Poskus usmrtitve 50-letne Christe Pike v Tennesseeju je problem postavil v središče pozornosti na način, kakršnega doslej še ni bilo. Pikova je po navedbah njenih odvetnikov prejela dva predvidena odmerka pentobarbitala, vendar ni umrla. Še vedno je dihala, njeno srce je bilo, pozneje pa so jo odpeljali v bolnišnico.
Zakaj je postopek, ki je na prvi pogled videti farmakološko precej preprost, v praksi tako nezanesljiv?
Smrtonosna injekcija ima presenetljivo veliko spodletelih izvedb
Problem ni nov. Raziskava profesorja prava in političnih ved Austina Sarata, ki jo povzema Death Penalty Information Center, je analizirala 8776 ameriških usmrtitev med letoma 1890 in 2010. Pri 276 oziroma 3,15 odstotka je šlo nekaj narobe.
Med analiziranimi metodami je imela prav smrtonosna injekcija najvišji delež spodletelih oziroma problematičnih izvedb: 75 od 1054 oziroma 7,2 odstotka. Za primerjavo: pri obešanju je bil delež 3,12 odstotka, pri električnem stolu 1,92 odstotka, pri plinski celici pa 5,4 odstotka.
Pri tem "spodletela usmrtitev" ne pomeni nujno, da je obsojenec preživel. V raziskavah izraz zajema tudi nepričakovane tehnične težave, velike zamude, odstopanja od protokola in dogodke, ki so povzročili več trpljenja od predvidenega oziroma pokazali na hude napake izvajalcev.
Death Penalty Information Center na svojem seznamu znanih primerov navaja 51 problematičnih usmrtitev oziroma poskusov s smrtonosno injekcijo, med njimi sedem takšnih, ki so jih morali ustaviti, ker osebju sploh ni uspelo vzpostaviti intravenskega dostopa. Seznam ni popoln.
Primer Pike pa je po besedah izvršne direktorice Death Penalty Information Center Robin M. Maher brez primere. Po podatkih centra je sedem obsojencev v preteklosti preživelo poskuse usmrtitve, ker izvajalcem ni uspelo vzpostaviti ustreznega venskega dostopa, vendar Maherjeva ne pozna nobenega prejšnjega primera, ko bi obsojenec ostal živ po tem, ko so mu že aplicirali sredstva, namenjena usmrtitvi.
Največja težava je lahko nekaj povsem osnovnega: žila
Velik del težav se zgodi, še preden smrtonosno sredstvo sploh začne delovati. Treba je vzpostaviti zanesljiv intravenski dostop. Pri nekaterih obsojencih je to težko zaradi starosti, zdravstvenega stanja, debelosti, pretekle intravenozne uporabe drog ali preprosto anatomije žil.
Zgodovina ponuja številne primere. Leta 2009 so v Ohiu več kot dve uri poskušali najti primerno žilo Romella Brooma. Poskus usmrtitve so na koncu prekinili. Leta 2017 so v isti zvezni državi po približno 80 minutah odnehali pri Alvi Campbellu. Leta 2024 je ekipa v Idahu osemkrat neuspešno poskusila vzpostaviti intravenski dostop Thomasu Creechu, preden je upravnik po 58 minutah usmrtitev ustavil.
Tennessee ima zelo svež primer. Maja letos so skušali usmrtiti Tonyja Carruthersa. Primarno intravensko linijo so vzpostavili v približno 15 minutah, protokol pa zahteva tudi rezervno. Po približno uri in pol neuspešnih poskusov je država postopek ustavila.
Ko sredstvo ne konča v žili
Še bolj problematično je, če je videti, da je intravenski dostop vzpostavljen, v resnici pa sredstvo ne teče pravilno v krvni obtok.
To se je leta 2006 zgodilo pri usmrtitvi Angela Diaza na Floridi. Po prvem odmerku se je še vedno premikal, zato so mu dali še drugega. Umrl je 34 minut pozneje.
