'Niste sposobni razumeti, kaj si želijo mladi'

Na francoskih ulicah protestira več sto tisoč mladih, ki zahtevajo boljše pogoje v šolah, več učiteljev in dodatna sredstva za izobraževanje. Njihove zahteve bi državo stale približno deset milijard evrov. Denarja, ki ga francoska vlada v trenutnih razmerah nima na pretek.

"Niste sposobni razumeti, kaj si želijo mladi," je izobraževalnemu ministru Edouardu Geffrayu v francoskem parlamentu očital 26-letni poslanec skrajne levice Louis Boyard. Rešitev je po njegovih besedah preprosta: vlada mora odpreti denarnico.

Toda prav v tem je bistvo francoske krize. Država, ki je desetletja z javno porabo blažila gospodarske in socialne pretres, si vse težje privošči nove izdatke. Hkrati pa politično razdeljena družba vse odločneje zavrača varčevanje.

Francoski javni dolg znaša približno 3600 milijard evrov, v prihodnjih 12 mesecih pa naj bi presegel 120 odstotkov bruto domačega proizvoda. Samo za obresti bo država leta 2027 po ocenah namenila več kot 90 milijard evrov, kar je več od njenega letnega proračuna za izobraževanje.

To pomeni, da bo vse večji del javnega denarja namenjen odplačevanju preteklih obveznosti, vse manj pa ga bo ostajalo za storitve in naložbe, ki jih prebivalci pričakujejo.

Francoske težave že dolgo niso več zgolj notranjepolitično vprašanje. Donosnost desetletnih državnih obveznic se je oktobra približala petim odstotkom, potem ko je še pred dvema mesecema znašala manj kot štiri odstotke. To pomeni, da vlagatelji za posojanje denarja Franciji zahtevajo bistveno višje obresti.

Razlika med donosnostjo francoskih in nemških državnih obveznic je dosegla najvišjo raven po letu 2012. Še bolj nenavadno je, da so stroški zadolževanja nekaterih francoskih podjetij zdaj nižji od stroškov zadolževanja države.

Francoski borzni indeks CAC 40 je v dveh mesecih izgubil približno deset odstotkov vrednosti.

Skrb vzbujajo tudi premiki zunaj francoskih meja. Povečale so se premije za tveganje pri italijanskih in grških državnih obveznicah, evro pa je v začetku oktobra izgubljal vrednost v primerjavi z drugimi pomembnimi valutami, poroča Bloomberg.

Takšno dogajanje obuja spomine na evropsko dolžniško krizo, ki je pred približno petnajstimi leti ogrozila obstoj evrskega območja.

Vendar obstaja pomembna razlika. Francija je bistveno večje gospodarstvo od Grčije, njen dolg pa je približno desetkrat večji od grškega ob začetku tamkajšnje krize leta 2010. Morebitna izguba zaupanja v francoske javne finance bi zato imela precej širše posledice.

Po drugi strani Francija še vedno lahko dostopa do finančnih trgov, evropske banke so bolje kapitalizirane kot pred petnajstimi leti, evrsko območje pa ima na voljo tudi dodatne mehanizme za obvladovanje finančnih pretresov.

"Trenutno nimamo sistemske krize državnega dolga, vendar so se tveganja občutno povečala," je za nemški Deutschlandfunk opozoril član izvršilnega odbora Bundesbank Michael Theurer.

Francoska kriza je tudi posledica politične razdrobljenosti, ki se je še poglobila po parlamentarnih volitvah leta 2024. Premier Sebastien Lecornu se sooča s podobno dilemo kot njegova predhodnika, ki sta morala odstopiti po poskusih urejanja javnih financ. Vsak resnejši načrt zmanjševanja primanjkljaja namreč zahteva bodisi omejevanje izdatkov bodisi višje davke. Oboje naleti na odpor pomembnega dela parlamenta in javnosti.

Vlada za leto 2027 predlaga omejevanje porabe, da bi proračunski primanjkljaj znižala na pet odstotkov BDP. Tudi letošnjega cilja zaradi upočasnjene gospodarske rasti ne bo dosegla.

Medtem se približujejo predsedniške volitve leta 2027, na katerih Emmanuel Macron zaradi omejitve mandatov ne more več kandidirati.

Marine Le Pen iz Nacionalnega zbora je predstavila alternativni proračunski načrt, s katerim bi primanjkljaj že prihodnje leto znižala na 3,7 odstotka BDP. Toda analitiki dvomijo, da je tako velik fiskalni popravek v tako kratkem času izvedljiv.

Na levici Jean-Luc Melenchon prav tako poskuša politično izkoristiti nezadovoljstvo z Macronovo gospodarsko politiko.

V takšnih razmerah postaja vse težje oblikovati stabilno parlamentarno večino, ki bi bila pripravljena sprejeti tudi nepriljubljene ukrepe.

