'Ne odrekajo se zahodni kulturi, zato jih moramo ubiti'

Zelo malo analitikov, strokovnjakov in prebivalcev Afganistana še verjame besedam talibanskih vodij, ki javno govorijo, da si želijo miroljubne predaje oblasti. Zgodbe, ki prihajajo iz provincialnih glavnih mest, ki so padle v zadnji talibanski ofenzivi precej spominjajo na zgodbo Srebrenice. Talibani nimajo želje po iskanju kompromisov, saj kmalu več ne bo ZDA, ki so jih bile zmožne pripraviti, da ga sprejmejo. 

Ko so se Američani pripravljali na umik iz Afganistana, so ameriški obveščevalci domnevali, da lahko Kabul pade v pol leta, mogoče zdrži do enega leta. Z umik so se zavedali, da bo do tega prišlo, a razmere zadnjih tednov kažejo, kako močno so zgrešili in podcenili Talibane. Washington Post se je pogovarjal z nekaterimi obveščevalci, ki pravijo: "Kabul lahko pade v 90 dneh, v najslabšem scenariju že v mesecu dni." Afganistanska vojska je manj sposobna, kot so menili, Talibani pa preveč odločni in njihova želja po zmagi se kaže v tem, da v provincah, ki padajo ena za drugo, pobijajo na desetine oziroma stotine ljudi, ki "sledijo Zahodnim vrednotam." 

ZDA in zavezniki so za urjenje afganistanske vojske porabili že tisoč milijard dolarjev, na papirju imajo 300.000 vojakov, a ofenzive kažejo, da je to očitno bilo le na papirju – leta zanemarjanja in političnega ujčkanja afganistanskih oblasti so pokazala, kako je bila korupcija lepilo za oblasti v Kabulu. Talibani so to vedeli in samo čakali trenutek, ko se ameriška vojska začne umikati.

Ta bo umik končala 31. avgusta, do danes pa so se večinoma že umaknili iz večine regij z izjemo Kabula – vsaka regija, ki je ostala brez ameriških vojakov in njihove premoči v tehnologiji, je padla kot domina. Če so pred umikom Talibani večinoma nadzorovali podeželje, so v nekaj tednih osvojili že dobro tretjino regijskih prestolnic.  "Nevarnost," je dodal eden analitik, "je, da bo zagon talibanske ofenzive preobremenil afganistansko vlado in se bo obramba Kabula sesula."

Talibani so željni maščevanja

Precej nemuslimanska od talibanov je želja po maščevanju, a to kljub temu odkrito zahtevajo. "Ne odrekajo se zahodni kulturi – zato jih moramo ubiti," pravi o " vladi" v Kabulu talibanski poveljnik Ainuddin. BBC je z njim imel daljši pogovor glede njihovih želja in hitro je postajalo jasno, da politični kompromis ni mogoč. Ko je novinar izpostavil, da umira na stotine ljudi, da je na tisoče postalo brezdomcev, je Ainuddin le dejal: »Vojna je in ljudje umirajo.« Ampak vi ste začeli z ofenzivami in streljanjem, ga spomni novinar, na kar odgovori, da so oni že imeli vlado in so jo Američani sesuli leta 2001 – to zdaj želijo nazaj. 

Ofenziva je bila in še vedno je tako uspešna, ker Talibani zajemajo neverjetne količine opreme afganistanske vojske. Bizarno je videti Talibane, ki se vozijo z ameriškimi hummerji in MRAP-i, upravljajo z njihovimi tanki, nosijo podobne uniforme in uporabljajo njihovo orožje. Uspeh v provincah je precej podoben padcu Mosula v Iraku, ko je 1.500 pripadnikov Islamske države premagalo dve diviziji vojakov, ki naj bi branili to mesto. Če sprašujete, kako je to sploh mogoče, pa je bil odgovor jasen: morala, korupcija in nespoštovanje oblasti v Bagdadu – enake probleme pa ima afganistanska vojska, kar Talibani pridoma izkoriščajo. 

Edino, kar drži Talibane nazaj, je ognjena moč letalskih sil afganistanske vojske in ameriških napadov, ki pa vse bolj pojenjajo. Talibani so v zadnjih tednih načrtno ubijali pilote. 7. avgusta so v Kabulu izvedli napad na pilota, ki se je vračal domov – poleg njegovega vozila se je pripeljal Taliban na motorju, ki je na vrata avtomobila nalepil bombo, ki ga je ubila. Najmanj pet ranjenih civilistov Talibane ni zanimalo. V podobnih usmrtitvah so do 10. avgusta samo v Kabulu ubili že sedem pilotov, je razkril pred dnevi Reuters. Kot tudi kaže, pa Talibani pogosto usmrtijo vojake, ki so jih zajeli.  

