'Ni občutka, da se sistem ruši': novi izdelki, letovišča in vreče s trupli

Marina (ime je zaradi njene varnosti spremenjeno, uredništvu pa je znano) je v Slovenijo prišla še preden je Rusija napadla Ukrajino, kot študentka. Danes živi in dela v EU, njena družina pa ostaja v Moskvi.

24. februar 2022, ko se je invazija začela, jo je presenetil in šokiral. Ni ljubiteljica politike, spremljala jo je bolj z enim ušesom, a seveda je slišala, da se morda pripravlja vojna. Ni tako nor, to se samo govori, si je mislila, pravi. In s tem seveda meri na ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Tudi njeni starši so bili šokirani, a ne nujno tako zelo presenečeni, pravi, Doma so bolj zaznavali zaostrovanje, meni. Gre sicer za "tipičen mestni srednji sloj" – izobraženi, zaposleni, z relativno stabilnim življenjem. Vsaj na videz.

"Prihodnosti v Rusiji ne vidim," pravi. "In si niti ne upam na obisk." Ni namreč prepričana, da bi lahko spet odšla. Tako zaradi režima kot čustev. Ko je odhajala prvič, namreč ni niti razmišljala, da se ne bi vrnila, a danes meni, da se je Rusija preveč spremenila. Pa tudi družina ne želi, da bi se vrnila. "Skrbi me za starše, ker se starajo. Ampak pravijo, naj ostanem tukaj. Naj si v Evropi ustvarim življenje."

Tudi njen brat je zapustil domovino in ne namerava nazaj. "Umreti v vojni, ki je nesmiselna, bi bilo neumno," je neposredna. Osebno se ji vojna zdi velika napaka, ker "ne prinese nič dobrega", ni ji prijetno, ko ima občutek, da jo kdo gleda po strani zaradi ruske vojne v Ukrajini. O situaciji sicer s prijatelji in znanci ne govori veliko, ker meni, da ruski aparat nadzira ljudi, ki so v tujini.

Njena družina, kljub nestrinjanju z vojno, na proteste nikoli ni hodila, o tem niso razmišljali. "Ne zato, ker bi bili navdušeni nad vojno, mogoče se bo komu tako zdelo. Ampak bi bilo nesmiselno. Posledice bi bile prehude." Od izgube službe in s tem sredstev za življenje, do družbenih posledic. V Moskvi se po njenem mnenju ne čuti neposrednega nadzora, vendar "ulice imajo ušesa". Ljudje so previdni, sumničavi do drugih, samocenzura je postala navada.

"O politiki doma nikoli ne razpravljamo veliko," pravi. Vseeno iz pogovorov z domačimi zaznava, da je drugače, čeprav o vojni ne govorijo veliko, saj "nikoli ne veš, kdo posluša", niti niso osebno toliko vpleteni, da bi bila to osrednja tema. "Za večino vojna ni osebna, ker niso osebno vpleteni."

"Vzdušje pa je drugačno kot pred leti, ampak to ni stalna panika. Bolj je tišina." V trgovinah dobrin ne primanjkuje. Police niso prazne. Zahodni izdelki so nadomeščeni z domačimi ali z izdelki iz držav, ki ostajajo "prijazne". Nekaterim se celo zdi pozitivno, da Rusija razvija lastne alternative. "Ni občutka, da bi kaj manjkalo. Je pa manj denarja, da bi si ljudje to lahko privoščili." Cene rastejo, življenjski stroški prav tako, so pa nekoliko zvišali plače, tako da je pristisk na družinski proračun staršev malo nižji. Ob začetku vojne so ljudje množično kupovali zdravila in osnovne potrebščine. "Takrat je bilo kaotično. Zdaj ne več. Vse teče naprej. Ljudje so mogoče bolj depresivni. Več pijejo, še posebej, če so koga izgubili. Ampak življenje je relativno normalno. In to Putinu pomaga."

Marina pravi, da njena družina vojne neposredno ne občuti. Ne živijo blizu fronte, njihovo vsakdanje življenje ni fizično ogroženo. A poznajo ljudi, ki so izgubili svojce. Ima tudi prijatelja, ki je umrl v Ukrajini – vsaj tako domnevajo. Uradno je še vedno pogrešan.