Na ulicah pa se medtem krepi občutek, da država od prebivalcev zahteva odpovedovanje, hkrati pa povečuje izdatke za druge prednostne naloge, zlasti obrambo.

"Ne zahtevamo restavracij s petimi zvezdicami. Želimo si samo, da bi se lahko izobraževali v dostojnih razmerah," je dejal Marius Mesnil, predstavnik francoskega sindikata srednješolcev.

Protesti, ki so se začeli konec septembra, so se razširili po državi. Nekateri so prerasli v nasilje, oblasti pa so aretirale več tisoč ljudi. Ranjenih je bilo več sto protestnikov in policistov.

Francoska vlada je obljubila približno 3000 dodatnih učiteljev za kadrovsko podhranjene šole, vendar organizatorji za torek napovedujejo nove proteste.

Če v Franciji mladi protestirajo zaradi razmer v izobraževanju, se v Španiji njihovi vrstniki spopadajo z drugačno, a povezano težavo: stanovanja si številni ne morejo več privoščiti.

Stanovanjska kriza je postala eno osrednjih političnih vprašanj v državi, v začetku oktobra pa so protesti zajeli več kot 50 mest. Povod za nov val nezadovoljstva je bila prisilna izselitev 87-letne Maricarmen Abascal iz stanovanja v Madridu. Primer je sprožil ogorčenje, po njeni smrti pa je postal simbol širšega problema, ki že leta obremenjuje špansko družbo.

Najemnine so se v zadnjem desetletju v številnih delih države skoraj podvojile. Po podatkih, ki jih navaja Reuters, strošek najema za mladega človeka že dosega skoraj celotno povprečno plačo njegove starostne skupine.

Stanovanjski primanjkljaj bi lahko do leta 2028 dosegel milijon stanovanj. Težavo poglabljajo počasna gradnja, administrativne ovire, koncentracija delovnih mest v velikih mestih, turistično oddajanje nepremičnin in razlike med razvojem urbanih ter podeželskih območij.

Politični odgovor je dodatno razdelil državo. Vlada Pedra Sancheza je predlagala podaljšanje zaščite najemnikov, omejevanje nekaterih najemnin in strožjo ureditev kratkoročnega oddajanja stanovanj. Toda parlament je del ukrepov zavrnil.

Nasprotniki omejevanja najemnin opozarjajo, da bi takšna politika lahko zmanjšala ponudbo stanovanj in odvrnila vlagatelje od gradnje. Zagovorniki strožjega nadzora pa menijo, da trg brez državnega poseganja vse več prebivalcev izključuje iz dostopa do primernega doma.

Sanchez se je medtem odločil, da gre po zaupnico na predčasne parlamentarne volitve, ki so predvidene za 29. november. Stanovanjska kriza je postala ključno politično vprašanje.

Francija in Španija imata torej različne gospodarske težave, vendar protesti razkrivajo podobno nezadovoljstvo - številni mladi ne verjamejo več, da jim bodo izobrazba, zaposlitev in gospodarska rast omogočili življenjski standard, ki so ga imele prejšnje generacije.

Evropska unija bi v takšnih razmerah potrebovala politično in gospodarsko stabilno Nemčijo. Toda tudi največje evropsko gospodarstvo se spopada z lastnimi težavami.

Kancler Friedrich Merz vodi koalicijo krščanskih demokratov in socialdemokratov, ki jo obremenjujejo nesoglasja o gospodarskih reformah, pokojninskem sistemu, davkih in prihodnosti socialne države.

Nemško gospodarstvo se že dlje časa spopada s strukturnimi izzivi. Industrijo obremenjujejo stroški energije, konkurenca iz tujine in zahtevno prilagajanje avtomobilske panoge tehnološkim spremembam. Hkrati mora država povečati vlaganja v infrastrukturo in obrambo.

Politične razmere je prav danes dodatno zaostril odstop ministrice za delo Bärbel Bas, ene vodilnih predstavnic socialdemokratov. Basova je odločitev povezala z osebnimi okoliščinami po smrti pastorke in političnimi napadi, tudi iz vrst koalicijskih partnerjev. Njen odhod je nov zaplet za vlado, ki se že sooča z upadanjem javne podpore in težavami pri usklajevanju reform.

Ob tem se krepi Alternativa za Nemčijo (AfD), ki po nekaterih aktualnih javnomnenjskih raziskavah dosega prvo mesto med strankami tudi na zvezni ravni.

AfD politično podporo gradi tudi na nasprotovanju migracijski politiki, kritikah energetske preobrazbe in nezadovoljstvu z uveljavljenimi strankami. Njena rast povečuje pritisk na Merzovo vlado, ki mora usklajevati različna stališča znotraj koalicije in hkrati odgovarjati na nezadovoljstvo volivcev.