Talibani so nekaj ur kasneje operacije, ki ciljajo pilote, tudi potrdili in sporočili, da vedo, kje je večina pilotov. V praksi je to pomenilo, da so afganistanske zračne sile imele za bojne operacije na voljo le 40 odstotkov letal in helikopterjev. V manj kot mesecu dni so izgubili polovico operativnih ur – kar pridoma izkoriščajo tudi Talibani, ki pa se tudi zavedajo, da se najmočnejše orodje Kabula drži zadnjih vrvic pred razpadom. Izgubili so že najmanj 90 pilotov, letala in helikopterji, ki jih imajo na voljo, so predolgo v operacijah – njihove zmožnosti se tako merijo v tednih. 

Ljudje bežijo, Talibani obljubljajo spremembe

Suhail Shaheen, ki že petnajst let živi v Dohi, in je eden najbolj znanih pogajalcev za Talibane, svetovni javnosti obljublja spremembe. Za medije je dejal, da so spoznali napake in deklice bodo lahko hodile v šolo, glede kamenjanja pa "nisem strokovnjak, ampak kolikor vem, je zelo težko dokazati kršitev šeriatskega prava, da bi ženska dejansko bila kamenjana." Praksa v tistih regijah, kjer so bili Talibani zadnja leta, pa ne kaže tega – deklice so v večini provinc pod njihovo oblastjo morale zapustiti šole, zdravnice so se vrnile v Kabul, ostale ženske pa so v javnosti lahko le, če so v spremstvu moža. 

Težava razumevanja Talibanov je v razumevanju njihovega delovanja. Talibani, podobno kot afganistanska oblast, nimajo tipičnega vodstvenega sistema, ampak gre, v zelo posplošeni obliki, za skupino ali skupine vojaških poveljnikov in religioznih vodij, ki vodijo posamezne regije, ali pa so v njih dobro sprejeti. Njihova volja na državni ravni se sprejema v okvirih šeriatskega prava in osebnih interesov, vojskovanje na terenu zadnje dni pa to le potrjuje.

Medtem ko so v Dohi Talibani obljubljali mir in razumevanje, lokalni poveljniki, kot je Ainuddin, želijo kri vseh tistih, ki se jim zoperstavijo. Eden bolj nenavadnih intervjujev, ki prikazuje ta absurd, je opravila Yalda Hakim z glavnim poveljnikom pokrajine Helmand. Kar je najbolj bizarno – intervju je bil opravljen v Kabulu, tako varno se počutijo Talibani in kako močno so se infiltrirali v glavno mesto Afganistana. Ko je novinarka vprašala poveljnika Maulana glede odnosa s Kabulom, je le dejal: "Oni želijo ubiti nas, mi pa njih." 

Talibani so načrtno napadali predvsem severne province Afganistana, ki so bile v preteklosti vedno naklonjene Kabulu, zato je njihov napredek še toliko bolj neverjeten. Želeli naj bi med svoje vrste sprejeti več pripadnikov manjšin, a na tisoče ljudi je zbežalo v regije, ki so pod oblastjo Kabula. Talibani so precej željni pozitivnih novic o sebi in njihovih akcijah, zato v zajetih mestih kažejo normalno življenje, podobno taktiko je tudi imela Islamska država – poglejte raj, ki smo ga ustvarili, so takrat dejali. A po nekaj tednih je jasno, da se Talibani niso spremenili. Burka je bila ponovno obvezna, šeriatsko pravo pa glavno gonilo odnosov. 

270.000 ljudi je že pobegnilo iz svojih domov, najmanj 1000 jih je po ocenah Združenih narodov že umrlo, v sosednjih državah že pripravljajo begunska taborišča. Tudi v Sloveniji se pogosto srečujemo z mladimi Afganistanci, ki bežijo od doma – ne zato, da bi si kupili mercedese, ampak ker preprosto nimajo izbire. 20 let so jim govorili, da lahko počnejo, kar želijo, zdaj pa jih čaka šeriatsko pravo in nazadovanje. 

Kolaps obrambe Kabula je pravzaprav samo še vprašanje časa, zato je nujno, da pomagamo tistim, ki so delali za slovenske vojake. Nekaj posameznikov nas je že kontaktiralo, da bi radi prišli v Slovenijo, saj v Kabulu več niso varni, ker so pa delali za zle zahodne države, je njihova usoda bolj ali manj jasna – mučenje in smrt. Naša dolžnost je, da jim pomagamo, saj so oni nam, ko smo jih potrebovali.