'Na družbenih omrežjih sem izvedela, da je moj sin umrl'

Številni na tej poti umrejo. "Na družbenih omrežjih sem izvedela, da je moj sin umrl," je Amina povedala za BBC.  Z novinarji se je pogovarjala na svojem domu blizu glavnega mesta Senegala.

Za črno statistiko se skrivajo krute družinske zgodbe o upanju, sanjah in izgubi. 

"Ves čas sva se pogovarjala in rekel mi je, da želi iti v Maroko," je dejala. A nikoli ji ni razkril, da želi tvegati življenje in se prebiti v Evropo. "Nikoli ni omenil, da namerava vzeti čoln."

S sinom Yankhobo se je nazadnje slišala januarja. 

Sledila je tišina. Šestmesečno iskanje 33-letnega krojača je bilo neuspešno.

Nato pa so v začetku avgusta ribiči odkrili njegovo truplo na drugi strani Atlantskega oceana, približno 18 kilometrov od obale Dominikanske republike.

Na majhnem lesenem čolnu je bilo vsaj 14 razpadajočih trupel. Mobilni telefoni in osebni dokumenti, ki so jih našli poleg njih, so pokazali, da je večina žrtev iz Senegala, Mavretanije in Malija. Med predmeti na krovu je bila Yankhobina osebna izkaznica. Dominikanske oblasti so poročale tudi o prisotnosti 12 paketov z mamili.

Čeprav preiskava še poteka, oblasti domnevajo, da je šlo za žal že klasičen scenarij, ko so potniki poskušali doseči Kanarske otoke, poskus pa se je končal tragično. Njihov čoln je bil značilen za lesene ribiške čolne, ki se pogosto uporabljajo za prevoz nezakonitih migrantov iz zahodne Afrike proti Evropi.

Yankhoba je bil edinec. Za seboj je pustil ženo in dva majhna otroka, vključno z enim, ki ga ne bo nikoli spoznal. 

Preden je Amina izvedela za sinovo smrt, je za pomoč rotila oblasti, spletne vplivneže ...  "Verjela sem, da je morda zaprt nekje v zaporu nekje v Maroku ali morda celo v Tuniziji." Resnica je bila žal še veliko bolj kruta. 

161 odstotkov "več prometa"

Mladi zahodnoafriški migranti, ki poskušajo priti v Evropo, vse pogosteje izbirajo pot do Kanarskih otokov - namesto sredozemske alternative. Po podatkih Frontexa se je samo lani "promet" na atlantski poti povečal za 161 odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom.

Španija je ena izmed evropskih držav, ki sprejmejo največ migrantov.

Kdo pa so tisti, ki zapuščajo svoje države?

V primeru Senegala, poroča BBC, vse več delavcev srednjega razreda. 

Tisti, ki si to lahko privoščijo, odhajajo v ZDA. To je storil Fallou. Čeprav je skoraj desetletje vodil uspešno farmo ovc in ptic v Dakarju, je imel težave. "Imel sem občutek ujetosti, poleg tega, da sem vodil farmo, sem delal tudi v tovarni, vseeno pa sem se težko preživljal."

Tako je pri 30 letih prodal vse, kar je imel, in kupil enosmerno letalsko vozovnico za Nikaragvo v Srednji Ameriki. Od tam pa bi poskušal po kopnem odpotovati v ZDA.

Fallouja so k odhodu spodbudili njegov starejši brat, ki je že živel v ZDA, ter nešteto slik in videoposnetkov Senegalcev na TikToku, ki delijo svoje potovanje po Srednji Ameriki.

Skupaj je za pot porabil več kot 10.000 evrov. Revnejši migranti pa izbirajo Kanarske otoke. Tihotapcem običajno plačajo okoli 400 evrov. 

Omejevanje migracij: iluzija

Še vedno sicer velja, da večina afriških migrantov poskuša doseči Evropo prek Sredozemskega morja. V zadnjem desetletju se je po podatkih IOM pri tem utopilo več kot 28.000 migrantov.

In čeprav je mogoče afriške politike slišati, ko obljubljajo, da bodo ljudem doma izboljšali razmere, evropske pa, kako bodo omejili migracije in z vlaganji pomagali ustvarjati priložnosti v Afriki, da lahko mladi ostanejo doma, je vse bolj jasno, da je to - predvsem iluzija. 

Migracije so postale tako velik posel, da se ga enostavno ne da - ali pa ne želi - več ustaviti. Številni tihotapci, ki so nekoč tihotapili droge, danes tihotapijo ljudi, ker je posel veliko bolj dobičkonosen, povpraševanje pa vse večje. 

Migracije so danes trend, ki živi na družbenih omrežjih, in čeprav je z njim povezanih veliko lažnih informacij in obljub, je mladih, ki v tem vidijo svojo prihodnost, vse več in več. Tisti, ki na poti umrejo ali celo končajo v (spolnem) suženjstvu pač ne ustvarjajo vsebin, ne služijo kot svarilo. 

"Ljudje zapuščajo Zahodno Afriko, ker se soočajo z eksplozivnim koktajlom varnostnih, institucionalnih, prehranskih, sanitarnih, postcovidnih in okoljskih težav," za BBC pravi Aly Tandian.

A resnica je tudi, da ne gre vedno samo za težavne okoliščine. Zahod je enostavno – mamljiv. 

Število ljudi, ki zapuščajo Senegal, še posebej narašča, čeprav je to razmeroma mirna država z novim predsednikom, ki obljublja ustvarjanje delovnih mest za mlade. Odkar je bila marca izvoljena nova vlada, ji je uspelo znižati cene nekaterih osnovnih potrebščin, vključno z oljem, kruhom in rižem, s čimer se je zmanjšal pritisk na življenjske stroške.

A migracij ni manj, ampak več. Številni mladi Afričani prihodnost vidijo povsod, le doma ne, pri tem pa so pripravljeni spregledati, da nezakonite migracije spremljajo neusmiljenost, trgovina z mamili, orožjem, ljudmi in organi. Kar pomeni, da mnogi prihodnosti ne bodo nikoli doživeli.