'Ne gre za denar': 149 ljudi odpeljal v smrt, svojci izgubili na sodišču

Deželno sodišče v Braunschweigu je zavrnilo odškodninsko tožbo 30 svojcev žrtev ene najhujših letalskih tragedij v novejši evropski zgodovini.

Svojci so tožili Zvezno republiko Nemčijo in trdili, da pristojni državni organi niso ustrezno nadzorovali zdravstvenega stanja sposobnosti kopilota letala Germanwingsa.

Sodišče njihovim argumentom ni sledilo.

Po presoji sodnega senata lahko svojci primerljive odškodninske zahtevke uveljavljajo proti družbi Germanwings GmbH. Zato po mnenju sodišča niso upravičeni do dodatne odškodnine iz naslova odgovornosti države.

Sodnica se je pri tem sklicevala na Montrealsko konvencijo, ki ureja odgovornost v mednarodnem letalskem prometu. Na njeni podlagi lahko oškodovanci načeloma uveljavljajo tako lastne odškodninske zahtevke kot zahtevke, ki so nanje prešli po umrlih.

Že ob začetku postopka konec avgusta je sodišče svojcem nakazalo, da njihova tožba nima veliko možnosti za uspeh.

Svojci so Nemčijo tožili zaradi domnevnih pomanjkljivosti pri nadzoru zdravstvenega stanja kopilota.

Po njihovem prepričanju takratne letalsko-medicinske preiskave glede morebitnih duševnih težav niso bile dovolj temeljite.

Postopek je potekal v Braunschweigu, ker ima tam sedež nemški Zvezni urad za letalstvo. 

Let 9525 družbe Germanwings je 24. marca 2015 letel iz Barcelone proti Düsseldorfu. Airbus A320 je strmoglavil v francoskih Alpah. Umrlo je vseh 150 ljudi na krovu – 144 potnikov in šest članov posadke.

Preiskovalci so ugotovili, da je kopilot Andreas Lubitz, ko je kapitan zapustil pilotsko kabino, zaklenil vrata in namerno nastavil spuščanje letala. Kapitan se v pilotsko kabino ni mogel več vrniti. Letalo je nato trčilo v gorsko pobočje.

Med žrtvami je bilo največ državljanov Nemčije in Španije. Na letalu je bilo tudi 16 dijakov in dve učiteljici gimnazije iz mesta Haltern am See v Severnem Porenju-Vestfaliji, ki so se vračali s šolske izmenjave v Španiji.

Svojci so že pred današnjo odločitvijo poudarjali, da njihov glavni cilj ni dodatna odškodnina. Klaus Radner, ki je v nesreči izgubil hčer, vnuka in hčerinega partnerja, je že ob začetku procesa za nemško tiskovno agencijo dpa priznal, da možnosti za uspeh ocenjuje kot izredno majhne. "Naše možnosti vidim pri enem odstotku," je dejal.

Po njegovem mnenju je pred tragedijo odpovedalo več ljudi in institucij. S postopkom so želeli predvsem ugotoviti in imenovati odgovorne.

Podobno je povedal Engelbert Tegethoff, ki je v nesreči izgubil hčer. "Ne gre za denar," je poudaril ob začetku postopka. Cilj je po njegovih besedah doseči jasnost in preprečiti, da bi se podobna katastrofa še kdaj ponovila.

Lufthansa, matična družba, Germanwings, je po katastrofi svojcem izplačala odškodnine. Po prejšnjih navedbah letalske družbe so najbližji svojci prejeli po 10.000 evrov odškodnine, za vsako smrtno žrtev pa je bilo izplačanih še 25.000 evrov odškodnine, do katere so bili upravičeni dediči pokojnega.

Toda vprašanje dodatne odgovornosti je nato več let zaposlovalo sodišča v različnih državah.

Svojci so dodatne odškodnine med drugim zahtevali od Lufthanse, vendar so bili neuspešni pred deželnima sodiščema v Frankfurtu in Essnu ter pozneje tudi pred višjim deželnim sodiščem v Hammu.

Prav prejšnje sodbe ustvarjajo zapleten pravni položaj. V postopkih proti matični družbi Lufthansa so sodišča presodila, da je bila odgovornost za letalsko-medicinske preglede in ugotavljanje zdravstvene sposobnosti pilota na strani države. Svojci so nato odškodnino zaradi domnevnih pomanjkljivosti tega nadzora zahtevali od Nemčije.

Toda sodišče v Braunschweigu je zdaj tudi to tožbo zavrnilo.

