Nizozemske oblasti so že junija razkrile, da so prvič prekinili življenje hudo bolnega otroka, mlajšega od 12 let, podrobnosti primera pa takrat niso bile znane. Iz poročila pristojne komisije, ki so ga povzeli nizozemski in tuji mediji, je zdaj razvidno, da je šlo za enoletnega otroka z izjemno hudimi zdravstvenimi težavami.
Otrok se je v tujini rodil prezgodaj, v 26. tednu nosečnosti, in prebolel sepso. Pri približno štirih mesecih in pol so zdravniki ugotovili zelo obsežno poškodbo možganov, diagnosticirali so mu tudi hudo cerebralno paralizo.
Pri osmih mesecih so ugotovili še sindrom infantilnih epileptičnih spazmov, zelo hudo obliko epilepsije. Napadi so se v mesecih pred smrtjo močno stopnjevali, zlasti med hranjenjem. Otrok je imel tudi hude motnje spanja, težave pri požiranju in kašljanju ter pri odstranjevanju sluzi iz dihalnih poti, zaradi česar je bil močno izpostavljen okužbam dihal.
Po ugotovitvah komisije je obsežna poškodba možganov močno prizadela otrokovo delovanje. Njegov razvoj je bil izjemno upočasnjen, imel je več zelo hudih telesnih in duševnih omejitev ter bi bil po zdravniški prognozi vse življenje popolnoma odvisen od pomoči pri vsakodnevnih dejavnostih.
Zdravniki so ocenili tudi, da obstaja zelo velika verjetnost, da bi otrok zaradi zapletov umrl zelo mlad. V njegovem kratkem življenju niso zaznali razvoja oziroma izboljšanja, pričakovali pa so nadaljnje poslabšanje stanja.
Starša zdravnika prosila za prekinitev otrokovega življenja
Ko je postalo jasno, da izboljšanja ni mogoče pričakovati, sta starša zdravnika zaprosila za prekinitev otrokovega življenja.
Zdravniki so morali pred odločitvijo presoditi, ali je otrokovo trpljenje neznosno in brez možnosti izboljšanja ter ali obstaja kakšna razumna možnost, da bi ga zmanjšali ali odpravili. Po navedbah poročila so ugotovili, da takšne alternative ni.
Zdravnik je starša seznanil s stanjem in prognozo otroka ter s postopkom, pridobil njuno soglasje in se posvetoval z najmanj enim neodvisnim zdravnikom. Pristojna komisija je po pregledu primera ugotovila, da je ravnal z zahtevano skrbnostjo.
Primer je nato obravnavalo tudi nizozemsko državno tožilstvo, ki se po poročanju tamkajšnjih medijev ni odločilo za pregon zdravnika.
Posebna ureditev za otroke od enega do 12 let
Nizozemska je posebno ureditev za prekinitev življenja neozdravljivo bolnih otrok, starih od enega do 12 let, uvedla leta 2024.
Gre za drugačen pravni okvir od klasične evtanazije na zahtevo pacienta. Po nizozemski zakonodaji lahko otrok sam za evtanazijo zaprosi šele od 12. leta starosti. Pri otrocih od enega do 12 let pa lahko zdravnik skupaj s starši v izjemnih okoliščinah odloči o prekinitvi življenja.
Pogoji so strogi. Nizozemska vlada navaja, da mora biti otrok neozdravljivo bolan in mora neznosno trpeti brez možnosti izboljšanja. Obstajati ne sme nobena razumna možnost za lajšanje trpljenja, niti s paliativno oskrbo. Odločitev mora temeljiti na medicinskih standardih in aktualnem medicinskem znanju, zdravnik pa mora ravnati z ustrezno skrbnostjo.
Primer nato preveri posebna komisija, ki jo sestavljajo štirje zdravniki z ustreznih medicinskih področij, pravnik in etik. Svoje ugotovitve posreduje državnemu tožilstvu, ki presodi, ali je zdravnik ravnal skladno s pravili.
Nizozemska evtanazijo dovoljuje od leta 2002
Nizozemska je bila leta 2002 prva država na svetu, ki je pod strogimi pogoji zakonsko uredila evtanazijo in pomoč pri samomoru.
Pri klasični evtanaziji mora zahtevo podati bolnik sam. Zdravnik mora med drugim ugotoviti, da je zahteva prostovoljna in premišljena ter da bolnik neznosno trpi brez možnosti izboljšanja. Za mladoletnike veljajo dodatna pravila: otrok lahko za evtanazijo sam zaprosi od 12. leta, pri starosti od 12 do 15 let pa je potrebno tudi soglasje staršev oziroma skrbnika. Pri 16- in 17-letnikih morajo biti starši vključeni v odločanje, njihovo soglasje pa ni več potrebno.
Leta 2025 so nizozemske regionalne komisije prejele 10.341 prijav evtanazije, kar je bilo 3,8 odstotka več kot leto prej. Predstavljale so približno šest odstotkov vseh smrti v državi. V sedmih primerih so komisije presodile, da zdravniki niso izpolnili vseh predpisanih meril skrbnosti.
Med običajnimi postopki evtanazije je bil leta 2025 prijavljen tudi en primer mladoletne osebe, stare med 12 in 18 let, zaradi telesne bolezni. Ta statistika je ločena od posebne ureditve za otroke, stare od enega do 12 let.
Paliativna oskrba je celostna medicinska in psihosocialna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo, ki ji ni mogoče več uspešno zdraviti z namenom ozdravitve. Njen primarni cilj ni podaljševanje življenja za vsako ceno, temveč izboljšanje kakovosti življenja bolnika in njegovih svojcev. To vključuje lajšanje bolečin in drugih motečih simptomov, kot so težko dihanje, slabost ali tesnoba, ter nudenje čustvene, duhovne in socialne podpore. Paliativna oskrba se začne čim prej po diagnozi hude bolezni in se prilagaja potrebam bolnika vse do konca življenja.
Cerebralna paraliza je skupina nevroloških motenj, ki vplivajo na sposobnost gibanja, držo in ravnotežje. Nastane zaradi poškodbe ali nepravilnega razvoja možganov, najpogosteje v času pred porodom, med njim ali v zgodnjem otroštvu. Ker so možgani odgovorni za nadzor nad mišicami, poškodba povzroči težave z motoriko, kot so mišična togost, šibkost ali nenadzorovani gibi. Poleg gibalnih težav lahko cerebralna paraliza vpliva tudi na druge funkcije, vključno z govorom, požiranjem, vidom, sluhom ter kognitivnim razvojem, zato je obseg simptomov odvisen od lokacije in stopnje možganske poškodbe.
Sindrom infantilnih epileptičnih spazmov, znan tudi kot Westov sindrom, je redka in huda oblika epilepsije, ki se običajno pojavi v prvem letu življenja. Kaže se s kratkimi, nenadnimi krči, pri katerih otrok nenadoma upogne trup, glavo in okončine, kar traja le sekundo ali dve, vendar se lahko ponovi več desetkrat zapored. Ta oblika epilepsije je izjemno nevarna, saj pogosto povzroči hude motnje v razvoju možganov in kognitivni upad. Zaradi svoje kompleksnosti je sindrom pogosto odporen na standardna zdravila proti epilepsiji, kar zahteva specializirano in intenzivno medicinsko obravnavo.
