Tisti dan je bila Daphne Caruana Galizia doma skupaj z najstarejšim sinom Matthewom. Tako sta bila zatopljena v delo, da sta pozabila na kosilo. To je že bil čas, ko je Daphne dom zapuščala le redko, zaradi zmerjanj, obtoževanj in groženj je bila večino časa zaprta za domačimi zidovi, kjer je preiskovala dokumente, preverjala informacije in pisala blog. Na dan ga je prebralo tudi 400.000 ljudi, kar je več od skupne naklade vseh malteških časopisov. In potem je prišel usodni klic z banke.
Daphne je sedla v avto in kmalu zatem je njen takrat 31-letni sin slišal zvok, ki je za vedno zarezal v življenje njihove družine. Avto, ki ga je Matthew večer prej pustil parkiranega zunaj domačega dvorišča, je eksplodiral. Ko je pritekel do izmaličene pločevine, v avtomobilu ni bilo videti nikogar. Kmalu je opazil, da so okoli njega človeški ostanki. Ko ga je policist, ki je prihitel na kraj eksplozije, vprašal, kdo je bil v avtu, je vedel. "Moja mama."
Bomba sprožena prek SMS-sporočila
"Najhujša obtožba, ki so jo večkrat ponovili različni politiki in propagandisti vladajoče stranke, je bila, da sem umoril lastno mater, da bi za to okrivil takratnega premierja Josepha Muscata," Matthew Caruana Galizia pripoveduje danes, skoraj sedem let po umoru njegove matere.
Šele pred dvema letoma sta bila za umor na 40 let zapora obsojena brata George in Alfred Degiorgio, čeprav so ju aretirali že konec leta 2017. George je bil tisti, ki je podstavljeno bombo prek SMS-sporočila sprožil s čolna, vse telefone pa odvrgel v morje. Na 15 let zapora je bil zaradi sodelovanja pri umoru obsojen še en moški, medtem ko malteški poslovnež Yorgen Fenech, ki je po mnenju tožilstva umor načrtoval, na sojenje še čaka.

Daphne je pred smrtjo preiskovala njegove sumljive posle z državo, povezane z gradnjo plinske elektrarne. Izkazalo se je, je imel Fenech v Dubaju tajno podjetje, s pomočjo katerega je nameraval denar preusmeriti v dve panamski podjetji, ki sta pripadali tedanjemu ministru za energijo in vodji kabineta takratnega premierja. Državno tožilstvo za Fenecha zahteva smrtno kazen, že pet let pa je v priporu.
"Datum sojenja še vedno ni znan," pojasnjuje Matthew. Tako dolgotrajna sojenja so za Malto nekaj običajnega, pravi. "Včasih so postopki prekinjeni za več mesecev, ker zvočniki v sodni dvorani ne delujejo ali pa ni denarja za rezervno opremo ali nadzor, zato se ključni dokazi izgubljajo ali jih ukradejo, kaznovan pa ni nihče. Tudi prenosni računalnik premierjevega šefa kabineta je bil ukraden iz sodišča brez kakršnih koli posledic."
Bo nekdanji premier kdaj odgovarjal?
V – na Malti zelo počasne – sodne mline se je medtem ujel tudi nekdanji premier Joseph Muscat, ki je leta 2017 zaradi razkritij Daphne Caruana Galizia o spornih povezavah z azerbajdžansko kraljevo družino celo razpisal predčasne volitve. Že leto prej, leta 2016 je novinarka pisala tudi o njegovi sporni privatizaciji bolnišnic, ki bo morda vendarle dobila tudi sodni epilog. Maja letos sta bila namreč tako Joseph Muscat kot spomladi še aktualni podpredsednik vlade Chris Fearne, ki se ga je pred letošnjimi evropskimi volitvami omenjalo celo kot potencialnega kandidata za malteškega evropskega komisarja, med obtoženimi korupcije in drugih kaznivih dejanj.