Obdukcija je pokazala, da sta katetra v obeh rokah prebila žili. Smrtonosne učinkovine zato niso tekle v krvni obtok, ampak v mehko tkivo.
Dva dni pozneje je takratni guverner Floride Jeb Bush začasno ustavil vse usmrtitve in ustanovil komisijo za pregled postopka.
V drugih primerih so se pojavljale še bolj banalne tehnične napake. Leta 1994 so se pri usmrtitvi Johna Wayna Gacyja kemikalije strdile in zamašile cevko. Postopek so morali prekiniti in cev zamenjati.
Pri Charlesu Walkerju v Illinoisu je bil problem zvita cevka, ki je preprečevala pretok kemikalij, igla pa je bila po navedbah vira vstavljena v napačno smer.
Smrtonosna injekcija je torej toliko zanesljiva, kolikor je zanesljiva celotna veriga: sredstvo, njegova priprava, cevke, katetri, venski dostop in ljudje, ki vse to izvajajo.
Paradoks: postopek je medicinski, medicina pa pri njem noče sodelovati
Tu se pojavi eden temeljnih problemov ameriškega sistema. Vzpostavljanje intravenske poti, vstavljanje centralnega venskega katetra in uporaba močnih zdravil so medicinski postopki. Toda poklicna medicinska združenja sodelovanju zdravstvenih delavcev pri usmrtitvah nasprotujejo.
Kodeks Ameriškega zdravniškega združenja zdravnikom prepoveduje sodelovanje pri usmrtitvah. Podobno stališče imajo tudi druge zdravstvene organizacije.
Več kot 40 zdravnikov in medicinskih sester v Tennesseeju je po neuspešnem poskusu usmrtitve Carruthersa guvernerju poslalo pismo in zahtevalo, naj zdravstvene delavce odstrani iz postopka usmrtitev.
Opozorili so na nenavaden konflikt: država za izvedbo potrebuje medicinsko znanje, vendar strokovnjaki, ki imajo največ izkušenj s takšnimi posegi, zaradi medicinske etike praviloma ne sodelujejo.
Posebej zahtevno je vstavljanje centralnega venskega katetra, ki je potrebno, kadar običajne žile niso dostopne. Cevko je treba vstaviti v veliko veno v vratu, prsnem košu ali dimljah.
Upokojeni hematolog John Greer je po Carruthersovem primeru opozoril, da to ni primerljivo z običajnim vbodom z iglo. Napačna izvedba lahko med drugim povzroči hudo krvavitev ali sesedanje pljuč, poseg pa bi moral izvajati nekdo, ki je zanj posebej usposobljen in ga redno opravlja.
Isti zdravnik pri dveh spodletelih poskusih
Pri majskem poskusu usmrtitve Carruthersa je sodeloval zdravnik Mark Fowler. Po poročanju NPR je v izjavi pod prisego oktobra 2025 povedal, da centralnega venskega katetra ni vstavljal že 12 let, odkar je prenehal delati na urgenci. Prav tako naj ne bi vedel, da bi bilo vstavljanje centralne linije lahko del njegovih nalog pri usmrtitvi.
Kljub temu je po neuspešnih poskusih običajnega venskega dostopa pri Carruthersu skušal vzpostaviti centralno linijo pod ključnico oziroma skozi področje rame. Tudi to ni uspelo.
Pike je že pred svojo usmrtitvijo opozarjala prav na ta primer. Njeni odvetniki so trdili, da ima motnjo trombocitov in da bi lahko tudi pri njej nastale težave z venskim dostopom.
Sodišče je njihove pomisleke zavrnilo.
Po poročanju lokalnih medijev je isti zdravnik nadzoroval tudi poskus usmrtitve Pikove.
Kaj se je zgodilo s pentobarbitalom?