Tokrat je presodilo, da lahko svojci na podlagi pravil o odgovornosti v mednarodnem letalskem prometu primerljive zahtevke uveljavljajo proti družbi Germanwings in zato nimajo pravice do zahtevane odškodnine iz naslova odgovornosti države.

Današnja odločitev tako predstavlja še eno sodno zavrnitev prizadevanj dela svojcev, da bi več kot desetletje po katastrofi dosegli dodatno odškodnino in sodno ugotovitev širše odgovornosti za dogodke, ki so povzročili tragedijo.

Germanwings danes kot letalska družba ne obstaja več. Lufthansa je leta 2020 ukinila njegove letalske operacije, del dejavnosti pa je prevzel Eurowings. Vendar Germanwings GmbH še vedno obstaja kot pravna oseba, zato se lahko pojavlja tudi v sodnih in odškodninskih postopkih, povezanih z nesrečo leta 2015. Prav zato je sodišče v Braunschweigu zdaj presodilo, da lahko svojci primerljive odškodninske zahtevke uveljavljajo proti družbi Germanwings GmbH, čeprav ta že več let ne opravlja letalskih prevozov.

Preiskava po nesreči je pokazala, da je imel Andreas Lubitz dolgo zgodovino duševnih težav. Že leta 2008 je zaradi zdravstvenih razlogov za več mesecev prekinil šolanje za pilota, v preteklosti pa se je zdravil zaradi depresije in samomorilnih nagnjenj. Francoski urad za preiskovanje letalskih nesreč BEA je v končnem poročilu ugotovil, da je imel Lubitz v obdobju pred nesrečo duševno motnjo s psihotičnimi simptomi. Kljub temu je imel veljavno zdravniško spričevalo in je lahko letel. 

V zadnjih mesecih pred tragedijo se je njegovo stanje poslabšalo. Obiskoval je številne zdravnike, v mesecu pred nesrečo sedem, med njimi je imel tudi tri obiske pri psihiatru. Nekateri zdravniki so ocenili, da je psihično nestabilen oziroma nezmožen za letenje. Preiskovalci so po nesreči v njegovem stanovanju našli tudi zdravniška potrdila o nezmožnosti za delo, med njimi potrdilo, ki je veljalo na dan usodnega leta. Germanwings tega potrdila ni prejel. Lubitz je torej del informacij o svojem zdravstvenem stanju pred delodajalcem prikril. 

Tu se je pokazala ena ključnih pomanjkljivosti takratnega sistema. Zdravniki, ki so Lubitza zdravili, njegovemu delodajalcu zaradi pravil o zdravniški zaupnosti niso preprosto posredovali zdravstvenih podatkov, sistem zdravniškega certificiranja pilotov pa je bil med obdobnimi pregledi v veliki meri odvisen tudi od tega, da pilot sam prijavi poslabšanje zdravstvenega stanja. BEA je po nesreči ugotovil, da ta sistem v Lubitzevem primeru ni preprečil, da bi pilot z duševno motnjo s psihotičnimi simptomi še naprej uporabljal svojo licenco. Prav vprašanje ravnotežja med zdravniško zaupnostjo in varnostjo je nato postalo eno ključnih področij sprememb evropskih pravil. 

Preiskovalci niso ugotovili enega jasnega motiva, zakaj je poleg sebe ubil še 149 ljudi. Ugotovili pa so, da je bilo dejanje načrtovano. V tednu pred nesrečo je na spletu iskal informacije o načinih samomora in varnostnem sistemu vrat pilotske kabine. Na predhodnem letu iz Düsseldorfa v Barcelono je, ko je bil sam v pilotski kabini, večkrat za kratek čas nastavil avtopilot na izjemno nizko višino.

Preiskava je pokazala tudi, da se je močno obremenjeval z zdravstvenimi težavami, predvsem z vidom, in se bal, da bi zaradi njih izgubil pilotsko licenco in poklic. Obiskoval je številne zdravnike, vendar za njegove težave z vidom niso našli organskega vzroka. Končno poročilo BEA je nesrečo opredelilo kot posledico njegovega namernega in načrtovanega dejanja ter odločitve za samomor, ni pa ugotovilo dokazljivega razloga, zakaj se je odločil pri tem ubiti tudi vse druge ljudi na letalu. 

Po nesreči je EU prav zaradi ugotovljenih vrzeli uvedla oziroma okrepila psihološko ocenjevanje pilotov, nadzor letalskih zdravnikov, programe podpore pilotom, testiranje na alkohol in droge ter evropsko izmenjavo letalsko-medicinskih podatkov.