To je prvič, da se bo pred sodiščem moral zagovarjati nekdanji premier, ki je sicer zaradi pritiskov javnosti po umoru Daphne Caruana Galizia leta 2020 odstopil. Med drugim je javna preiskovalna komisija, ki je z delom začela leta 2019 na zahtevo Sveta Evrope, ugotovila, da država ni prepoznala tveganja, ki mu je bila novinarka izpostavljena zaradi razkritij spornih poslov visokih politikov v tujini, in je ni ustrezno zaščitila.
'Naša življenja so uničena'
Malta, ki se je Evropski uniji pridružila leta 2004, hkrati s Slovenijo, sicer slovi kot davčna oaza, zelo privlačna za tuje vlagatelje, in je tudi med tistimi državami, kjer bogataši zlahka kupijo evropsko državljanstvo. Denar je torej na tem sredozemskem otoku vreden več kot resnica in pravica, prav za to pa se že vse od oktobra 2017 bori njen prvorojenec Matthew, sicer tudi direktor fundacije, ki nosi mamino ime. Že kot otrok je bil priča temu, da so njegovo mamo obkladali z najhujšimi žaljivkami, ji grozili s smrtjo, ubili domačega psa, kar je povzročilo vseživljenjsko travmo, njegovo življenje pa zaradi umora matere nikoli več ne bo "normalno". "Morilci so uničili naša življenja in sestaviti jih moramo znova, čeprav bo zelo pomemben del vedno manjkal," pravi.

Preberite celoten intervju z najstarejšim od treh sinov ubite malteške novinarke Matthewom Caruano Galizio.
Skoraj sedem let je že od umora vaše mame, Daphne Caruana Galizia, pa pravica še vedno ni dosegla vseh vpletenih. Je datum sojenja za domnevnega naročnika umora Yorgena Fenecha, ki je v priporu že pet let, že znan? Zakaj traja tako dolgo?
Datuma sojenja še nimamo. Na Malti je običajno, da sojenja za umor trajajo več kot deset let po tem, ko je bila vložena obtožnica. V enem od nedavnih odmevnih primerov umora je minilo skoraj 20 let od datuma vložitve obtožnice do zaključka sojenja. Nepojmljivo je, da je Evropska komisija glede tega tako prizanesljiva do Malte. Zdi se, da dokler je to problem, s katerim se soočajo le običajni ljudje, vladi ali evrokratom ni mar, denar iz Bruslja pa še naprej prihaja. Ne gre za to, da ne bi bilo denarja. A vlada porabi več za zasaditev trate na krožiščih kot za izboljšanje pravosodnega sistema. Namesto da bi zaposlila več sodnikov ali sodnih uradnikov, denar porablja za dobro plačane službe partnerjev in partnerk različnih ministrov. Včasih so postopki prekinjeni za več mesecev, ker zvočniki v sodni dvorani ne delujejo ali pa ni denarja za rezervno opremo oziroma nadzor, zato se ključni dokazi izgubljajo ali jih ukradejo, kaznovan pa ni nihče. Tudi prenosni računalnik premierjevega šefa kabineta je bil ukraden iz sodišča, brez kakršnih koli posledic. Policija zadeve niti resno ne preiskuje. V primeru moje matere imamo zelo močne dokaze proti obtoženemu, tako da ni težava v pomanjkanju dokazov, pač pa v šibkosti sodišča kot institucije. Prepričani smo, da je vladi to v interesu. Trenutni izvršilni oblasti namreč ustreza, da je nima nihče pod drobnogledom.
Nekdanji premier Joseph Muscat je bil maja letos obtožen zaradi prejemanja podkupnin, pranja denarja in korupcije v povezavi s privatizacijo javnih bolnišnic. O tem je kot novinarka pisala že vaša mama, a se ni zgodilo nič. Kaj je bil prelomni trenutek, da je policija vendarle začela preiskovati ta primer?
V tem smislu je bila moja mati podobna Kasandri (prerokinja v grški mitologiji, ki ji niso verjeli, op. a.). Z njo jo je primerjal neki kolumnist in primerjava je res zelo ustrezna. Njene napovedi so bile točne, številni so se z njo strinjali, a so bili v manjšini, vse dokler tudi drugi niso ugotovili, da je imela prav. Takrat je bilo že prepozno - posli so razpadli in na stotine milijonov evrov ukradenega denarja verjetno nikoli ne bo vrnjenih.