Toda Pike so sredstvo dejansko aplicirali. Tennessee od leta 2024 uporablja protokol z eno učinkovino – pentobarbitalom, močnim barbituratom, ki v zelo velikem odmerku zavre osrednji živčni sistem, povzroči globoko nezavest, prenehanje dihanja in nazadnje smrt.
Protokol predvideva tudi možnost, da prvi odmerek ne deluje. Če obsojenec po prvem kompletu sredstva ni mrtev, mora osebje uporabiti drugi komplet brizg.
In tu se protokol konča. Ne določa, kaj naj osebje stori, če je obsojenec živ tudi po drugem odmerku.
Po navedbah odvetnikov je Pikova prejela oba predvidena odmerka.
Priče so poročale, da je bila po prvem delu postopka še budna. V nekem trenutku je dvignila glavo in paznike vprašala, ali naj bi "njena roka imela takšen občutek".
Do 20.26 so ji aplicirali še drugi odmerek pentobarbitala.
Še vedno ni umrla.
Za zaprto zaveso naj bi bilo nato slišati njeno glasno smrčanje. Mikrofon so izključili ob 20.53, predstavnikom medijev pa naročili, naj zapustijo prostor.
Odvetniki so med samo usmrtitvijo vložili nujne zahteve za njeno ustavitev in zdravniško pomoč. Pikovo so nato z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico.
Je sredstvo sploh prišlo v krvni obtok?
To bo zdaj eno ključnih vprašanj neodvisne preiskave. Odvetniki Pike trdijo, da so se uresničila njihova opozorila o težavnem dostopu do žil in poškodovanih žilah. Omenili so tudi domnevno sporen pentobarbital, vendar za to za zdaj ni neodvisne potrditve.
Če je kanila prebila žilo ali se je venski dostop med postopkom izgubil, lahko sredstvo namesto neposredno v krvni obtok steče v okoliško tkivo. V takšnem primeru dejstvo, da je bila vsebina brizge aplicirana, še ne pomeni, da je v kri prišla predvidena količina sredstva s predvideno hitrostjo.
To bi lahko pojasnilo tudi, zakaj je Pikova izgubila oziroma imela zmanjšano zavest, ni pa umrla.
Dokler ne bodo znani podatki o venskem dostopu, količini in koncentraciji apliciranega pentobarbitala ter njenem zdravstvenem stanju, vzroka ni mogoče določiti.
Težave tudi z dobavo sredstev
Obstaja še en, manj očiten problem. Ameriške zvezne države sredstev za usmrtitve ne morejo preprosto naročiti tako kot bolnišnica zdravilo za zdravljenje bolnika.
Številni farmacevtski proizvajalci svojih izdelkov ne želijo uporabljati pri usmrtitvah in so prek distributerjev omejili njihovo prodajo zaporskim sistemom za ta namen.
Prav težave z dobavo so eden od razlogov, da so posamezne države skozi leta spreminjale kombinacije sredstev in protokole. Nekatere so se obrnile tudi na lekarne, ki pripravke izdelujejo oziroma sestavljajo same.
Po podatkih NPR so guvernerji v štirih od 27 ameriških zveznih držav, kjer je smrtna kazen še zakonita, usmrtitve ustavili, pri čemer so med razlogi poleg moralnih navedli tudi logistične težave, vključno z dostopom do sredstev.
Tennessee je protokol prenovil prav zaradi prejšnjih napak
Za Tennessee je sedanji zaplet še toliko bolj neprijeten, ker je država sistem že prenavljala. Leta 2022 je nenadoma ustavila usmrtitev Oscarja Smitha in pozneje priznala, da ni zagotovila pravilnega testiranja sestavin za smrtonosne injekcije.
Sledila je več kot dveletna prekinitev. Leta 2024 je Tennessee napovedal nov protokol: namesto kombinacije treh sredstev je prešel na en sam pentobarbital.
Toda maja letos je spodletela usmrtitev Carruthersa zaradi težav z venskim dostopom.
