Nikoli več?

Konec vojne je pomenil, kot je videti s takratnih posnetkov, neizmerno veselje, srečo; čete ameriških vojakov na Times Square v New Yorku se objemajo z dekleti, tako kot nasmejane čete zmagovalcev vzdolž Elizejskih poljan v Parizu. Novo upanje, gradnja nove družbe, bolj pravične, enakopravne s človekovimi pravicami za vse. Mir, nastopil je težko pričakovani mir!

Po drugi strani so začele prihajati na dan do takrat napol skrite strahote taborišč smrti, podobe, ki so grozovito zarezale in ki jih poznamo in jih ne pozabimo. V Nürnbergu je bilo sojenje nekaterim iz nacističnega vrha; sojenje je razkrilo grozote in obsodbe so pomenile vsaj delno katarzo za žrtve nepredstavljivih zločinov.

V ozadju pa je bilo še mnogo tega, celotna Evropa s strahovito dediščino, ki je v celotni sliki na splošno manj znana, Evropa tisočev malih zločincev, ki nikoli niso prišli pred sodišča, Evropa povojnih strahot in bede.

Izginilo je na milijone ljudi, ni bilo več skupnosti, ponekod celih narodov, izginila so mesta. Na tisoče in tisoče, na milijone je bilo groznih drobnih zgodb, iz katerih je sestavljena zgodovina.

Ena je zgodba Alicie Adams iz Drohobycza na Poljskem, povzemam jo iz knjige Podivjana celina Keitha Lowa.

"Niso pobili le mojih staršev, stricev, tet, brata, tudi vse moje prijatelje iz otroštva, in sploh vse, ki sem jih poznala kot otrok, celotno prebivalstvo so iztrebili, postrelili so okrog 30 tisoč ljudi, vsak dan sem videla, kako so koga pobili, to je bilo moje otroštvo."

Dneve in tedne in mesece po koncu vojne je bila Evropa neverjetno mračna in temna celina, ogromna pokrajina brez pravih meja, brez povezav, brez informacij, porušena mesta, brez domov na milijone ljudi, ki so tavali po cestah, kjer se je povsem izgubila temeljna človeška morala, brez empatije, brez hrane. Celina vdov in sirot; samo v Rimu, Neaplju, Milanu je bilo okoli 180 tisoč klateških otrok, bili so kraja, prosjačenje, prostitucija. V Jugoslaviji, delu Slovaške so bile skupine sestradanih otrok, ki so živeli v jamah, gozdovih in podrtijah, samo na Poljskem je bilo milijon vojnih sirot (po Keithu Lowu, Podivjana celina).

Celina lakote, posilstev, pokolov, selitev milijonov ljudi, vse to PO koncu vojne; Judje so bili še vedno ponekod, posebej na vzhodu Evrope, preganjani kot pod nacisti, baltski partizani so se borili proti zmagovalcem nad nacisti, sovjetskim vojakom in tako naprej. Izginil je vsak občutek stabilnosti, vsesplošen je bil občutek izgube in zbeganosti. Milijoni prisilnih delavcev, sužnjev vseh narodnosti so se vračali, preplavili so ceste, ropali, napadali za preživetje. Domačini, Nemci, jim še vode niso dali, nanje so ščuvali pse.

Lakota – že med vojno je denimo v Grčiji samo v nekaj mesecih zaradi lakote umrlo več kot 100.000 ljudi, Nemci in Britanci so zato celo sklenili sporazum, ki je dovolil nemškim ladjam, da pripeljejo hrano v grška pristanišča. Velika lakota je bila na Nizozemskem, na vzhodu pa je bilo to sploh orožje; zaradi lakote naj bi umrlo med 20 in 30 milijoni ljudi. Živilska nakaznica v Franciji je zadoščala za manj kot tisoč kalorij na dan, na Dunaju 800 kalorij, zapuščeni otroci so jedli travo, mrtve pse, celo ribice iz akvarijev, kolikor jih je še bilo. Za vsak košček hrane so se srdito spopadali. Tudi danes je stradanje eden izmed načinov za pokoritev in sredstvo genocida.

