Čeprav je orožje odložil pred sedmimi leti, Blejčan 14 let v službi vojske, od tega 12 v specialnih silah, ne bo nikoli pozabil. Tri misije je opravil v Afganistanu. "Škoda je zaradi žensk in otrok. Ti, ki so se imeli možnost boriti, pa se zdaj delajo uboge. 20 let so imeli priložnost, v nekaj letih bi lahko naredili zelo velik premik," je dejal Gregor Poljanec Kirsch, nekdanji vojak.
Kljub temu meni, da situacija zaradi nemotiviranih domačinov ne bi bila drugačna, četudi bi zahodne sile tam ostale še desetletja. "Živijo iz dneva v dan. Razmišljajo le o tem, kaj bodo jedli in kdaj bodo spali, kaj bo jutri, pa jim ni važno. Če bi mu rekel, da ga bodo čez pol leta obglavili, bi rekel: 'Bomo videli, saj je v redu,'" je pojasnil Poljanec Kirsch.
Leta 2014 je v enoti ameriške specialne sile za posebne naloge usposabljal Afganistance, pred tem pa je služboval kot bojiščni reševalec specialnih reševalnih sil. V obeh službah pa je bilo vedno napeto. "Povsod je adrenalin. Adrenalin je, ko k tebi pripeljejo pet ranjencev, pa jih moraš obdržati pri življenju. Takrat zdravnika še ni bilo, s kolegom sva bila sama, aktivirala sva ostalo vojsko, da je pomagala. Kdo, ki teh zadev ni vajen, je celo izgubil zavest," je dejal in pojasnil, da so se srečali s težkimi poškodbami, kot so amputirane noge in hude strelne rane.
'Ženska je tam vredna manj kot pes'
Pomagali so vsem, tudi civilistom. Nekdanji vojak se tako spominja primerov, ko so moški pripeljali celo svoje žene. Te namreč ne smejo do zdravnika, ker je greh, da bi moški pregledoval tujo žensko, izšolanih zdravnic pa ni. "Ženska je tam vredna manj kot pes in tudi nima možnosti vplivati na stvari," je dejal in pojasnil, da nimajo nobene besede. "Mislim, da bilo, če bi imele ženske možnost vplivati na te stvari, drugače, saj točno vidijo, česa ne želijo, ko so tako zatirane," je dejal.
In niso edine, se pretresljivih zgodb spominja 43-letnik. "Sedem kilometrov stran je bila vas, v kateri so najstniki poslušali pop glasbo. Mislim, da so potem vse obglavili," je dejal in dodal, da so morali imeti tam ves čas sabo vsaj pištolo, celo v fitnesu. Kljub temu pravi, da spi mirno. "Bolj me je pretreslo usposabljanje za specialne sile, o tem pa še zdaj sanjam," je dejal in pojasnil, da gre za velike psihofizične napore. "Ampak to je osnova, da lahko opravljaš delo v kritičnih žariščih," je pripomnil.
V tistih redkih mirnih trenutkih je svoj prosti čas posvetil branju in izobraževanju, tudi učenju italijanščine. "Teh 20 let, ko so bile tam sile NATO, smo dosegli vsaj to, da so mlajše generacije spoznale, kakšno življenje sploh obstaja. Vsaj teh 20 let so dokaj normalno živeli in vedo, za kaj se boriti," je še dejal. Prav zato meni, da njihovo delo v Afganistanu še zdaleč ni bilo zaman.
KOMENTARJI (309)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.