Vaša družina je po materini smrti podedovala številne tožbe proti njej. Koliko jih je bilo ter koliko ste jih dobili in koliko izgubili? To je bil nekakšen način izčrpavanja vaše družine, tudi finančni. Koliko vas je to stalo?
Podedovali smo več kot štirideset tožb in jih izgubili le nekaj - morda tri ali štiri. V primerih, ki smo jih izgubili, so bile odškodnine, dodeljene tožnikom, tako nizke, da smo ocenili, da se niti ne splača pritožiti. Da, vztrajanje pri tožbah proti moji umorjeni materi je bil zagotovo način, da nas izčrpajo v najbolj ranljivih trenutkih, ko smo se ukvarjali z njeno izgubo in s tem, da naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bilo zadoščeno pravici. Boj v teh tožbah bi bil za nas nemogoč, če ne bi imeli finančne podpore dveh evropskih organizacij, Free Press Unlimited in Evropskega središča za svobodo tiska in medijev.
Kot novinarko so vašo mamo zmerjali s čarovnico, grozili so ji s smrtjo, jo tožili, ubili so vašega psa ... Nazadnje je bila povsem izolirana, niti hiše ni več zapuščala. Kako je bilo za vas kot njenega sina gledati vse to?
To je povzročilo vseživljenjsko travmo. Po drugi strani pa nas je, ker se je to začelo kmalu po mojem rojstvu in ker sem zrasel s tem, tako mene kot moja brata to naredilo zelo trdožive.
Sami pravite, da bi bil odnos do vaše mame drugačen, če bi bila moški. Zakaj?
Veliko napadov na mojo mamo je bilo usmerjenih na podlagi spola, v to ni dvoma. Reči, da je grda, čarovnica, kurba, ljubica opozicijskega voditelja – to niso napadi, ki bi jih lahko na Malti učinkovito uporabili proti moškim.
Kakšnih obtožb ste bili vi in vaši bratje deležni po njeni smrti?
Najhujša obtožba, ki so jo večkrat ponovili različni politiki in propagandisti vladajoče stranke, je bila, da sem umoril lastno mater, da bi za to okrivil Josepha Muscata. Kljub temu da je Joseph Muscat že zelo kmalu izvedel, da je bil Yorgen Fenech glavni organizator, ni svojim privržencem nikoli rekel, naj me nehajo obtoževati. Nikoli ni bil dovolj moža, da bi to rekel. Zanj je bila vse to igra za oblast in manipuliranje situacije njemu v korist.

Sporočilo, ki vam ga je mama zapustila, je bilo, da je na Malti vendarle možna pravica. Še vedno verjamete, da je to mogoče?
Da, nikoli ne bom prenehal verjeti v to. Pravičnost je mogoča povsod, ne glede na sredstva.
Kot je zapisal vaš brat Paul v knjigi z naslovom Smrt na Malti, je vaša mama vedno trdila, da bodo 'le prek njenega trupla njeni otroci obtičali na teh skalah'. Ste med njeno kariero imeli občutek, da vse, kar počne, počne za vas, za vaše dobro?
Da, vedno sem imel ta občutek, vendar je ta zares prišel do izraza šele po njeni smrti.
Se bo vaša kampanja za pravičnost kdaj končala?
Da, se bo končala, a zame je to verjetno vseživljenjski projekt, saj moram popraviti škodo, ki so jo meni osebno povzročili morilci. Naša življenja so uničili in sestaviti jih moramo znova, čeprav bo zelo pomemben del vedno manjkal.
KOMENTARJI (48)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.