Nevarnejši od Putina? Ukrajino pretresa boj za oblast

Ukrajina se je v zadnjih dneh znašla v eni največjih notranjepolitičnih kriz po začetku ruske invazije februarja 2022. Medtem ko vojska z obsežnimi napadi z brezpilotniki stopnjuje pritisk na Rusijo, v Kijevu potekajo množični protesti, predsednik Volodimir Zelenski pa se sooča z očitki, da je z odstavitvijo priljubljenega obrambnega ministra Mihajla Fedorova odprl nevaren razkol med političnim vrhom, vojsko in delom javnosti.

V središču krize ni le kadrovska menjava, temveč vprašanje, kakšno vojno bo Ukrajina vodila v prihodnjih letih – sodobno, ki temelji na dronih, umetni inteligenci in digitalizaciji, ali bolj tradicionalno, pod vodstvom generalov, vzgojenih v sovjetski vojaški doktrini.

Associated Press spor opisuje predvsem kot spopad dveh zelo različnih osebnosti - obe sta sedaj ostali brez položaja. 

Na eni strani je 35-letni Mihajlo Fedorov, nekdanji tehnološki podjetnik, ki je ob svojem imenovanju pred šestimi meseci postal najmlajši ukrajinski obrambni minister. Pred tem je vodil digitalno preobrazbo države in zgradil sistem elektronske javne uprave, kot minister pa je postal obraz pospešenega razvoja ukrajinskih brezpilotnih sistemov.

Fedorov je zagovarjal obsežno uporabo dronov, digitalizacijo vojske, hitrejše nabavne postopke in večjo uporabo podatkov pri vojaškem odločanju. Po lastnih besedah je Ukrajina pod njegovim vodstvom postala ena vodilnih držav na področju vojaške tehnologije.

Na drugi strani stoji 60-letni general Oleksandr Sirski, vrhovni poveljnik ukrajinske vojske. Sirski je vojaško izobrazbo pridobil še v Sovjetski zvezi. Velja za izkušenega častnika, ki je vodil obrambo Kijeva v prvih tednih invazije in kasneje uspešno protiofenzivo v Harkovski regiji. Hkrati pa ga del vojakov že dlje časa kritizira zaradi centraliziranega načina poveljevanja, velikih izgub in počasnega prilagajanja vojni, v kateri imajo brezpilotni sistemi vse večjo vlogo.

Po navedbah Reutersa je odnos med Fedorovom in Sirskim razpadel do te mere, da predsednik ni več mogel ohraniti obeh na položajih. Zelenski je sam priznal, da sta bila odnosa med obrambnim ministrstvom in vojaškim vrhom tako slaba, da je moral izbrati eno stran. Izbral je Sirskega. Tako je vsaj kazalo nekaj dni. Po protestih se je zdaj odpovedal še njemu. 

Fedorov po odstavitvi ni skrival razočaranja. Vojaškemu vrhu je javno očital, da zavira reforme, daje prednost lojalnosti pred uspešnostjo ter še vedno razmišlja po pravilih vojne, ki je medtem postala povsem drugačna.

Po njegovem mnenju se je vojna zaradi razvoja brezpilotnih sistemov in digitalnih tehnologij popolnoma spremenila, vojska pa se temu ne prilagaja dovolj hitro.

Odločitev je sprožila prve večje proteste po lanskih demonstracijah zaradi sporov okoli protikorupcijskih institucij.

V Kijevu in številnih drugih mestih so se zbrali veterani, aktivni vojaki, prostovoljci in civilisti. Zahtevali so vrnitev Fedorova ter odstop Sirskega. Med transparenti so se pojavili napisi "Naša izbira je Fedorov", "Korupcija ubija" in "Sirski mora oditi". Protesti so trajali več dni zapored.

New York Times je govoril tudi z vojaki na različnih delih približno 1.200 kilometrov dolge fronte. Mnogi so govorili anonimno, saj se bojijo posledic javne kritike.

Eden od njih, podčastnik Eduard, je dejal, da bi lahko bil notranji boj za oblast celo večja nevarnost za Ukrajino kot ruska vojska.

Drugi vojaki so Sirskega opisali kot sposobnega stratega, vendar so mu očitali, da preveč zaupa zastarelim metodam, premalo posluša poveljnike na terenu in za majhne ozemeljske pridobitve sprejema previsoke izgube. Zaradi krvave bitke za Bahmut se ga je v vojski oprijel vzdevek "mesar".

*Sirski očitke zavrača. Po večdnevnem molku - in še pred menjavo - je objavil dolgo kolumno na vojaškem p

ortalu Militarnyi.

Že na začetku je presenetil z opravičilom Fedorovu. Zapisal je, da sploh ni vedel, da med njima obstaja osebni spor, dokler ta ni postal javna tema. Njun odnos je sam razumel kot običajno delovno razmerje med dvema institucijama, kjer so razlike v pogledih med vojno nekaj povsem normalnega.

"Če sem vas s čim užalil, Mihajlo Albertovič, se opravičujem. Znam biti strog," je zapisal. Hkrati pa je pozval javnost, naj se ne osredotoča na osebne konflikte, temveč na zmago Ukrajine.

Velik del kolumne je namenil opozorilu, da javnost vojno vse bolj dojema kot spopad med njim in Fedorovom, kar se mu zdi nevarno. Po njegovem mnenju se ustvarja vtis, da obstajata dva tabora – "Fedorov" in "Sirski" – kar po njegovih besedah neposredno koristi Rusiji. Zapisal je, da je Ukrajina bistveno večja od kateregakoli posameznika.