Avgusta je država nato uspešno usmrtila Anthonyja Darrella Hinesa.
Nato je prišla Pikova.
Tennessee Department of Correction vztraja, da je njegovo osebje pri njeni usmrtitvi "sledilo vsakemu koraku zakonitega in veljavnega protokola za usmrtitve, ki ga je odobril urad državnega tožilca".
A če so protokolu sledili pravilno in je obsojenka po obeh predvidenih odmerkih ostala živa, ali je problem prav v protokolu?
Guverner zdaj ustavil usmrtitve
Guverner Bill Lee je po dogodku spremenil stališče. Po majskem neuspehu pri Carruthersu je zavračal pozive k novi prekinitvi usmrtitev in dejal, da je Department of Correction ravnal tako, kot bi moral.
Po Pikovi je vendarle odredil "celovit neodvisni pregled, ki bo natančno ugotovil, kaj se je zgodilo", preostale letošnje usmrtitve pa ustavil.
"Izvršitev zakonito izrečene kazni je ena najresnejših odgovornosti države in prebivalci Tennesseeja pričakujejo, da bo izvedena na način, ki ni le zakonit in ustaven, ampak tudi učinkovit," je sporočil.
Preiskovalci bodo morali odgovoriti na vprašanja, ki segajo precej dlje od tega, zakaj Christa Pike ni umrla.
Samo nekaj ur po dogodku je seznam vprašanj, ki se pojavljajo, izjemno dolg. Ali sta bili intravenski liniji pravilno vzpostavljeni? Kam je dejansko stekel pentobarbital? Je bilo s sredstvom kaj narobe? Ali je bilo osebje ustrezno usposobljeno? Zakaj je pri postopku sodeloval zdravnik, ki je imel le nekaj mesecev prej težave pri drugem poskusu usmrtitve? In zakaj protokol, ki natančno predvideva drugi odmerek, ne pove ničesar o možnosti, da tudi ta ne bi povzročil smrti?
Barbiturati so skupina zdravil, ki delujejo kot depresorji osrednjega živčnega sistema. V medicini so se v preteklosti pogosto uporabljali za zdravljenje nespečnosti, anksioznosti in kot anestetiki. V manjših odmerkih povzročajo pomiritev in zaspanost, v večjih odmerkih pa lahko vodijo do globoke nezavesti, odpovedi dihanja in smrti. Zaradi njihovega močnega učinka in tveganja za odvisnost ali predoziranje so jih v sodobni medicini v veliki meri nadomestila varnejša zdravila, kot so benzodiazepini.
Intravenski dostop (pogosto imenovan tudi venska linija ali 'infuzija') je postopek, pri katerem se v veno pacienta vstavi majhna, votla igla ali plastična cevka (kanila). To omogoča neposredno vnašanje zdravil, tekočin ali hranil v krvni obtok, kar zagotavlja takojšen in predvidljiv učinek. V medicini je to standardni postopek, ki zahteva visoko stopnjo natančnosti, saj mora biti konica katetra varno nameščena znotraj žile; če igla zdrsne ali prebije steno žile, zdravilo ne pride v krvni obtok, temveč v okoliško tkivo, kar lahko povzroči bolečino, otekline ali neučinkovitost terapije.
Medicinska etika temelji na Hipokratovi prisegi, katere osrednje načelo je 'ne škoduj'. Zdravniški poklic je usmerjen v ohranjanje življenja, lajšanje trpljenja in zdravljenje bolezni. Sodelovanje zdravnikov pri usmrtitvah je v neposrednem nasprotju s temi temeljnimi vrednotami, saj se medicinsko znanje in veščine uporabljajo za namerno končanje življenja. Zaradi tega ugledna združenja, kot sta Svetovno zdravniško združenje in Ameriško zdravniško združenje, strogo nasprotujejo vključevanju zdravstvenih delavcev v postopke usmrtitev, saj to krni integriteto zdravniškega poklica.
