Netanjahujev tekmec, ki bi lahko premešal karte na izraelskih volitvah

Eisenkot je drugi od devetih otrok in oče petih otrok. V politiko je vstopil razmeroma pozno, saj je večino življenja preživel v izraelskih obrambnih silah (IDF).

Leta 1978 se je pridružil brigadi Golani, nato pa je v 40-letni vojaški karieri napredoval vse do položaja načelnika generalštaba, ki ga je zasedal med letoma 2015 in 2019, ko je bil premier Netanjahu.

Njegov mandat je zaznamoval eden najbolj spornih dogodkov v novejši zgodovini izraelske vojske. Leta 2016 je narednik Elor Azaria v Hebronu ustrelil in ubil ranjenega palestinskega napadalca. Kljub pritiskom desničarskih politikov, med njimi Netanjahuja, je Eisenkot podprl vojaško preiskavo in sojenje. Pojasnil je, da s tem brani disciplino in etična načela vojske, piše CNN.

V politiko je vstopil leta 2022 skupaj z drugim nekdanjim načelnikom generalštaba Bennyjem Gantzem. Po napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023 sta se pridružila Netanjahujevemu izrednemu vojnemu kabinetu. Toda junija 2024 sta ga zapustila, saj sta opozorila na odsotnost jasne strategije za obdobje po koncu vojne.

Do takrat je vojna že terjala visok davek tudi v Eisenkotovi družini. Njegov najmlajši sin, 25-letni Gal, je bil decembra 2023, dva meseca po začetku vojne, ubit v bojih v Gazi. V spopadih sta umrla tudi dva njegova nečaka.

"Ob Galovem grobu sem prisegel, da cena, ki jo je plačal on s svojimi prijatelji – tako tistimi, ki jih je poznal, kot tistimi, ki jih ni –, ne bo zaman," je Eisenkot aprila 2026 zapisal v časopisu Yedioth Ahronoth. To obljubo je označil za ključno vodilo svojega političnega poslanstva.

Eisenkot se je v središču javnosti znašel predvsem, ko ga je napadel vidni televizijski voditelj Yinon Magal, ki ga mnogi štejejo za glasnika Netanjahuja. V nizu izjav, ki so podžigale etnične napetosti, je Magal Eisenkota označil za "opico maroško-mizrahijskega porekla, ki ga obvladujejo aškenaške elite".

In prav njegove besede so povzročile jezo med Judi, ki izvirajo z Bližnjega vzhoda. Magal je sicer pozneje zatrdil, da se ni želel norčevati iz Eisenkotovega etničnega porekla, temveč je le uporabil "izraz iz podzemlja, za človeka, ki nastopa v ospredju, v resnici pa ga iz ozadja usmerjajo drugi".

Celo Netanjahu, ki sicer ni znan po priznavanju lastnih napak, je izjave obsodil.

Številni volivci mizrahijskega porekla sicer že leta tradicionalno podpirajo Netanjahujevo stranko Likud. Eisenkot, star 66 let, je sin maroških priseljencev, ki je postal najvišji izraelski general. Odraščal je v Tiberiasu in Eilatu, zunaj središč politične moči v državi. Njegova življenjska zgodba je v ostrem nasprotju z Netanjahujevim elitnim odraščanjem v jeruzalemskih krogih moči.

Eisenkot le redko omenja svoje etnično poreklo, vendar analitiki menijo, da je tudi to del njegove privlačnosti za volivce. Čeprav je še pred letom dni v anketah dosegal enomestne odstotke podpore, se je uveljavil kot vodilni opozicijski kandidat, ki bi lahko na volitvah 27. oktobra odstavil Netanjahuja. Izrael doslej še nikoli ni imel premierja mizrahijskega porekla. Če bo Eisenkot zmagal, bo prvi.

Eisenkot, sicer nekdanji vojaški načrtovalec, se predstavlja kot "bojevnik, voditelj in povezovalec".

Njegova stranka se imenuje Yashar, kar v hebrejščini pomeni "naravnost". Ime je navdihnil stavek nekdanjega talca, ugrabljenega 7. oktobra, Elija Sharabija: "Ne gre za levo ali desno, temveč naravnost."

Osrednje obljube njegove kampanje se nanašajo na notranjo politiko in prevzemanje odgovornosti. Obljublja ustanovitev državne preiskovalne komisije, ki bi preučila spodrsljaje in napake 7. oktobra, čemur Netanjahu od začetka vojne nasprotuje.

Obljublja tudi obvezno služenje vojaškega roka ali opravljanje nacionalne službe za vse državljane. Odhajajoča vladna koalicija je namreč odvisna od strank, ki zahtevajo ohranitev splošnih izjem od služenja vojaškega roka za ultraortodoksne Jude.