Za hrano so se prodajali vsi. Najmlajše, obolele za spolnimi boleznimi, so bile stare 10 let. Šestletni dečki so ponujali sebe ali s fotografijami sestre za prodajo. Posilstva so se dogajala pred očmi otrok, ki so jih potem obesili. To ni bil seks, je dejala ena izmed posiljenih, to je bila agresija. Posiljenih naj bi bilo dva milijona Nemk, kaznovan ni bil nihče, to se je nadaljevalo še leta po koncu vojne. Posiljevali so tudi zavezniški vojaki, ki so se sicer vračali v domovino s statusom junakov.

Povojna beseda in čustvovanje ogromno ljudi je bilo maščevanje. Bilo je strahovito. Rusi, ki so jim nacistični klavci pobili žene, otroke, so stokrat vrnili v nemških vaseh, ki so jih zasedli. Maščevanje povsod je eden temeljnih kamnov povojne Evrope. Maščevanje moških, žensk, otrok. Zaznamovalo je vse, kar se je po vojni zgodilo, grenkoba, ki se je ob tem porodila, pa se še danes čuti v življenju posameznikov, skupnosti in celo celotnih narodov.

Jugoslavija je pri tem zaradi kompleksnosti svojega boja na več ravneh, ko je bil poleg maščevanja še politični motiv, še dodatno izstopala po številu pomorjenih ljudi. Krutosti pa so se dogajale po vsej celini. Sodišč ni bilo, civilne uprave ni bilo. V Pragi, kjer je pred vojno živelo ogromno Nemcev in Čehov skupaj, so Nemce polivali z bencinom, zažigali, posiljevali, obešali na ulične svetilke. Povojna taborišča na Poljskem so po okrutnosti ravnanja s taboriščniki spominjala na nacistična. To so, med drugim, na nek način uporabljali Nemci po vojni, da bi se oprali krivde, saj da so se tudi njim dogajale podobne grozote in krivice. Kolaborante, medvojne sodelavce z nacisti, so preganjali v vseh državah. Na Danskem, Norveškem, v Belgiji, na Nizozemskem, v Franciji so bili v javnosti označeni za stekle pse, golazen, veliko so jih pobili.

V veliko državah so pomilostili vse poboje iz maščevanja, ki so se zgodili v prvih nekaj tednih ali ponekod celo v prvih nekaj mesecih po koncu vojne. Na severu Italije so zavezniki pustili, da so, po nekaterih ocenah, ubili med 12 in 20 tisoč ljudi, obdolženih sodelovanja z okupatorjem. Veliko teh izvensodnih pobojev je bilo zaradi nezaupanja. Na jugu Italije so po osvoboditvi še vedno vladali fašisti in še naprej zatirali komuniste, sodišča so bila naklonjena fašistom. Nikoli niso denimo sodili Italijanu za zločine, zagrešene zunaj Italije.

Podobno je bilo tudi drugod po Evropi. Manj kot polovica preiskovancev za zločine med vojno je bila sploh obsojena na zapor; javni uslužbenci, ki so uspešno delovali pod prejšnjim režimom, so se spet znašli na istih delovnih mestih. V Avstriji so aprila 1948 pomilostili 487 tisoč nekdanjih nacistov, 70 tisoč javnih uslužbencev so odpustili, samo da so se potem vrnili. Stereotipna predstava o Nemcu, ki se opravičuje za zločine, je nastala šele v 60. letih. Prej so zanikali udeležbo in krivdo in se tudi sami imeli za žrtve.

Ustvarjanje mitov o zgodovini ni nikoli nedolžno, tako tudi mit o samo peščici krivcev, zločinskih posameznikov in nedolžnih ostalih. Desničarski skrajneži so to vedno znali izrabiti in se pokazati kot žrtve.

Počasi se pojavi tudi slavljenje tistih, ki da so se postavili proti večjemu zlu, komunizmu, kar je v nekaterih državah peljalo in še pelje v rehabilitacijo vojnih zločincev.