"Žalovati ni ravno zaželeno, ne javno. Njegova družina je nekaj spraševala, ampak niso dobili odgovora." O vračanju mrtvih z bojišč se govori po manjših krajih. Meni, da Putin načrtno skrbi, da mesta ostajajo relativno zadovoljna.

Veliko mladih želi iz Rusije, meni. Pozna vrstnike, ki si nameščajo orodja za obhod spletnih blokad, uporabljajo VPN-je, spremljajo zahodne medije. Ogromno pa jih je prepričanih, da je Rusija boljša od Zahoda, da je Ukrajina nevarna in da je nujno zmagati. "Veliko ljudi verjame, da se morajo braniti."

Zato dvomi, da bodo Rusi ustavili Putina, saj ga vidijo drugače kot Zahod, mnogi mu zaupajo in so z njim zadovoljni. "Putin ne bo odšel. Razen če umre. V Moskvi zabava gre naprej. Tisti, ki imajo denar, potujejo – ne več v Evropo, temveč v "prijazne" države ali domača letovišča. Odprle so se nove znamenitosti, restavracije, trgovine."

Protesti, ki so se pojavili na začetku vojne, so bili zatrti, kritiki utišani, propaganda ojačana. "Ni občutka, da bi se sistem rušil," pravi. Prav tako dvomi, da bo Putin pristal na mir, če ne bo dobil vsega, kar hoče.

Marinina pripoved ni spektakularna ali dramatična. Ampak prav to je morda ključ do razumevanja Rusije po štirih letih. Režim, ki preživi prav zato, ker življenje teče dalje. Vojna se v velikih mestih pogosto kaže kot oddaljena podoba, kvečjemu tišina, samocenzura, manj potovanj na Zahod in dražje življenje. V regijah, ki imajo manj moči pa kot mobilizacija, visoke plače za vojake, več krst in več krstnih pogrebov.

Ravno to dvojnost dobro ujamejo reportaže medijev, ki imajo še stik z rusko realnostjo –Moskva je relativno "zavarovana", regije nosijo breme.

Ena najtrdovratnejših zmot na Zahodu je bila, da bodo sankcije Rusijo hitro zlomile. Niso je, ampak se je Rusija prilagodila. S preusmeritvijo trgovine proti Aziji, z domačim nadomeščanjem zahodnih izdelkov, z razcvetom "sivih" logističnih poti.

To je v prvih letih doma ustvarilo vtis, da sistem deluje: delovna mesta v obrambnih sektorjih, polne izmene v tovarnah, državni denar, ki kroži. Zgodil se je transfer bogastva iz državnih rezerv v revnejše regije – skozi plače, odškodnine in naročila vojaški industriji.

A vojna ekonomija ima omejitve. Ko rast temelji na državni porabi in vojnih naročilih, ni nujno, da raste tudi kakovost življenja. Lahko raste potrošnja, dokler je denar. Potem pride stiskanje.

Danes številke kažejo ohlajanje. Mednarodni denarni sklad je za leto 2026 rast ruskega gospodarstva znižal na 0,8 %. Vzporedno Reuters poroča o tem, da se v Rusiji – tudi v velikih mestih – zapirajo restavracije in kavarne, kar je eden najhitrejših indikatorjev, da potrošnja popušča.

Zakaj? Inflacija, višje obrestne mere, davki, nižji prihodki od nafte, pritisk na gospodinjstva. Reuters navaja, da se je ruska centralna banka lotila zniževanja ključne obrestne mere (na 15,5 odstotka), ker se vojna ekonomija upočasnjuje in so stroški financiranja previsoki.

To se ujema z občutkom iz terena, ki ga opisuje Marina in ki ga opisujejo tudi sogovorniki drugim medijev - v trgovinah stvari so, a je manj denarja, da jih kupiš.

Če Moskva v veliki meri ostaja "normalna", regije delujejo kot rezervoar vojne. RFE/RL zelo neposredno zapiše, da so vojaki iz revnejših območij pogosto motivirani z denarjem: plače so "multiplikator lokalne revščine". To je vojaški sistem, ki socialno bolečino pretvori v vojaško mobilizacijo.

The Moscow Times podobno opisuje, kako v nekaterih regijah moški vidijo vojno kot eno od redkih poti do velikega enkratnega prihodka.