Na področju varnosti pa je Eisenkot zagovornik ostre politike in ima veliko skupnega z Netanjahujem. Tako kot skoraj vsi Netanjahujevi tekmeci je na splošno podpiral izraelske vojaške operacije v Gazi, Libanonu in Iranu.

V izraelskih obrambnih silah (IDF) ga povezujejo z "doktrino Dahiyeh", vojaško strategijo asimetričnega vojskovanja, ki predvideva uporabo masovne in nesorazmerne sile proti civilni infrastrukturi.

Glede Irana se strinja z Netanjahujem, da je treba preprečiti, da bi država pridobila jedrsko orožje, ter oslabiti mrežo zavezniških skupin, ki jih podpira Teheran. Vendar je kritiziral pomanjkanje strategije v najnovejšem konfliktu in poudaril, da morajo vojaške uspehe spremljati tudi diplomatska prizadevanja.

Ostro je tudi kritiziral Netanjahuja zaradi njegovega vodenja vojne v Gazi. Premierju je očital, da zaradi političnih interesov podaljšuje konflikt in ogroža izraelske talce. Prav te obtožbe so nazadnje prispevale k njegovi odločitvi, da zapusti vojni kabinet.

A v primeru zmage bodo med njegovimi koalicijskimi partnerji najverjetneje tudi desne stranke, ki ne bodo pripravljene sprejeti korenitih sprememb strateške usmeritve Izraela.

Glede Gaze je Eisenkot obljubil, da bo v 18 mesecih končal Hamasovo oblast, bodisi z uresničitvijo Trumpovega načrta za prekinitev ognja bodisi s tako imenovanimi "kreativnimi" vojaškimi operacijami. V praksi so sicer Netanjahujevi javno izraženi cilji v veliki meri podobni. Vendar Eisenkot trdi, da "dokler je Netanjahu na oblasti, Hamas ostaja na oblasti".

Preden je vstopil v politiko, je Eisenkot opozarjal, da bi nadaljnji izraelski nadzor nad Palestinci na okupiranem Zahodnem bregu lahko privedel do nastanka binacionalne države, kar je označil za "konec cionistične vizije". Po 7. oktobru pa je zavrnil rešitev dveh držav, v nedavnem intervjuju je celo izjavil, da je vsak, ki jo še vedno zagovarja, v zmoti, pri tem pa ni predstavil nobene alternativne vizije.

Nasprotuje pa uradni priključitvi ozemelj in nezakonitim naselbinskim postojankam. Načrt izraelske vlade za gradnjo na spornem območju E1 na Zahodnem bregu je označil za "napako" zaradi mednarodnih posledic, ki bi jih to prineslo. Prav tako je obljubil, da bo ostreje ukrepal proti nasilju naseljencev in temu, kar je odkrito označil za "judovski terorizem".

Eisenkot vstopa v zadnji del predvolilne kampanje kot najmočnejši opozicijski kandidat. Večina nedavnih javnomnenjskih raziskav napoveduje, da bo njegova stranka Yashar v 120-članskem knesetu osvojila od 20 do 23 sedežev, kar bi bilo več kot Netanjahujev Likud. Eisenkot v anketah vodi tudi pri vprašanju, kdo je najprimernejši kandidat za izraelskega premierja.

Toda zmaga še zdaleč ni zagotovljena, rezultati javnomnenjskih raziskav, ki so lahko netočni, pa so manj pomembni od matematičnih razmerij pri oblikovanju koalicije v Izraelu.

Po izraelskem volilnem sistemu namreč predsednik države Eisenkotu ne bi samodejno zaupal mandata za sestavo vlade, tudi če bi njegova stranka na volitvah osvojila največ sedežev. Mandat dobi poslanec, ki ima največ možnosti za sestavo koalicije. In prav tu se začnejo matematični izračuni.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da niti Netanjahujev blok, ki ga sestavljajo skrajno desne in ultraortodoksne stranke, niti blok, ki nasprotuje Netanjahuju, najverjetneje ne bosta dosegla večine 61 sedežev. Politični zastoj je zato povsem realna možnost, piše CNN.

Eisenkotova pot do oblasti bo odvisna od strank z leve, desne in sredinske politične usmeritve, v nekaterih scenarijih pa tudi od arabskih strank. Netanjahu si že leta prizadeva za delegitimizacijo vsakršnega sodelovanja z arabskimi strankami, nekateri drugi opozicijski voditelji pa so že napovedali, da z njimi ne bodo sodelovali.

Eisenkot je sicer napovedal, da bo v primeru zmage poskušal sestaviti vlado tudi brez zagotovljene večine 61 poslanskih sedežev. S tem se odpira možnost oblikovanja manjšinske vlade, ki bi jo od zunaj podpirale arabske stranke. Vendar bi takšno možnost lahko zavrnile desne stranke, ki bi morale sodelovati v njegovi koaliciji.