Bob Kitchen, podpredsednik za izredne razmere pri Mednarodnem reševalnem odboru (IRC), je pozval k "resnim in takojšnjim pogovorom o humanitarnih koridorjih skozi Hormuško ožino, da bi vsaj lahko dobave, ki so trenutno obtičale v humanitarnih središčih, spravili skozi ožino za ponovno oskrbo".
Situacija je izredno resna, poroča Guardian. Nujna zdravila namreč ne pridejo do svojega cilja, ampak so obtičala v logističnih središčih. Motnje v ladijskem prometu so preprečile IRC dostop do približno 120.000 evrov vrednih zalog, ki so obtičale v Dubaju in so nujno potrebne za 20.000 ljudi v Sudanu.
V Nigeriji in Etiopiji so zaradi omejitev pri oskrbi z nafto humanitarne organizacije prisiljene omejevati uporabo generatorjev v zdravstvenih klinikah. "V določenih delih bolnišnic bomo morali izklopiti elektriko, da bi ohranili delovanje bolj pomembnih sistemov," je pojasnil Kitchen.
Humanitarne organizacije zelo hitro porabljajo proračune, sploh zdaj, ko je bistveno dražje kupovati gorivo za delovanje organizacije, premik blaga in osebja po številnih državah podsaharske Afrike, je pojasnil Kitchen.
Cecile Terraz, direktorica Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca, je prav tako dejala, da rast cen nafte vpliva na življenja ljudi in na delovanje organizacij.
Velike humanitarne organizacije, ki se še vedno spopadajo z zmanjšanjem ameriškega in evropskega financiranja, so bile močno prizadete, saj številne izvažajo humanitarne izdelke, vključno s hrano in zdravili, iz logističnih središč v Indiji in Dubaju v skupnosti v stiski, med katerimi jih je veliko v Afriki, poroča Guardian.
Ocene organizacije Save the Children kažejo, da vsakih pet dolarjev povečanja cene nafte za sod povzroči dodatnih 340.000 dolarjev mesečnih stroškov za ladijski prevoz, gorivo, hrano in medicinske zaloge, kar presega proračun na začetku leta. To je enakovredno enemu mesecu pomoči za skoraj 40.000 otrok, je dejal direktor globalne oskrbe Willem Zuidema.
Lakota bi bila lahko vse hujša
Motnje bi po podatkih Svetovnega programa za hrano (WFP) dodatno ogrozile lakoto pri 45 milijonih ljudi, poleg 318 milijonov ljudi, ki so bili že pred februarskimi napadi ocenjeni kot prehransko negotovi. "Medtem ko svetovni voditelji zmanjšujejo proračune za pomoč, konflikti zvišujejo stroške vsake pošiljke, vsake vrečke hrane in vsakega medicinskega kompleta, ki ga pošiljamo," je opozoril Zuidema.
ZDA so leta 2025 zmanjšale svojo tujo pomoč za 57 odstotkov, medtem ko je bila britanska pomoč lani najnižja od leta 2008. Tudi Norveška, Nemčija in Francija so občutno zmanjšale svoje proračune za pomoč.
V Jemnu, kjer po več kot desetletju vojne skoraj polovica prebivalstva potrebuje pomoč, so se stroški prevoza blaga zaradi goriva povečali do 20 odstotkov, ocenjuje Save the Children, cene hrane pa so zrasle za 30 odstotkov.
V Somaliji so se stroški uvoza ključnih zdravil za zdravljenje akutne podhranjenosti otrok od začetka konflikta potrojili. V državi, ki jo pesti huda suša, so se po podatkih WFP zaradi višjih cen goriva, ki povečujejo stroške prevoza, cene osnovnih živil zvišale za 20 odstotkov.
V Mjanmaru se je košarica osnovnih dobrin podražila za 19 odstotkov, v Afganistanu, ki nima dostopa do morja, pa so se stroški dostave hrane potrojili, je dejal John Aylieff, direktor WFP za Afganistan. "Afganistanski otroci danes zaradi tega stradajo," je opozoril in dodal, da bi mnogi lahko umrli.
Organizacija ocenjuje, da zaradi dviga cen nafte v prihodnjih mesecih ne bodo mogli doseči približno 1,5 milijona ljudi po vsem svetu. Agencija ZN trenutno preusmerja približno 93.000 ton hrane, ki so namenjene skupnostim v nujni stiski, vključno z begunci iz vojne v Sudanu, največje humanitarne krize na svetu, kar povzroča znatne dodatne stroške in zamude.
Pojasnili so, da niso ovirane le ladje, ki plujejo skozi Hormuško ožino, temveč da je zaradi splošnih zastojev v pomorskem prometu prizadet ves ladijski promet v regiji. Na primer, zaloge iz proizvodnih središč v Indiji običajno plujejo iz pristanišča blizu Mumbaja v Oman, nato v Džido skozi ožino Bab el-Mandeb in naprej do Port Sudana. Zaradi tveganj in zastojev pa zdaj ladje plujejo okoli Rta dobrega upanja, skozi Sredozemsko morje do Sueškega prekopa in nato naprej v Džido, kar poti doda 9000 kilometrov in več tednov plovbe.
