Ameriški vojaki naj bi sodelovali v rutinskem patruljiranju ob meji med Makedonijo in Jugoslavijo, ko so izginili. Nemalo zatem so srbske oblasti potrdile njihovo zajetje in jih odvedle v zapor. Šlo je za Stephena Gonzalesa, Andrewa Ramireza in Jamesa Stonea, med zajetjem pa naj bi se upirali. Vojaki so bili sicer del več vojaških enot, ki so varovale jugoslovansko-makedonsko mejo med zračnimi napadi Nata na Jugoslavijo.
Za vojake je bilo predvideno sojenje, je takrat za BBC dejal jugoslovanski podpredsednik vlade Vuk Drašković in obljubil, da z ujetniki ravnajo dobro, kar pa je bilo v nasprotju s tistim, kar so prikazovale slike. Na njih je bilo namreč videti znake poškodb na vseh treh moških. Drašković je vojake označil za agresorje, vendar zagotovil, da bodo obravnavani v skladu z Ženevsko konvencijo o političnih zapornikih.
Nato je sicer takrat poročal, da so bili vojaki med dnevno izvidniško misijo na območju Kumanova v Makedoniji, ko so bili napadeni s strelnim orožjem. Kdo je obkolil trojico, takrat še ni bilo jasno, takratni predstavnik Pentagona polkovnik Richard Bridges pa je dejal, da bi lahko šlo za srbsko vojsko, paravojaške enote ali posebne policijske sile.
Zajetje je bilo označeno kot propagandni uspeh za Srbe in velika sramota za Nato, je takrat poročal BBC. Takratni vojni dopisnik Mark Laity je opozoril, da se bodo zagotovo pojavila vprašanja o tem, kaj so trije vojaki počeli izven vidnega polja drugih vojakov in tako blizu ene najnevarnejših meja v Evropi.
In 39. dan bombardiranja je predsednik Slobodan Milošević izpustil tri ujete Američane in jih poslal domov. Zahvale za to pa gredo aktivistu Jesseju Jacksonu. Ta je priletel v Beograd, se sestal z Miloševićem in se zavzel za njihovo izpustitev, gesta pa naj bi spodbudila končanje bombardiranja Jugoslavije. Vojaki so bili pripeljani v tiskovni center jugoslovanske vojske in predani Jacksonovi verski delegaciji.
"Dobrodošli v bombardiran Beograd," je generalpodpolkovnik Blagoje Kovačević, ki je ujetnike pripeljal, pozdravil zbrano delegacijo. Jackson je trojico objel in se zahvalil "Božji milosti in usmiljenju" za njihovo svobodo ter dodal, da se narodi ne bi smeli dvigniti proti drugim narodom. In še najbolj dramatičen trenutek je zagotovo, ko sta se Jackson in Milošević prijela za roke in molila.
Vojaki so se zahvalili jugoslovanskim uradnikom za njihovo ravnanje. "Bilo je zelo dobro, zelo pošteno, upam, da bodo zdaj vsi svobodni in da bo končno mir," je dejal eden izmed njih. Potem so se vkrcali na avtobus, čakala jih je vožnja do Zagreba, od tam pa naj bi poleteli na letalsko bazo Ramstein v Nemčiji.
Pred odhodom Jacksona in njegove delegacije, ki sta jo sestavljala tudi dr. Nazir Uddin Khaja iz Ameriškega muslimanskega Sveta in rabin Steven Bennet Jacobs, je predsednik Clinton imel velike pomisleke in jih skušal odvrniti od potovanja.
Kot je takrat poročal Los Angeles Times, je bila izpustitev vojakov Miloševićeva najbolj dramatična poteza, odkar je Nato začel zračno ofenzivo, da bi se zoperstavil njegovemu vojaškemu napadu na etnične Albance na Kosovu. Milošević ni postavil niti nobenih pogojev za osvoboditev vojakov, Jacksonu je le izročil pismo za predsednika Clintona, v katerem je zaprosil za sestanek.
"Predsednik je sprejel odločitev v podporo mirovnim prizadevanjem Jesseja Jacksona," je takrat poročala državna tiskovna agencija Tanjug. "Ne vidimo jih kot sovražnike, ampak kot žrtve vojne."
Jackson je v Beogradu obe strani pozval, naj "izkoristita ta trenutek" in okrepita diplomatska prizadevanja za končanje spora glede zahtev albanske večine po avtonomiji Kosova. Nato bi po njegovem mnenju moral zaustaviti bombardiranje dovolj dolgo, da bi lahko Milošević naredil naslednji korak in varno umaknil vojake. "Dajte Jugoslaviji noč miru brez bomb," je takrat pozval.
A njegove prošnje so naletele na gluha ušesa. Kot so poročali srbski mediji, je Nato še isto noč nadaljeval z napadi, med katerimi so bili cilji rafinerija nafte v Novem Sadu, tovarna v Čačku, dva mostova v osrednji Srbiji in območje v bližini letališča, zahodno od Beograda. Sama prestolnica je tisto noč ostala nedotaknjena.
V naslednjih dneh se je bombardiranje stopnjevalo, uničeni so bili ključni komunikacijski centri, kar je Miloševiću onemogočilo nadzor nad srbskimi enotami, ki so po besedah Nata stopnjevale etnično čiščenje v Prizrenu.. "Vojaška radijska mreža je bistvena za Miloševićevo sposobnost usmerjanja in nadzora represivnih dejavnosti srbske vojske in posebnih policijskih sil na Kosovu," je poudarjal tiskovni predstavnik Nata Peter Daniel.
Beograd so znova bombardirali naslednji dan.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.