Kako je iz tega zraslo to, kar danes poznamo kot Evropska unija, je res pravi čudež, ki bi ga morali ohranjati in ga, ob vseh nujnih kritikah, negovati in krepiti.

Evropska unija je zrasla na dobrem, ki ga je ob vseh grozotah tudi bilo nekaj. Že med vojno so bile izjeme, že med vojno so se številni upirali zlu.

Kot piše Keith Lowe, Danska nikoli ni sprejela protijudovskih zakonov, zasegla njihove lastnine. Ko so Danci odkrili, da nameravajo nacisti deportirati vseh 7200 Judov, ki so tam živeli, so skoraj celotno judovsko skupnost skrivaj preselili na Švedsko. Ko so nacisti ukazali deportacijo 49 tisoč Judov iz Bolgarije, so se temu uprli skoraj vsi: kralj, parlament, cerkev, intelektualci; bolgarski kmetje so se bili pripravljeni uleči na železniško progo, da bi deportacije preprečili. Vsi poznamo Oskarja Schindlerja, leta 1953 pa je Izrael priznal več kot 21 tisoč posameznikom, da so med vojno rešili Jude za ceno lastne varnosti. Nekateri medvojni junaki, kot je bil švedski diplomat na Madžarskem Raoul Wallenberg, ki je rešil na tisoče Judov, je v zapletenih povojnih razmerah končal v sovjetskem gulagu, kjer je tudi umrl.

Po vojni je bilo seveda tudi olajšanje, upanje. Svoje junaške zgodbe, heroje so imeli vsi narodi; mnogi poznajo partizanske zgodbe, toda tudi Angleži, Norvežani, Danci in drugi narodi so slavili junake. Pa ne samo to. Vsi, ne samo narodi Jugoslavije, so slavili bratstvo in enotnost, celo Stalin je govoril o prijateljstvu med narodi, pa tudi Churchill. Slavenka Drakulić je napisala, da za povojno generacijo vojna ni bila jalovo in nesmisleno prelivanje krvi, temveč nasprotno, junaška in pomenljiva izkušnja, ki je po vrednosti presegla svoj milijon žrtev. Slavni ameriški novinar Edward Murrow je poročal o spremembah v Veliki Britaniji, eni najbolj razredno razslojenih držav, ki je po vojni dobila vlado, ki je bila po marsičem bolj komunistična od deklarirano komunističnih.

Hrepenenje po socialnih reformah je bilo veliko po vsej Evropi, ogromen del Evrope je imel komuniste za junake, ne za sovražnike. V Franciji so komunisti leta 1946 na volitvah prejeli več kot 28 odstotkov, postali so prva sila v državi, v Italiji je imela komunistična partija več kot 2 milijona aktivistov.

Na vsem tem je gradila povojna Evropa in s pametno politiko zagotovila svojim prebivalcem nekaj desetletij res dobrega življenja.

Jason Stanley v svoji knjigi Kako deluje fašizem našteje nekaj nevarnih značilnosti današnjih družb, ki so lahko znanilci vzpenjajočega se fašizma. Dogaja se razčlovečenje dela prebivalstva, migrantov. Tako se uspešno razgrajuje empatija do drugega.

Pomemben je nacionalizem, miti o veliki čisti državi, zgodovina se piše na novo, enakopravnost spolov ogroža patriarhat, vzpostavlja se dihotomija med mestom in podeželjem, zbuja se občutek razvrata v družbi, vzpenja se antiintelektualizem, napadi na univerze, teorije zarot.

Kar precej vsega tega lahko vidimo v svoji okolici. Kjer pa lahko vidimo tudi precej spodbudnih zgodb in bitka za demokracijo in svoboščine prav gotovo še ni izgubljena.

Problem pa je, tudi zato, ker ga še ne vidimo, ne razumemo in ne dojamemo v celoti, da tokrat zavržne ideje niso zavite v kakšen Beobachter časopis, ampak v drugačen papir, virtualen papir algoritmov novih tehnologij. In njihovih popolnoma nepredvidljivih in demokraciji po pravilu ne preveč naklonjenih gospodarjev.