Natovo povečanje sil za hitro odzivanje: 'Gre za drzno napoved'

Natove sile za hitro odzivanje (NRF ali Nato Response Force) so enote, ki jih države članice vzdržujejo za potrebe hitre premestitve, namestitve ter opravljanja in izvajanja nalog. Kot že omenjeno, je v NRF trenutno okoli 40.000 vojakov, vsaka država pa je dolžna vzdrževati določeno količino teh vojakov, pojasnjuje izr. prof. dr. Vladimir Prebilič s katedre za obramboslovje ljubljanske Fakultete za družbene vede.

"Zanje je značilno, da imajo vojaki, ki jih države prispevajo v skupne enote, skupna usposabljanja in torej tudi certificiranja, da so torej enote medsebojno primerljive," razlaga in pojasnjuje, da morajo biti v primeru aktivacije sposobne medsebojnega sodelovanja. Prav zato proces vzpostavljanja in vzdrževanja NRF-ja vzame veliko časa. "Stvar ni tako enostavna," je poudaril in dodal, da svoj delež seveda prispeva tudi Slovenija, saj gre na nek način za delitev bremena med državami članicami Nata.

'To je zelo drzna napoved'

Napoved, da bo zveza Nato število svojih sil za hitro odzivanje povečala na več kot 300.000, se Prebiliču zdi drzna. "Mislim, da tega v zelo kratkem času ni možno izpeljati," pravi, razloga za to pa sta dva. Prvič bi morale države to breme med seboj porazdeliti, a države niso pripravljene in nimajo kapacitet, da bi lahko v tako kratkem času za nekajkrat povečale število svojih vojakov. 

"In drugič, tudi če bi se odločili in bi imeli toliko vojakov na razpolago, bi bilo še vseeno treba opraviti usposabljanje in certificiranje teh enot, da bi v primeru, da bi jih bilo treba uporabiti, te sile delovale maksimalno učinkovito," pojasni. V jeziku Nata se uporablja izraz, da so enote interoperabilne, da so torej sposobne tesnega medsebojnega sodelovanja. 

"Okrepili bomo bojne skupine v vzhodnem delu zavezništva na raven brigad," je v ponedeljek še napovedal Stoltenberg. Prebilič je pojasnil, da je brigada najbolj udarna operativna enota, ki je na terenu sposobna izvajati samostojne naloge. Nato se zato nagiba k temu, da bi enote manjšega obsega, na primer bataljone, povečal na brigade, saj bodo tako spodobne samostojnega bojnega oz. obrambnega delovanja. Enote bi se tako razširile, vanje pa bi bilo treba vpoklicati dodatne vojakinje in vojake. 

Dodatne kadrovske okrepitve za države članice pomenijo tudi večje breme. "Kdo bo prispeval kaj in v kakšnem obsegu, bo stvar zahtevnih usklajevanj med državami članicami. Vse države članice se namreč spopadajo s kadrovskim primanjkljajem v oboroženih silah,"  razlaga Prebilič, prav zato bo težko zapolniti mesta in vojake razporediti na nove naloge.

"Gotovo bo o tem govora tudi na vrhu v Madridu, pa tudi kasneje," še pravi strokovnjak za obramboslovje in dodaja, da se lahko pogovarjamo o mesecih, tudi letih, preden bo dosežena številka 300.000.

Okoli 40.000 vojakinj in vojakov je v silah za hitro odzivanje v bojnih skupinah nameščeno v osem vzhodnih članic Nata: Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Bolgarijo, Slovaško, Madžarsko in Romunijo. Stoltenbergove napovedi tako gotovo pomenijo več vojske na vzhodu. "Predvsem članice iz vzhodne Evrope se počutijo neudobno glede sosede, ki jo imajo in že ves čas pritiskajo, da bi se v ta prostor namestilo več vojakov in vojaške tehnike. S tem bi dobili občutek povečanja varnosti," trdi Prebilič.

Na Slovaškem je v okviru Natove napotitve tudi 101 slovenski vojak. "Podobnih nalog lahko v prihodnosti pričakujemo še več," je dodal sogovornik. 

'V kolikor se bo zadevo izpeljalo, gre za grozovito veliko spremembo'

V omenjene države naj bi glede na napovedi namestili tudi več vojaške opreme in oborožitvenih sistemov, vključno s sistemi zračne obrambe. Obenem bodo v drugih članicah določene enote, ki bodo pripravljene za odhod v države na vzhodu zavezništva. "Skupaj to predstavlja največje preoblikovanje naše skupne obrambe in odvračalne drže od hladne vojne," je dejal Stoltenberg. 

Da gre, v kolikor se bo zadevo izpeljalo, za grozovito veliko spremembo, se strinja tudi Prebilič, saj da je bilo tako veliko povečanje doslej praktično nepredstavljivo. Toda kaj to  pomeni za odnos EU do Rusije? Kako bi takšno odločitev lahko razumela država, ki izvaja invazijo na Ukrajino?

"S tem, ko povečujemo te kapacitete, želimo sporočiti, da naj nihče ne razmišlja o kakšnem koraku dlje," pojasnjuje strokovnjak. Ves čas namreč nekako v zraku visi možnost, da bi lahko prišlo do poseganja v teritorialno integriteto tudi nekaterih drugih držav. Trenutno je zaradi blokade Kaliningrada pod strašnim pritiskom na primer Litva. Nato želi dati Rusiji jasen signal, da "koraka naprej ne more in ne sme biti ter da bodo, v kolikor bi slučajno bil, tudi posledice". 