To je ključno. Režim ne potrebuje, da vsi verjamejo. Potrebuje, da se dovolj ljudi prilagodi – bodisi zaradi patriotizma bodisi zaradi ekonomije.

In tu se pokaže hladna funkcionalnost sistema. Vojna je hkrati ideološki projekt in socialno-ekonomski mehanizem preživetja določenih slojev.

Da ne v obmejnih regijih vojna dosegla tudi Rusijo, režima ne skrbi pretirano, niti tega ne čutijo prebivalci mest. 

Kremlj je o številu mrtvih dolgo molčal. A neodvisne preiskave (BBC, Mediazona, RFE/RL) kažejo na stalno rast potrjenih smrti – in na dejstvo, da je država šla celo tako daleč, da je natančno število padlih postalo državna skrivnost, ker bi lahko sprožilo družbeni upor.

Najbolj brutalna pri tem je normalizacija. Na začetku vojne so bile krste šok. Tri leta kasneje se smrti ne spremlja več z enako občutljivostjo, ljudje so otopeli.

To se ujema z Marinino opombo, da "žalovati ni zaželeno" – ne nujno zato, ker bi bil vsak pogreb prepovedan, ampak zato, ker javno žalovanje v vojni politiki ni samo zasebna stvar. Je potencialni znak dvoma.

In vojna otopelost ima posledice: več alkohola, več tihe depresije, več razpada družinskih razmerij. The Moscow Times citira žensko iz Tive, ki opisuje, kako je po smrti sina mož začel močno piti, ona pa je obupala do točke poskusa samomora – in vse to skriva pred okolico.

Če je vojna vojaški projekt, je doma represija njegova notranja infrastruktura. RFE/RL poroča o pospešenem zatiranju svobode izražanja, združevanja in zasebnosti. Ljudi se zapira zaradi kritik vojne, nevladne organizacije se zapira, opozicija se sesuva.

Ob tem gre tudi za vrednostni pritisk, propagira se "tradicionalne vrednote", pritisk na ženske, pritisk na LGBTQ skupnost, ki je v Rusiji formalno opredeljena kot "ekstremistična" ...

To ni naključje, ampak mehanika režima v vojni, ko oblast zapolni praznino s simboli, moralnimi kampanjami in kaznovanjem odstopanja.

A podpora vojni je še vedno visoka. Levada Center je februarja 2025 meril visoko raven podpore "vojaški operaciji", pri čemer del javnosti podpira jasno, del pa pasivno.

Čeprav podpora ni nujno isto kot entuziazem. Veliko ljudi si želi, da se vojna konča, a hkrati podpira vojsko – to je kombinacija patriotizma, strahu, utrujenosti, propagande in odsotnosti alternative.

Putin je danes osebno bolj izoliran kot pred vojno. Reuters je izpostavil njegov lasten stavek iz decembra 2024, da se "manj šali" in da se je "skoraj nehal smejati".

To lahko beremo kot osebni moment, a v političnem smislu je to podoba režima: manj spontanosti, več kontrole, več varnostne logike.

Položaj Putina doma je stabilen, ker je stabilen sistem: represija, propaganda, delujoča ekonomija na minimalnem nivoju in občutek, da alternativa ne obstaja. A stabilnost ni isto kot zdravje. Stabilnost lahko pomeni tudi stagnacijo, ki jo sistem nosi, dokler jo lahko financira.

Percepcija Zahoda v Rusiji danes ni enotna, a je v veliki meri oblikovana skozi državni okvir "kolektivnega Zahoda" kot grožnje. Državna propaganda že leta vztraja, da NATO, EU in ZDA Rusijo obkrožajo, ponižujejo ali skušajo oslabiti. Ta narativ je po začetku vojne postal še izrazitejši in služi kot razlaga sankcij, izolacije ter notranjega zaostrovanja.

Hkrati pa vsakdanja izkušnja ni povsem črno-bela. Za mnoge Ruse Zahod ni abstraktni sovražnik, temveč izgubljena normalnost: zaprte meje, dražja potovanja, manj izbire, več kitajskih avtomobilov namesto evropskih. Del javnosti želi normalizacijo odnosov, ne nujno zaradi političnih vrednot, temveč zaradi pragmatičnih razlogov – ker je izolacija draga.

