogoče nameniti novogradnjam.

Voigtländer opozarja tudi na možnost "bega kapitala iz Berlina". Velike nepremičninske družbe so močno odvisne od mednarodnih vlagateljev. 

Če bi lastnikom izplačali odškodnine bistveno pod tržno vrednostjo, bi lahko po njegovem vlagatelji začeli dvomiti tudi o varnosti drugih naložb v Nemčiji. 

Povolilne analize kažejo tudi, kje je Levica dobila del izjemno velike podpore. Po analizi Forschungsgruppe Wahlen je zanjo glasovalo 51 odstotkov muslimanskih volivcev v Berlinu, medtem ko je bil njen rezultat med vsemi volivci 25,7 odstotka. To je 36 odstotnih točk več podpore med muslimanskimi volivci kot na prejšnjih volitvah. Med volivci brez verske pripadnosti je Levica dobila 28 odstotkov, med katoličani 17 in protestanti 16 odstotkov.

Zakaj, je predmet političnega spora. Raziskave migracijskega volilnega vedenja med dejavniki omenjajo socialno-ekonomski položaj dela priseljenskega prebivalstva ter poudarek Levice na socialni neenakosti, stanovanjih in protidiskriminacijski politiki. Konservativni politiki pa Levici očitajo, da želi z liberalnejšo politiko priseljevanja in naturalizacije dolgoročno pridobivati nove volivce. 

Medtem ko Levica razpravlja o prevzemu oblasti v Berlinu, se CDU ukvarja s posledicami zgodovinskega poraza. V Mecklenburg-Predpomorjanskem je s 4,9 odstotka prvič v povojni zgodovini izpadla iz katerega od deželnih parlamentov, v Berlinu pa jo je Levica potisnila na drugo mesto.

Merz je priznal, da CDU "ne doseže več ljudi" in da na preveč vprašanj nima zadovoljivih odgovorov. Obenem je napovedal spremembe politične smeri, vendar namerava ostati tako kancler kot predsednik CDU.

V stranki pa se že krepi spor o tem, kakšna naj bo ta sprememba.

Vodja podmladka CDU/CSU Junge Union Johannes Winkel zahteva, da vlada pospeši reforme socialne države, pokojninskega sistema in ukrepe proti zlorabam socialnih transferjev ter zaostri migracijsko politiko. Opozarja, da mora vlada odgovore ponuditi zdaj, sicer jih bodo volivcem ponudile druge stranke.

Napetosti so tudi v vrhu CDU. Po navedbah Focusa je ministrski predsednik Porenja-Pfalškega Gordon Schnieder na internem sestanku vodstva stranke opozoril, da CDU ne sme dovoliti, da jo vodja SPD Lars Klingbeil pretenta, potem ko so socialdemokrati po volilnem porazu zahtevali ponovno razpravo o že dogovorjenih reformah. Gitta Connemann iz CDU je opozorila, da stranka "nima več časa", baden-württemberški notranji minister Manuel Hagel pa, da mora priti do obrata, sicer od CDU "ne bo ostalo veliko".

Merz je sicer nakazal tudi možnost sprememb na področju zdravstva. Priznal je, da številni Nemci dvojni sistem zasebnega in obveznega zdravstvenega zavarovanja dojemajo kot problem pravičnosti, saj imajo občutek, da zasebno zavarovani do storitev pridejo takoj, drugi pa čakajo tedne ali mesece. Aso komentarji takoj naleteli na očitek, da želi preusmerjati pozornost.