Za Evropsko unijo ima nemška politična nestabilnost širše posledice. Nemčija je njeno največje gospodarstvo in ena najpomembnejših neto plačnic v skupni evropski proračun. Če Berlin zaradi domačih političnih in gospodarskih težav težje sprejema velike finančne obveznosti, se to neposredno odraža tudi v evropskih pogajanjih.

Evropska unija se medtem pripravlja na ena najzahtevnejših proračunskih pogajanj zadnjih let. Države članice se morajo dogovoriti o večletnem finančnem okviru za obdobje 2028–2034. Pri tem se soočajo z vse večjim razkorakom med političnimi ambicijami in razpoložljivim denarjem.

Evropa želi okrepiti obrambne zmogljivosti, izboljšati konkurenčnost gospodarstva, razvijati nove tehnologije, zagotoviti energetsko varnost in ohraniti podporo Ukrajini. Hkrati mora financirati tradicionalne evropske politike, predvsem kmetijstvo, regionalni razvoj in kohezijo.

Toda države članice nimajo enakih prednostnih nalog.

Nemčija, Danska in Švedska nasprotujejo prevelikemu povečevanju skupne porabe, medtem ko države, ki iz evropskega proračuna prejemajo več sredstev, nasprotujejo zmanjševanju pomembnih programov.

Irsko predsedstvo Sveta EU je 10. oktobra predstavilo nov pogajalski predlog, ki predvideva približno 141 milijard evrov manj sredstev od prvotnega predloga Evropske komisije. Toda tudi ta kompromis je naletel na nasprotovanje.

Dodatna težava je način sprejemanja odločitev. Za sprejetje večletnega finančnega okvira je potrebno soglasje vseh držav članic, Evropski parlament pa mora dati svojo privolitev. To pomeni, da lahko že nasprotovanje ene države prepreči dogovor.

Podobne težave se pojavljajo tudi pri posameznih zunanjepolitičnih in drugih odločitvah, pri katerih evropske pogodbe zahtevajo soglasje. Razprava o omejevanju pravice veta zato ni zgolj institucionalno vprašanje, temveč vse bolj tudi vprašanje sposobnosti EU za pravočasno ukrepanje.

Ena najobčutljivejših evropskih dilem je vse izrazitejša konkurenca med javnofinančnimi prednostnimi nalogami.

Varnostne razmere zahtevajo večja vlaganja v obrambo, energetsko neodvisnost in odpornost gospodarstva. Po drugi strani prebivalci pričakujejo dostopnejša stanovanja, kakovostno zdravstvo, izobraževanje in zaščito življenjskega standarda.

Povečanje obrambnih izdatkov sicer ne pomeni nujno neposrednega zmanjšanja socialnih proračunov. Države lahko sredstva zagotovijo tudi z dodatnim zadolževanjem, spremembami davkov ali prerazporejanjem drugih izdatkov. Toda pri visoki zadolženosti in šibki gospodarski rasti postajajo takšne odločitve vse zahtevnejše.

Francoski protestniki denimo opozarjajo, da vlada najde sredstva za povečanje obrambnih izdatkov, medtem ko šole ostajajo kadrovsko podhranjene. V Španiji se razprava vrti okoli vprašanja, ali mora država bolj poseči na nepremičninski trg. V Nemčiji pa politične spore poglabljajo predlogi sprememb socialne države in gospodarskih reform.

Kljub zaskrbljenosti na finančnih trgih trenutnih razmer ni mogoče neposredno enačiti z evropsko dolžniško krizo izpred petnajstih let. Evropska centralna banka ima danes na voljo instrumente, ki jih ob prejšnji krizi ni imela, banke so bolje kapitalizirane, finančni nadzor pa je strožji.

Predsednica ECB Christine Lagarde je po navedbah Bloomberga evropskim finančnim ministrom na zasebnem srečanju zagotovila, da ima centralna banka na voljo orodja za stabilizacijo trgov, če bi bilo to potrebno.

Toda ECB se sooča tudi z inflacijskimi pritiski, zaradi katerih sproščanje denarne politike ni samoumevno.

Za Francijo je posebej pomembno, da višji stroški zadolževanja lahko ustvarijo začaran krog. Dražje zadolževanje povečuje izdatke za obresti, zaradi česar mora država še bolj omejevati porabo ali povečevati prihodke. To lahko dodatno oslabi gospodarsko rast in okrepi nezadovoljstvo prebivalcev.

Finančna in politična kriza se tako lahko medsebojno poglabljata.

V ospredje namreč - ne le v Franciji - vse bolj stopa vprašanje zaupanja v politične institucije in njihove sposobnosti, da rešujejo težave vsakdanjega življenja.

Za Evropsko unijo je to posebej zahtevna kombinacija. Njeni dve največji gospodarstvi, Nemčija in Francija, se soočata z notranjepolitičnimi težavami, medtem ko mora povezava sprejeti odločitve o prihodnjem financiranju, obrambi in gospodarski konkurenčnosti.