Po njegovem mnenju se vojne ne da dobiti z objavami na družbenih omrežjih ali javnimi dramami, ampak z vsakodnevnim delom vojske.

Eden glavnih očitkov Fedorova je bil, da je Sirski posegal na področje ministrstva in blokiral reforme. Sirski je temu ostro oporekal. Poudaril je, da zakon jasno določa pristojnosti. Po njegovih besedah ministrstvo skrbi za nabavo orožja, logistiko, oskrbo vojske in obrambno politiko, vrhovni poveljnik pa vodi vojaške operacije, pripravlja strategijo in odloča o uporabi sil.

To po njegovih besedah ni posledica njegove osebne želje po nadzoru, ampak način delovanja vseh sodobnih vojsk. "Obrambni minister ni vojaški strateg," je poudaril.

Na očitke, da nima jasne strategije za vojno, pa je sporočil, da strategija ni dokument za javnost. Po njegovem so sicer droni danes nepogrešljivi, vendar opozarja, da sami ne morejo dobiti vojne. Po njegovem bi bilo nevarno vojsko v nekaj mesecih popolnoma preoblikovati v silo, ki bi skoraj izključno temeljila na dronih. Takšna odločitev bi lahko po njegovem stala Ukrajino ozemlja in življenja vojakov.

Če torej bitka Fedorov - Sirski ni bila tako goreča, kot se je ustvarjal vtis, kaj se torej dogaja v Kijevu? Del analitikov meni, da razlogi za menjave niso le vojaški.

Komentator Konstantin Skorkin je za BBC ocenil, da je Fedorov iz tehnokrata postal politik z velikimi ambicijami, o katerem se je vse pogosteje govorilo kot o morebitnem prihodnjem predsedniku vlade ali celo predsedniku države. Po njegovem mnenju je Zelenski morda želel ob sebi manj izpostavljeno osebnost.

Podobno piše tudi češka novinarka Petra Prochazkova v časniku Deník N. Po njenem Zelenski z rednimi kadrovskimi pretresi ohranja vtis dinamike in nenehnih sprememb, ki so značilne za njegov način vodenja države. Ob tem opozarja, da predsednik pogosto poseže po menjavah tudi tam, kjer javnih znakov nezadovoljstva ni bilo.

Deník N odpira še eno vprašanje: ali gre za priprave na morebitne predsedniške volitve. Po navedbah časnika so se po zadnji rekonstrukciji vlade znova okrepila ugibanja, da se Zelenski pripravlja na politično obdobje po vojni. Posebno pozornost namenjajo nekdanjemu vrhovnemu poveljniku Valeriju Zalužnemu, danes veleposlaniku v Združenem kraljestvu.

Po informacijah časnika naj bi ga predsednik med nedavnim srečanjem neposredno vprašal, ali namerava kandidirati na morebitnih predsedniških volitvah. Zalužni naj bi odgovoril pritrdilno. Predsedniški urad navedbe zanika in vztraja, da aktualna rekonstrukcija vlade ni povezana z volilnimi pripravami.

Dogajanje je komentiral tudi vodja oddelka za Ukrajino na estonskem zunanjem ministrstvu Gert Antsu. Po njegovih besedah je razumljivo, da se ljudje po štirih letih in pol vojne odzivajo čustveno.

"Že sedem let ni bilo volitev. Ljudje nimajo druge možnosti, da izrazijo nezadovoljstvo, zato gredo na ulice," je dejal.

Hkrati meni, da predsednik države težko učinkovito vodi vojno, če obrambni minister in vrhovni poveljnik ne moreta sodelovati. Po njegovem je bilo zato skoraj neizogibno, da bo moral Zelenski zamenjati enega od njiju.

Antsu dodaja, da zahodne države ne morejo odločati, kdo bo ukrajinski obrambni minister. To je po njegovih besedah odločitev ukrajinskega predsednika in ukrajinskih državljanov.

Paradoks trenutnega dogajanja je, da notranjepolitična kriza prihaja prav v času, ko Ukrajina dosega pomembne uspehe z napadi z brezpilotniki globoko na ruskem ozemlju. New York Times opozarja, da bi lahko prav razkol med političnim in vojaškim vrhom postal ena največjih preizkušenj za državo po začetku invazije.

Kot je zapisal namestnik poveljnika enote Azov Svjatoslav Palamar: "Zgodovina nas uči, da države ne propadejo le zaradi močnega zunanjega sovražnika. Včasih izgubijo veliko več, ko notranja izčrpanost družbe postane orodje političnih manipulacij."

Čeprav je Ukrajina v zadnjih tednih z odmevnimi napadi z brezpilotniki globoko na ruskem ozemlju pokazala, da je še vedno sposobna presenetiti Moskvo in ji povzročiti občutno škodo, to še zdaleč ne pomeni, da je konec vojne blizu. Na kopenski fronti se razmere namreč bistveno niso spremenile. Rusija še naprej nadzoruje približno petino ukrajinskega ozemlja, večjih prebojev na nobeni strani ni, obe vojski pa vse bolj vodita vojno izčrpavanja, v kateri odločajo proizvodne zmogljivosti, tehnologija, zaloge orožja in sposobnost države, da vzdrži dolgotrajen konflikt.

Prav zato številni analitiki opozarjajo, da bi lahko bila v naslednjih mesecih za Ukrajino prav notranja politična enotnost skoraj tako pomembna kot dogajanje na bojišču.