'Izključno povečanje obrambnih kapacitet lahko vodi celo v zaostrovanje'

"Nisem pa prepričan, da bo Nato v celoti dosegel svoj namen," dodaja Prebilič in izpostavlja pomen dialoga. Kot pojasnjuje, je bila temeljna značilnost hladne vojne prav odsotnost dialoga: "V času hladne vojne je bilo namreč ogromno špekuliranja in domišljanja o tem, kaj druga stran misli, pa čeprav je morda druga stran mislila popolnoma drugače, kot smo ugibali." Prav to je tisto, kar nas je v času hladne vojne zapeljalo v oboroževalno tekmo, poudarja Prebilič. "Nekdo je naredil potezo, drugi so rekli, aha, ker se oni oborožujejo, se bomo mi še bolj, zato so se tudi prvi še dodatno oborožili in tako naprej," pojasnjuje. 

"Ta poteza ne more in ne sme nadomestiti dialoga. Morali se bomo pogovarjati, saj stvari lahko le na ta način deeskalirajo. Izključno povečanje obrambnih kapacitet ne vodi v deeskalacijo, ampak obratno, lahko vodi celo v zaostrovanje odnosov in razmer," razlaga. 

"Bodimo pošteni, takšna dejanja zagotovo ne pomenijo ravno izboljšanja prijateljskih odnosov. Vsakršno dodatno oboroževanje in nameščanje vojakov in vojske druga stran ne sprejema z odobravanjem. Jaz sem prepričan, da bo ruska stran to razumela kot nekakšno dodatno zaostritev odnosov med Evropo in Rusijo," meni obramboslovec, ki pojasnjuje, da se tudi Rusija lahko na neki točki odloči za dodatno premeščanje vojske. 

"Vsi koraki oboroževanja bi morali biti res nujno pospremljeni z zelo živahno diplomacijo, ki bi odpirala kanale in poskušala razlagati, zakaj je prišlo do posamezne poteze in kakšni so njeni nameni. Če nameni niso jasni ali so celi prikriti, potem to druga stran praviloma razume kot neprijateljsko potezo, stvari pa se lahko zelo zaostrijo," pravi. 

Hkrati meni, da je bilo doslej dialoga premalo. "Ne glede na to da Rusija je agresor, to je jasno, če ne bomo bolj intenzivno izmenjevali stališč in mnenj, se zadeva lahko slabo konča. Za obe strani," je še pripomnil. 

'Pridružitev Finske in Švedske Natu je globalna sprememba brez primere v Evropi'

"Tudi to je globalna sprememba brez primere v Evropi," prošnjo Finske in Švedske za pridružitev Natu komentira Prebilič. Obe državi sta imeli več kot sto let status oborožene nevtralnosti, kar pomeni, da so svojo obrambo in varnost zagotavljali z lastnimi kapacitetami in ne znotraj zavezništev oziroma organizacij kolektivne obrambe. "S tega pogleda gre za ogromno spremembo," je dodal. 

Po njegovem mnenju prošnji za članstvo kažeta na to, da je prisoten strah. "Da je prisotno nezaupanje glede tega, kako bo njihova soseda, torej Ruska Federacija, delovala." Gre za iskanje večje podpore in zaveznikov, ki bi v primeru, da bi prišlo do najslabšega možnega scenarija, lahko pomagali. "Ta velika geopolitična sprememba kaže na to, da se Rusiji več ne zaupa. Da je politika, ki jo država vodi, prepoznana kot agresorska politika."

Sogovornik pojasnjuje, da je to, kdaj bosta državi postali članici, seveda odvisno od drugih držav, ki se morajo s članstvom strinjati. Trenutno članstvu nasprotuje Turčija, ki članstvo pogojuje. "To bo stvar diplomacije in donosov večjih držav članic, ki bodo delale na tem, da k strinjanju prepričajo tudi Turčijo," je še dodal Prebilič. 

Države članice, ki ne dosegajo dveh odstotkov BDP za financiranje Nata, bodo spodbudili, da to čimprej storijo

"Če bodo države članice pristale na takšno res enormno povečanje števila pripadnikov NRF-ja, bo to za sabo poleg že omenjenih kadrovskih potegnilo tudi finančne izzive," je še izpostavil Prebilič. Kot je že povedal, je treba vojake ne le opremiti, ampak tudi usposabljati, pošiljati na vaje in vzdrževati, kar pa predstavlja velike stroške, ki bodo na ramenih držav članic Nata. 

Nekatere napovedi, da naj bi Nato od članic pričakoval večje financiranje, in sicer namesto dveh odstotkov, 2,5 odstotka BDP, Prebilič težko komentira, a dodaja, da gre za izdatno povečanje. "Sem pa prepričan, da bo Nato vztrajal pri tem, da tiste države, ki trenutno še ne dosegajo omenjenih dveh odstotkov BDP-ja pod velikim pritiskom, da se temu številu počasi približajo," pravi. Med takšni državami je tudi Slovenija, ki po Prebiličevih besedah trenutno dosega približno 1,22 odstotka BDP, ki ga namenja za obrambo. Pravzaprav je od vseh članic Nata četrta od zadaj, kar se tiče financiranja. 

"Zagotovo bomo deležni, recimo temu diplomatsko: spodbud, k temu da se sredstva za financiranje v prihodnje povečajo," je še dodal.