Generacijska razpoka je očitna. Mlajši in bolj urbani del družbe pogosto uporablja orodja za obhod blokad in spremlja tuje medije. A hkrati je v zadnjih letih okrepljena tudi patriotska socializacija, zlasti v šolah. Tako v Rusiji sobivata dva pogleda: Zahod kot moralno dekadenten in sovražen – ter Zahod kot prostor priložnosti in svobode.

V praksi se je Rusija po vojni še bolj obrnila proti Kitajski, Severni Koreji in drugim partnerjem, kjer ne velja logika zahodnih sankcij. To ni romantično zavezništvo, to je transakcija: energenti, tehnologija, logistika, politična podpora.

Tudi v turizmu in potrošnji se vidi premik: RFE/RL opisuje, da so potovanja v Evropo zamenjale nove destinacije in notranji turizem, v katerega država investira - Altaj, Kavkaz, Soči – in s tem krepi vtis, da življenje teče.

Rusija je v vojni izgubila velik del povezav z Zahodom, a ni postala izoliran otok. Postala je država z ožjim, bolj avtoritarnim ekosistemom partnerjev.

In to je za Putina dovolj. Jasno, Dokler je normalnost dovolj normalna, da večina ne tvega upora, se sistem ne zlomi.

Vprašanje pa ni, ali je Rusija danes funkcionalna, ampak koliko časa lahko država financira vojno ekonomijo, ohranja represijo in hkrati preprečuje, da bi se tiha depresija, demografska praznina in moralna otopelost nekoč prelile v nekaj bolj nepredvidljivega. In se obrnile proti režimu.

Ko govorimo o koncu vojne, se vprašanje pogosto skrči na eno ime: Vladimir Putin. Kot da je vojna osebni projekt enega človeka in bi njegov odhod samodejno pomenil prelom. A zgodovina Rusije opozarja, da je stvar bolj zapletena.

Po smrti Stalina leta 1953 se je sistem spremenil, a ni razpadel. Prišlo je do "odjuge", do popuščanja, do delne liberalizacije, a jedro moči je ostalo nedotaknjeno. Aparat je preživel voditelja. Tudi danes je Putin obraz sistema, ne celoten sistem. Njegova moč je osebna, a je hkrati institucionalna – vpeta v varnostne strukture, birokracijo, vojaško-industrijski kompleks, medijski nadzor.

V Rusiji danes ni vidne, institucionalne alternative. Opozicija je razbita, voditelji so v zaporu, izgnanstvu ali mrtvi. Medijski prostor je pod nadzorom, politična konkurenca omejena. "Alternativa Putinu" v klasičnem demokratičnem smislu preprosto ne obstaja.

Najbolj realističen scenarij je zato kontinuiteta – z ali brez Putina. Če bi odšel, bi oblast najverjetneje prevzel nekdo iz istega kroga. Morda bolj tehničen, morda manj ideološko obremenjen, morda bolj pragmatičen. A sistem bi ostal. Vojna logika, varnostna država, centralizacija moči – to se ne izbriše z menjavo enega človeka.

Druga možnost je mehka prilagoditev. Ne demokratizacija, ampak umirjanje. Če bi vojna postala finančno pretežka ali politično nevzdržna, bi lahko naslednik – ali Putin sam – spremenil ton, iskal kompromis, ne da bi priznal poraz. Zmagali smo, zdaj stabiliziramo. Retorika bi se premaknila, struktura pa ne.

Tretji scenarij je destabilizacija. Kombinacija vojne utrujenosti, demografskega pritiska, gospodarskega zategovanja in razpok v eliti bi lahko povzročila notranji razkol. A ruska zgodovina kaže, da takšni prelomi redko vodijo v liberalno demokracijo. Pogosteje prinesejo obdobje negotovosti ali novo, še tršo konsolidacijo.

In tu je ključno vprašanje: ali si ruska družba spremembe sploh želi – in po kakšni ceni? Del mlajše, urbane populacije si želi drugačne Rusije. Del mladih želi oditi. A večina danes ne kaže pripravljenosti na sistemski prelom. Tudi spomin na devetdeseta leta – razpad, inflacija, kriminal – je še vedno močan politični argument.

Putinova moč ni samo represivna, se strinja Marina, ampak psihološka, utemeljena v prepričanju, da je stabilnost, četudi mračna, boljša od neznanega.